Taja Kramberger (1970), pesnica, znanstvenica, prevajalka, esejistka. Šest knjig poezije: štiri v slovenščini (Marcipan, Spregovori morje, Žametni indigo, Vsakdanji pogovori), ena v nemščini (Gegenströmung / Protitok) in ena večjezična (slovensko-francosko-angleško-italijansko: Mobilizacije / Mobilisations / Mobilizations / Mobilitazioni). Knjižni objavi zunaj Slovenije: Ezernyi csend (Pannónia Könyevek, Pécs, 2008; izbor pesmi iz vseh zbirk, prev. Lukács Zsolt) in Mobilizacije (Naklada »Lara«, Zagreb, 2008, prev. Ksenija Premur). Prevodi v različne jezike, objave poezije v evropskih in drugih antologijah. Številna literarna gostovanja, štipendije in sodelovanja na okroglih mizah in konferencah po Sloveniji in predvsem zunaj nje. Večkratna umetniška direktorica in koordinatorica mednarodnih literarnih, prevajalskih in znanstvenih projektov, med literarnimi pesniško–prevajalske delavnice »Različni jeziki / Linguaggi di–versi« (1999–2004) in EU projekta enomesečnih pisateljskih rezidenc s povezavo 6 evropskih dvojezičnih pristanišč »Morske linije / Sealines«. Je odgovorna urednica večjezične znanstvene publikacije Monitor ZSA – Revija za zgodovinsko, socialno in druge antropologije. Objavlja znanstvene članke in monografije iz zgodovinske antropologije (18.-20. stoletje) in epistemologije humanističnih in družbenih znanosti. Prevaja literarne in znanstvene tekste iz francoščine, angleščine, italijanščine in španščine. Zaposlena je na Fakulteti za humanistične študije UP v Kopru, kjer tudi živi.
(odlomek)
Meščanska obleka
I.
V času, ko Novice v Ljubljani
ponujajo prve vrste namiznih rakov,
zagotovljeno živih, v poštnih torbicah
z dvema debelimi-mastnimi ščipalnicami,*
topniški stotnik Alfred Dreyfus
na avenue Trocadéro v Parizu
odpre poštno ovojnico. Kratko
sporočilo z močjo odloka mu
sleče uniformo in ga v meščanski obleki
napoti na ministrstvo za vojno.
Zadnji sprehod svobodnega človeka:
parabola srečnega življenja, ki se
z vsakim korakom, odtisnjenim v jutranji hlad,
spreminja v zloveščo hiperbolo.
Nadaljevanje zgodbe, ki si
za dvanajst let prilasti realnost,
zasledimo v vsakem pramenu
zmaličene svetlobe v 20. stoletju.
Deviacije luči, ki so spremenile
življenjske razmere in naravo
človeških vezi. Très froid.
In jutranje nebo 15. oktobra 1894
se zavrti v noč brez konca.
II.
Nihče še ne ve,
da Du Paty de Clam,
bitje mračnega uma in diaboličnih dejanj,
prav tedaj snuje primogenituro
zločinske kostumografije
(za časa Vichyja jo uspešno nadaljuje njegov sin), ki
poleg Henryja za zaveso,
ovitega v prisilni jopič fantazem,
slepečih reflektorjev za demontažo sanj,
in nepričakovanih vdorov v Cherche-Midi,
vključuje tudi zapoved molka za Lucie Dreyfus,
kakor bi beseda ženske imela
ali evocirala posebno moč.
Enkratna priložnost za podlega človeka;
eliptični spektakel: polno zaživeti
v feljtonu podtaknjene realnosti,
ki ga zasnuješ, režiraš in vodiš sam.
Nekje
v lepljivih meglicah pariških bulvarjev
na svoj trenutek čaka paradna trojka:
zanikrni norec (Bertillon),
napol spaka (Belhomme)
in sodni izvedenec (Teyssonnières),
ki ga na procesu
odstranijo zaradi neotesanosti.
