Aljaž Koprivnikar (1987) is a poet and a literary critic, who is geographically spread among several European capitals (Ljubljana, Prague, Berlin and Lisbon). He works extensively as an organizer of literary events and festivals, is an editor of different anthologies and a visiting professor of literature at Faculdade de Letras in Lisbon. His poetry was published in Slovenian and in international magazines, his poetic debut Ανατομία was published by the Greek publishing house Vakxikon in 2019 and in the same year as well in Slovenian, by the Slovene publishing house Center za slovensko književnost.

The author's physical fragmentation across different European countries is the starting point for the poetry book Anatomy. The places, cities and landscapes outlined in the collection are not merely geographical concepts, but intertwined points of identification for the poetic subject. Inventories of the author's intimate experience and personal search for his own identity through poetry becomes a universal human experience, in which the poet proves to be a skilful weaver of complex life stories and intimate encounters, all through the prism of modern historical reality, the uncertain and whirlwind times of neoliberal Europe at the end of second decade of the 21st century.

Koprivnikar's poetry motive basis lays in intimism, existentialism - on the one hand it is imbued with sensual vitality, on the other hand it is significantly marked by the passing, the outflow of time in given spatial frameworks. His poetic subject is, on the one hand, eternally in motion, surrendering to the sounds, colours and environment that surround him, is lost in dizzying chaos, longing for duality, and on the other hand, is striving for a melancholy stay on the spot, for silence and solitude. The theme of distances and inner tension, anxious feelings of alienation in interpersonal relationships, among other things, is effectively articulated in the cycle Anatomy of Duality, where the key point lays in a connection to the chaos of the world, as the complex emotional world of the subject is a reflection of his (also biological) past (Anatomy of family, Anatomy of memory) and life in modern times, with all the advantages and disadvantages it brings. Engagement is most pronounced in the cycle Anatomy of migrations, where the subject's intimate involvement (as a seeker of his own identity and affiliation) in tragic world facts (themes of refuge, homelessness, wars, borders, international politics, etc.) is at its peak, but without moralistic undertones. Through his own sensitive poetic language, the poet defends the universality of the human within the cultural-linguistic differences between European nations (which is also illustrated by passages in Czech, Portuguese, German and Greek language) and seeks common ground between them. With important theme of universality, the narrow-mindedness, suffocation and provinciality of the Slovenian space, where "everything we hate / is what we long for" acquires grotesque dimensions. Namely, the poet also tackles the topic of common literary scenery in a satirical manner in the cycle Anatomy of Poetics, where he sharply points to the mechanisms and problematic practices that drive the mills of Slovene culture (both mainstream and alternative one), with which on a symbolic level he also distances himself from it.



Anatomy of a certain soul


37.2 trillion cells

(of 200 different types)

100 billion skin
127 million retinal
129 million rod
Sometimes we have a soul
6 million cone

no one full-time

for ourselves


100 billion neurons in the brain

(which, when active, produce enough electricity in a day to light up a bulb)

Around 60.000 thoughts per day that make sense
1 million billion bits of saved information


There are spaces of encounters, plastered or just glued together in patchworks,

carpets instead of walls, dust in joints instead of cartilage

and wind beneath the doors.

Don’t move.


60 million sensory receptors

1.000 that enable smell
96 million that enable sight
(the nose detects 50.000 different smells)
(the eye has a resolution of 276 megapixels)


From the viewpoint of eternity, it doesn’t matter if in this

world, side by side with this body (or another), from the moment

standpoint: to choose emptiness. And wait.


HEART

115.200 heart beats per day

Will make 1.5 million barrels of blood
Will beat even outside of our bodies
Flow in a life time
because of its own electric charge


Someday the time will align, maybe,

only in fear or the excitement of childhood,

sometimes in the surprise of old age.


6 liters of blood

(enough iron to make a nail 7.6 centimeters long)

42 billion blood vessels
30 trillion red blood cells


There are feelings in this body, which don't regret the past.

One organism absorbs another.

Through a shredded, cut up, scratched skin, which allows for cyclical

stabbing, again and again.


206 bones

(300 when we are born)


640 muscles
The macro-world answers to the micro-world.
360 joints

Somewhere in the distance of other cities.

Wrinkles, where once there was smoothness.

Turning to the self in an interest of one's salvation.

Creating body out of words.

Out of nothing:


23.040 exhales per day

(and an equal amount of inhales)

100 strands of hair per day lost
800 ml of sweat per day poured out


Thousands of words: the howling of words across the body, whipping,

contours of awkwardness. Space.

In-coordination ... and an increase of noisy apparitions. To entangle.

Reach out your hand

thousands of conversations,

if that, rather silence.


