V literarnem polju je objavila dve knjigi za otroke in devet knjig poezije: šest v slovenščini (Marcipan, Spregovori morje, Žametni indigo, Vsakdanji pogovori, Opus quinque dierum, *stava **publike *****ni**), eno v nemščini (Gegenströmung / Protitok), eno v hrvaščini (Mobilizacije) in eno večjezično (slovensko-francosko-angleško-italijansko: Mobilizacije / Mobilisations / Mobilizations / Mobilitazioni), ki je zunaj Slovenije pošla v nekaj mesecih in gre v kratkem v ponatis. Njena poezija je prevedena v številne jezike in objavljena v evropskih in drugih svetovnih antologijah. Je redna gostja literarnih srečanj po svetu, prejela je več štipendij in priznanj, bila večkrat nominirana za nagrade, leta 2006 je v Sloveniji prejela literarno nagrado Veronika. Bila je umetniška direktorica in koordinatorica več mednarodnih literarnih, prevajalskih in znanstvenih projektov, med literarnimi pesniško–prevajalske delavnice »Različni jeziki / Linguaggi di–versi« in projekta Evropske skupnosti »Morske linije / Sealines«, tj. enomesečnih pisateljskih rezidenc v 6 evropskih dvojezičnih pristaniščih.
13. oktobra 1750 (Prevedla T. K.)
I.
Prešla sva razdaljo,
ki je še dolgo
ne bo mogoče izmeriti.
Odmik štrli iz vsake
najine besede,
vsake geste.
Zapredek spletk,
zločinska predilna industrija
deluje s polno paro.
Trdo jeklo tolče z bati.
Na ovinkih boste
lahko počivali,
česar midva nisva mogla,
si oddahnili -
pustila sva oprijemke.
Mehka kot mah
so najina spoznanja.
Ni poti nazaj.
II.
Pravo v teh krajih deluje kot tuljava,
pasivni element je, ki se upira
življenju, ki teče skozi.
Dušilec je,
življenja,
ne zločina.
Magnetno polje, ustvarjeno
z življenjem, pritegne zločin,
ki se samoinducira.
V pravu nastane napetost
s smerjo, nasprotno življenju.
Zločin je vaja v stilu
kolektivne prisilne nevroze,
njegova utaja je
v intonaciji glasov,
ki zamrejo,
ko jih potrebuješ.
Trdo jeklo tolče z bati.
Treba je nadaljevati,
iti naprej.
III.
Nekoč bova
vknjižena kot artefakta
istega arheološkega profila,
istega sloja.
Ob koordinatah
zapišite: preživela
naklepni socialni umor.
Sama sva.
Namesto kozarca vode
in mehke blazine utrujenega
čaka viseča mreža iz
strupenega srobota.
Ko je zločin storjen,
ga nobeno preštevanje mnenj
ne odpravi.
Pot v zločin je
anestezirano življenje
brez evidence bolečin,
mučno zapleteno v
svoje pozabe.
Vaši manevri
Vaši manevri,
škrtanje z zobmi,
tleskanje z jezikom,
treskanje z vrati,
vaša paradontozna besedila,
cviljenje skopljenih psov
v besedilih o
umetniški subverziji,
kakšen galop niča,
ki mu odsekaš rep
in se pojavi druga,
še bolj zaraščena griva,
vaš Abschied,
vaš upshot,
vaš up–shit,
aj, aj, aj,
vaši zločini mi koristijo,
ragazzi miei,
vaše dolgočasne
predstave
uprizorjenega strinjanja
s sogovorniki,
vaše zapletene
mizanscene,
didel didel dildo
igrice z ljudmi,
varne hiše, ki jih tod
ne more biti,
uničevanje rokopisov in
ohranjanje sponk.
Aj, aj, aj,
nič, rečejo,
nič se ni zgodilo
in tudi to
je oblika laganja.
Mostovi
I.
Govorijo, da sem za seboj
porušila mostove,
kakor da bi bilo mogoče
porušiti nekaj,
kar ni bilo zgrajeno.
Govorijo, da sem
konfliktna oseba,
kakor da bi se bilo mogoče
strinjati s poniževanjem ljudi.
Govorijo, da sem
sesula slovensko poezijo,
morebiti, toda ta bi
najprej morala obstajati.
In če bi res bila poezija, je ne bi
mogli ali hoteli sesuvati. Plesali
in peli bi od veselja, da sploh obstaja.
Govorijo, govorijo, govorijo.
Njihovi mostovi iz predsodkov.
Njihove pesmi iz videzov in jecljanja.
Njihovo sladko kimanje oblastem.
II.
Dragi moji pesniški kameleoni,
bratje in bratranci minerjev
mostarskega mostu!
Vsi moji mostovi še stojijo.
Zgrajeni so tako, da jih ni
lahko porušiti.
Ne vse,
a nekatere od mojih pesmi
so njihovi notranji oporniki.
Moji družbeni konflikti so
njihovo vezivo, potrebno,
da je statika trdna, a prožna.
Moji mostovi so moji mostovi,
jezi vas, da niso tudi vaši.
Ta prilastitev ni več mogoča!
Taja Kramberger (1970), pesnica, prevajalka, esejistka, doktorica zgodovine in zgodovinske antropologije. Je (so)avtorica štirih znanstvenih monografij, številnih znanstvenih in poljudnih člankov, esejev, kolumen in polemik. Med 2001 in 2010 je bila odgovorna urednica Monitorja ZSA in v tem času uredila 38 številk te znanstvene revije. Trenutno živi in ustvarja v Kopru. Zaposlena je na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Raziskuje evropsko dogajanje med 18. in 20. stoletjem in prevaja literarne ter znanstvene tekste iz francoščine, angleščine, italijanščine in španščine.