Mrzli prsti
I.
Mraz je prišel iz drobovja,
iz kosti, iz prstov navzven,
se oklenil pisala in
drgetaje zdrsnil na papir.
Nekaj prezeblih črk,
nerazumljivih okljuk,
povezanih v besede, ki jih je
razjasnil šele čas, je
za potrebe trenutka izpisalo
corpus delicti.
Zločinski gestuarij – je kasneje trdil
Alphonse Bertillon, tedaj slavni
avtodidakt in antropometer,
farfelu et sidérant,
kasneje močno občudovan od Boža Škerlja,
prvega jugoslovanskega doktorja
fizične antropologije –
se zaleze v poteze, v anatomijo črk,
v njihove mere in razmerja.
Rezultat bizarne sodne ekspertize,
utemeljene na vrtenju kljunastih meril,
ki pravi, da je
Alfred Dreyfus zakrivil samoponeverbo,
da je ponaredil svojo lastno
pisavo in se pri tem okoristil s pisavama
žene in brata, vsebuje simptoma vseh
pobebavljenih režimov:
gomazenje fantazmatskih klic
in brkljavo poljubnost argumentacije.
II.
Kosmiči blodne imaginacije,
razsuti po kotih Belle Époque.
Odprti sanatorij bolnikov, povezanih
z novim videnjem sveta:
z nacionalnim drgetom in s skrbno gojenimi,
udomačenimi nevrozami,
ki se polašča sveta.
Biometrična drama
vojaškega osebja in katoliške reakcije
v zaporednih nihajih med
kriptomanijo in kriptomahijo.
Sočasne novice iz naših krajev vsebujejo
specifično epistemologijo:
v njih je pragmatična evidenca
ekscesnih smrti,
zarot iz zunanjega sveta in
notranjih okoriščevalskih praks:
v Trstu praktikant Josip Cozzutti pade
na prekucnjen stol, prileti na jedno
stolovo nogo in umre. Na Kranjskem poročajo
o anarhističnih in nihilističnih zarotah po svetu,
o copernici na gromadi v Biunu na Laškem
in o tem, kako je šla kroglja ciganki skozi glavo in
je potem cigana v prsi zadela. Na Dolenjskem je
bila prašičja razstava, ki je pokazala lep napredek;
razstavljenih je bilo 22 pršutnikov in 34 starih prašičev.
Še boljši uspehi, meni avtor, se dado doseči s tem,
da se požlahtnjuje domače pleme z jorkširskim plemenom.
Kanalja D.
I.
Ne papirja, ne peresa,
ne črnila – ničesar.
Glava brez elementarnih
orodij z govorico telesnih tekočin
izpisuje sporočila razbeljenih misli
na jetniški zid.
Šele presenetljiva človeška
reakcija Forzinettija
vrne Dreyfusu človeško obliko.
Toda zunaj na vkrcanje potnikov
čaka ladja velikanka: stultifera navis
in vrsti pred njo ni videti konca.
Velika epidemija kriptografije
določa njen kurz.
Agencije
nevednim ljudem obljubljajo
nepozabno življenjsko potovanje.
II.
Pojavi se dossier secret:
napol ljubezensko pismo med
nemškim kulturnim atašejem
Maximillianom von Schwartzkoppnom in
njegovim italijanskim kolegom Alessandrom
von Panizzardijem, ki naj bi vsebovalo
štiri temeljne dokaze o Dreyfusovi krivdi.
Eterični dokazni pildek
– vidi ga le sodnik,
ne obramba in ne Dreyfus,
a dokaz sodniku zadošča –
se med procesom neopazno prelevi
v katalizator juridičnega zločina,
pri katerem enako dobrohotno
in prisrčno sodelujejo
vojaški vrh, tožilstvo in sodnik.
Kanalja D.:
nedvoumno identificiran kdorkoli,
neverjetna zgovornost
in pomenljivost črke »D«
je zelena luč na pomolu
in potovanje se lahko začne.