(every day the heart produces enough energy to power a truck for 32 kilometers)

(throughout the average life span we fill two pools with saliva – 23.000 liters)

(our uncoiled DNA can stretch the distance from Earth to Pluto and back)

(our fingers can feel things, smaller than 13 nanometers)

(our lips are 100 times more sensitive than our fingertips)


We need

obviously, yet

yet obviously

we are needed

also for a reason.


(100.000 chemical reactions happen in our brain every second)

(our bones are 5 times stronger than steel)

(on average we say around 4.800 words per day)

(on average we spend 2 weeks of our lives kissing)

(nerve impulses travel through our body at around 90 m/s)


They run between the lights

and we disappear behind the doors.

In a pile of dry leaves, we cover ourselves with branches

and (im)patiently wait

for the time to come.*


*(Our average life span is 2.475.576.000 seconds. In this time, we say on average around 123.205.750 words, we make love 4.239 times and only a little over 70.000 cells die in your body whilst reading this last verse.)





Aljaž Koprivnikar (1987) je pesnik, literarni kritik in doktorski študent, ki je geografsko razpet med več evropskih prestolnic (Ljubljana, Praga, Berlin, Lizbona), saj ga je v ta mesta pripeljala akademska pot (doktorski študij trenutno nadaljuje na Karlovi univerzi v Pragi). Vsestransko deluje kot organizator literarnih dogodkov (aktivno sodeluje pri pripravi slovenskih dogodkov v tujini), organizator literarnih festivalov in simpozijev (mednarodni literarni festival Microfestival ter kritiški simpozij Umetnost kritike), urednik (v Berlinu pripravlja Antologijo mlade slovenske literature) in gostujoči profesor literature na Faculdade de Letras v Lizboni. Njegova poezija se objavlja in prevaja v domačih ter mednarodnih revijah, pesniški prvenec Ανατομία pa je letos izšel pri grški založbi Vakxikon.

Avtorjeva fizična razdrobljenost po različnih evropskih državah predstavlja izhodiščno pozicijo za Anatomijo. Kraji, mesta in pokrajine, ki so v zbirki orisani, niso zgolj geografski pojmi, temveč med sabo prepletene točke identifikacije za pesniški subjekt. Popisi avtorjevega intimnega doživljanja in osebno iskanje lastne identitete postanejo skozi poezijo univerzalna človeška izkušnja, v kateri se pesnik izkaže kot spreten tkalec kompleksnih življenjskih zgodb ter intimnih srečanj, vse to skozi prizmo sodobne zgodovinske realnosti, negotovega in vihravega časa neoliberalne Evrope ob koncu druge dekade 21. stoletja.


Koprivnikarjeva poezija je v svoji motivni osnovi intimistična, eksistencialistična – po eni strani je prežeta s čutnim vitalizmom, po drugi jo bistveno zaznamuje minevanje, odtekanje časa v danih prostorskih okvirih. Njegov pesniški subjekt je po eni strani večno v gibanju, predaja se zvokom, barvam in okolici, ki ga obdaja, izgublja se v vrtoglavem kaosu, hrepeni po dvojini, po drugi strani pa teži k melanholičnemu obstanku na licu mesta, k molku, tišini, samoti. Temo razdalj in notranje razpetosti, tesnobnih občutkov odtujenosti in oddaljenosti v medčloveških odnosih, med drugim učinkovito ubesedi v ciklu Anatomija dvojine (V grobni globini nikoli nisi / docela prispel v moje roke, / ker živimo v kaosu in si želimo samote), ključna pri tem pa je povezava s kaosom sveta, saj je kompleksni čustveni svet subjekta odsev njegove (tudi biološke) preteklosti (Anatomija družine, Anatomija spomina) in življenja v modernem času, z vsemi prednostmi in slabostmi, ki jih ta prinaša. Angažiranost pride najbolj do izraza v ciklu Anatomija migracij, kjer je intimna vpetost subjekta (kot iskalca lastne identitete in pripadnosti) v tragična svetovna dejstva (teme begunstva, brezdomstva, vojn, mej, mednarodne politike itd.) na višku, vendar brez moralističnih podtonov. Pesnik skozi lastno senzibilno pesniško govorico zagovarja univerzalnost človeškega znotraj kulturno-jezikovnih razlik med evropskimi narodi (kar ponazarjajo tudi pasaže v češkem, portugalskem, nemškem in grškem jeziku) in išče stičišča med njimi. S to pomembno temo univerzalnosti dobi zaplankanost, zatohlost in provincialnost slovenskega prostora, kjer je »vse kar sovražimo / tisto po čemer hrepenimo«, groteskne razsežnosti. Pesnik se namreč teme pritlehnega literarnega scenaštva pri nas loti v satirični maniri v ciklu Anatomija poetike, kjer z ostro kritičnostjo in z zvrhano dozo posmehljivosti pokaže na mehanizme ter problematične prakse, ki poganjajo mline slovenske kulture (tako mainstream kot tudi alternative), s tem pa se od nje na simbolični ravni tudi distancira.


