(odlomek)

Meščanska obleka

I.

V času, ko Novice v Ljubljani

ponujajo prve vrste namiznih rakov,

zagotovljeno živih, v poštnih torbicah

z dvema debelimi-mastnimi ščipalnicami,*

topniški stotnik Alfred Dreyfus

na avenue Trocadéro v Parizu

odpre poštno ovojnico. Kratko

sporočilo z močjo odloka mu

sleče uniformo in ga v meščanski obleki

napoti na ministrstvo za vojno.

Zadnji sprehod svobodnega človeka:

parabola srečnega življenja, ki se

z vsakim korakom, odtisnjenim v jutranji hlad,

spreminja v zloveščo hiperbolo.

Nadaljevanje zgodbe, ki si

za dvanajst let prilasti realnost,

zasledimo v vsakem pramenu

zmaličene svetlobe v 20. stoletju.

Deviacije luči, ki so spremenile

življenjske razmere in naravo

človeških vezi. Très froid.

In jutranje nebo 15. oktobra 1894

se zavrti v noč brez konca.

II.

Nihče še ne ve,

da Du Paty de Clam,

bitje mračnega uma in diaboličnih dejanj,

prav tedaj snuje primogenituro

zločinske kostumografije

(za časa Vichyja jo uspešno nadaljuje njegov sin), ki

poleg Henryja za zaveso,

ovitega v prisilni jopič fantazem,

slepečih reflektorjev za demontažo sanj,

in nepričakovanih vdorov v Cherche-Midi,

vključuje tudi zapoved molka za Lucie Dreyfus,

kakor bi beseda ženske imela

ali evocirala posebno moč.

Enkratna priložnost za podlega človeka;

eliptični spektakel: polno zaživeti

v feljtonu podtaknjene realnosti,

ki ga zasnuješ, režiraš in vodiš sam.

Nekje

v lepljivih meglicah pariških bulvarjev

na svoj trenutek čaka paradna trojka:

zanikrni norec (Bertillon),

napol spaka (Belhomme)

in sodni izvedenec (Teyssonnières),

ki ga na procesu

odstranijo zaradi neotesanosti.

Mrzli prsti

I.

Mraz je prišel iz drobovja,

iz kosti, iz prstov navzven,

se oklenil pisala in

drgetaje zdrsnil na papir.

Nekaj prezeblih črk,

nerazumljivih okljuk,

povezanih v besede, ki jih je

razjasnil šele čas, je

za potrebe trenutka izpisalo

corpus delicti.

Zločinski gestuarij – je kasneje trdil

Alphonse Bertillon, tedaj slavni

avtodidakt in antropometer,

farfelu et sidérant,

kasneje močno občudovan od Boža Škerlja,

prvega jugoslovanskega doktorja

fizične antropologije –

se zaleze v poteze, v anatomijo črk,

v njihove mere in razmerja.

Rezultat bizarne sodne ekspertize,

utemeljene na vrtenju kljunastih meril,

ki pravi, da je

Alfred Dreyfus zakrivil samoponeverbo,

da je ponaredil svojo lastno

pisavo in se pri tem okoristil s pisavama

žene in brata, vsebuje simptoma vseh

pobebavljenih režimov:

gomazenje fantazmatskih klic

in brkljavo poljubnost argumentacije.

II.

Kosmiči blodne imaginacije,

razsuti po kotih Belle Époque.

Odprti sanatorij bolnikov, povezanih

z novim videnjem sveta:

z nacionalnim drgetom in s skrbno gojenimi,

udomačenimi nevrozami,

ki se polašča sveta.

Biometrična drama

vojaškega osebja in katoliške reakcije

v zaporednih nihajih med

kriptomanijo in kriptomahijo.

Sočasne novice iz naših krajev vsebujejo

specifično epistemologijo:

v njih je pragmatična evidenca

ekscesnih smrti,

zarot iz zunanjega sveta in

notranjih okoriščevalskih praks:

v Trstu praktikant Josip Cozzutti pade

na prekucnjen stol, prileti na jedno

stolovo nogo in umre. Na Kranjskem poročajo

o anarhističnih in nihilističnih zarotah po svetu,

o copernici na gromadi v Biunu na Laškem

in o tem, kako je šla kroglja ciganki skozi glavo in

je potem cigana v prsi zadela. Na Dolenjskem je

bila prašičja razstava, ki je pokazala lep napredek;

razstavljenih je bilo 22 pršutnikov in 34 starih prašičev.

Še boljši uspehi, meni avtor, se dado doseči s tem,

da se požlahtnjuje domače pleme z jorkširskim plemenom.

Kanalja D.

I.

Ne papirja, ne peresa,

ne črnila – ničesar.

Glava brez elementarnih

orodij z govorico telesnih tekočin

izpisuje sporočila razbeljenih misli

na jetniški zid.

Šele presenetljiva človeška

reakcija Forzinettija

vrne Dreyfusu človeško obliko.

Toda zunaj na vkrcanje potnikov

čaka ladja velikanka: stultifera navis

in vrsti pred njo ni videti konca.

Velika epidemija kriptografije

določa njen kurz.

Agencije

nevednim ljudem obljubljajo

nepozabno življenjsko potovanje.

II.

Pojavi se dossier secret:

napol ljubezensko pismo med

nemškim kulturnim atašejem

Maximillianom von Schwartzkoppnom in

njegovim italijanskim kolegom Alessandrom

von Panizzardijem, ki naj bi vsebovalo

štiri temeljne dokaze o Dreyfusovi krivdi.

Eterični dokazni pildek

– vidi ga le sodnik,

ne obramba in ne Dreyfus,

a dokaz sodniku zadošča –

se med procesom neopazno prelevi

v katalizator juridičnega zločina,

pri katerem enako dobrohotno

in prisrčno sodelujejo

vojaški vrh, tožilstvo in sodnik.

Kanalja D.:

nedvoumno identificiran kdorkoli,

neverjetna zgovornost

in pomenljivost črke »D«

je zelena luč na pomolu

in potovanje se lahko začne.