Domen Slovinič






Morda boš obžaloval, da si potreboval celo življenje, da si se naučil živeti?


če bi Sonce eksplodiralo v tem trenutku

za celih 8 minut tega niti opazil ne bi (svetloba potuje prepočasi)

za celih 8 minut bi na Zemlji obstala svetloba

za celih 8 minut bi te svetloba Sonca še grela


morda si želel izreči nekaj besed za katere

si vedel da bodo zarezale druge na Zemlji (vendar jih nisi)

zato si jih zakopal pod zemljo


na koncu jih boš za teh nekaj minut zamenjal

za igranje bridga za razmišljanje o vseh

dotikih tisočih in tisočih prstov ki se med seboj

povezujejo in tvorijo stisk rok

na koncu jih boš za teh nekaj minut zamenjal

za poslušanje portugalskega fada ko boš popustil

pod težo življenj ki jih nisi živel


svetloba bo pripotovala do Zemlje

(v teh 8 minutah ki ti preostajajo)

in majhna peresa bodo zastrla svetlobo

v tvoji sobi tvoj smeh jih bo z redkimi izdihi

tvojih pljuč zadržal leteča v zraku in

razmišljal boš o galebih


bi lahko leteli če tebe ne bi bilo

če se nekje nekdo (ti) ne bi smejal

ob tem koncu Sveta in v glavi verjel

da smo ljudje edina bitja

zmožna joka

zmožna zardevanja

zmožna smeha in

poljuba z ustnicami

?

















Neke noči neko mesto neki človek


Ob zametkih jutra,

ki ti je ulica ukradla

mladost, in

ki sem te ukradel

ulici,


se pogovarjava


o malih beguncih iz Sirije,

sestradanih, posiljenih, obglavljenih,

naplavlja jih na čeri Evrope.


O ekonomski krizi, ki jo

dobro poznaš in o kateri

berem v časopisih.


O svetovni lakoti, tisti realni,

ko mali črni otroci umirajo, in

tisti, ki jo poznam sam - lakoti dvojine.


Ob zametkih jutra,

praški klošar, in

ljubljanski buržuj,


se pogovarjava


o poeziji, ki bi po tvoje morala

biti koristna, družbena, opozorilna,

ki bi po moje morala biti avtentična,

o tem, da imam v knjižicah pesmi, ki

izpod bele posteljnine prek srebrne žlice

vsekakor ne bodo rešile sirskih sirot,


o tem, da se ne bi več pogovarjal,

pač pa se oklestil tvojega telesa,

na način kot znam izsrkal tvojo revščino,


in vsekakor ne želel

prestopiti območja izven erotike,

ker drugače nočem,

ker drugače, ko pridem domov,

(ubogi zaslepljeni buržuj),

ne bom mogel zaspati.






Nedelja s pridihom jetike


občutek ob jutru

vse do zarje

med igranjem z mehkobo prevlek

se za blazino

za rjuho skrivajo

zahajajoča sonca presevajo

skozi

okno sobe

kot po eksploziji majhne supernove

se zbudiš sam

misli padajo ravnokar odmrli zobje


in se nerazločno zagledaš v stanovanje

pogledaš elektronsko

pošto

pogledaš v poštni

nabiralnik


popoldne gledaš

televizijski dnevnik

ko je najpomembnejši

del dneva dihanje


in izveš koliko je danes mrtvih

nekje na bližnjem vzhodu


in skuhaš riž

in popečeš industrijsko zamrznjenega piščanca


in ti ob pogledu na obrok

postane slabo

razmišljaš o prehranjevanju

iz skorajšnjega obupa

na internetu pogledaš

štiriurni posnetek mačjih mladičev


kot bi govoril z zrakom

premešaš spomine

prečrpaš jih v jezik


zvečer

ko ti je že pravzaprav

vseeno

odpreš buteljko vina



Odpirati okna


Nekdo ti je ukradel dan in

jesensko sonce,

med zemljevidom

sveže opranih rjuh.


Zapreš oči, da bi bolje videl,

pokriješ ušesa, da bi bolje slišal.


V nekem zapuščenem mestu, postavljenem

iz lesa, bombaža, temnega hladnega

večera, praznine ur, šumenja dežja.


Utripanje sveta.

Sopihanje vlakov.

Brnenje avtomobilov.


Vstaneš, stopiš k oknu in v tišini

opazuješ še tisto malo življenja,

ki ga premore mesto.


Vidiš svoj odsev v okenskem

steklu, in ga odvržeš

na obrise velikega mesta, blodnjake možnih poti,

nekaj pisanih dežnikov, dež, ki polni

mlake, otipavaš kožo, gole ude,

pljuča se širijo, krčijo.


Odpreš okno in slišiš šumenje dežja

in pomisliš …


Koliko še?