Španska pesniška ustvarjalnost je v 20. stoletju globoko zaznamovala evropsko literaturo. Najprej z Generacijo 98 in z Generacijo 27, ki predstavlja enega od vrhov evropske poezije preteklega stoletja. Ta je v poezijo prinesla ne samo nove pesniške postopke, drugačno pesniško imaginacijo, ampak tudi novo razumevanje umetnosti. Žal je krvava državljanska vojna usodno prekinila to bujno ustvarjalno vrenje. Povojna španska poezija se je najprej usmerila predvsem h kritiki vsakdanjosti. Poezija, ki je nastajala v času frankistične diktature, je odsev klavrnih družbenih razmer in socialnih stisk. Šele v petdesetih in šestdesetih letih se loteva bolj individualnih tem, v katerih je močan bivanjski poudarek.
Po letu 1960 se je začela uveljavljati skupina mladih pesnikov, ki se tako tematsko kot stilno razlikuje od predhodne generacije. Leta 1970 je v Barceloni izšla svojevrstna antologija mlade španske poezije Nueve novisimos poetas españoles (Devet najnovejših španskih pesnikov). V njej se predstavi devet mladih pesnikov, ki so s svojo poezijo vznemirili špansko bralstvo in kritiko in se po tej antologiji tudi imenujejo novisimos. To je prva generacija pesnikov, ki so začeli pisati v letih, ko se je španska družba začela opazno spreminjati in postajati demokratična, a tudi vse bolj potrošniška.
V bogati španski pesniški panorami zadnjih štirih desetletij prepoznamo nekaj skupin, tendenc, estetik, ki so živele istočasno vse do konca stoletja. Prva skupina pesnikov, imenovana novisimos, je začela pojemati že v osemdesetih letih. Sledijo ji pesniki postnovisimos. Gre za pesnike, rojene med 1951 in 1969. Te pesnike ne povezuje nobena skupna estetika, gre za pluralno, »odprto generacijo«.
Nekateri pesniki smeri postnovisimos gojijo tako imenovano »poezijo izkušnje« (Montero, Marzal). V poeziji novisimos in postnovisimos namreč pogrešamo poglobljeno soočenje z osebnimi izkušnjami in refleksijo, v »poeziji izkušnje« pa je to njena glavna preokupacija. Pesnik zdaj brez zadržkov govori o svojih izkušnjah ali kritično razmišlja o njih. Uporaba prve osebe omogoči ekshibicijo pesniškega jaza, raziskovanje čustev, vrnitev k večnim temam, navadno k povsem vsakdanjim. Pesnik vzpostavi direktno komunikacijo z bralcem. Izbere si ga za svojo pričo, hoče se mu približati. »Poezija izkušnje« je ena najbolj prepoznavnih tendenc španske poezije zadnjih dveh desetletij preteklega stoletja.
V zadnjem desetletju prejšnjega stoletja se je pojavila nova skupina mladih pesnikov, ki jih odnos med »poezijo izkušnje« in metafizično poezijo ne vznemirja. Zato je daleč od njihovih postulatov, čeprav je nekaterim še vedno zanimiva »poezija izkušnje«.
Najmlajši pesniki, rojeni okrog leta 1980, iščejo nove poti, druge reference, zavračajo ustaljene norme in si prizadevajo, da bi poezija spet našla pot do bralcev. Številne antologije mlade poezije dajejo slutiti, v katero smer hoče ta poezija in kaj lahko pričakujemo od nje. Gre namreč za generacijo, rojeno v letih, ko je v Španiji demokracija postala vse bolj trdna. Svobodo pa mladi pesniki razumejo kot nujen pogoj vsake uspešne in iskrene ustvarjalnosti.
Ciril Bergles, pesnik in prevajalec, je izdal šestnajst pesniških zbirk, šestnajst samostojno objavljenih prevodov, v glavnem iz španščine, in štiri antologije (slovenske zdomske poezije, sodobne španskoameriške poezije, sodobne baskovske poezije in poezije o španski državljanski vojni).
LEOPOLDO MARIA PANERO (Madrid, 1948)
NISI ŠE ČUTILA BUBA TEŽE ZRAKA ...
Nisi še čutila buba teže zraka
na svojem telesu še brez meja krila nobenih želja
na svojem telesu še brez meja slepe luči nisi čutila
oh diamant še nedotaknjen teže zraka.
V sinjih daljavah gore kaj pričakujejo
Kam odhajajo orli. Sence prečkajo sneg
Poje veter v topolih potoki šepetajo
Kresnice svetijo v jasnih nočeh
Močan vonj po smoli prasketanje ognjev
S plamenicami zasledujejo volkove, jim prinašajo smrt
V spopadu luči premagan sneg
Nič ne vznemiri jasmina v cvetočem vetru.
In njihove plavolase glave na vlažni travi
Njihove plave oči so ugasli vulkan
V veter potopijo svoje zlate lase
Z njihovih negibnih stegen toliko bežeče luči
Kako boli želja v senci mrtva telesa.
Žita so rumena na zemljo padajo plodovi
Vrnili so se utrujeni in ni luči v njihovih očeh
A kosti sijejo in razdvajajo noč
Stara vojska pleše okrog ognja
Čas je za vrnitev a ni luči v njihovih očeh
Madeži kraj poti pohojeni lasje
Čas je za vrnitev bodite previdni čakajo.
Kresnice sijejo v jasnih nočeh
Poje veter v kosteh kot v suhih topolih
vstopi v prsi žvižga in se reži v čeljustih
med vejami valovi pesem slavčka
in kot reka veter ljubkuje njegove očesne votline
V sinjih daljavah gore kaj pričakujejo
Bakla v marmorni roki plinast
plamen niha pod obokom
In njihova imena komaj upognejo luč veter
Pokopala bo zemlja tako lahek pepel
nad njim bodo letale lastovke in vrani
nad njim bodo hitele jate proti Jugu
dvigale se bodo nad njim sanje pastirjev
in gola zemlja bo umirala s snegom
Čas je za vrnitev na njihovih ustnicah se pojavijo
pozabljene pesmi obrazi obrnjeni proti zahodu
Kaj je vzletelo proti nebu z njihovih ustnic in sinje oči
kakšno lavo so razlile na katera skrita pobočja
Na njihove sinje oči je sedla slana
nekdaj je bila želja vedno iztrgana preveza
oh kakšen ogenj se je pognal z njihovih ustnic proti nebu
tistih rdečih ustnic ki jih drugi ne bodo nikdar pozabili.
A veter razpodi zadnje megle
Drugi verjamejo da je mraz v negibnih rokah
Pozabijo da plamen ugasne samo v njihovih očeh
in da potem ni mraza, je nekaj manj od mraza.
LEOPOLDO ALAS (Arnedo, El Riojo,1962 – Madrid, 2008)
NOČNA GLASBA
Le zakaj bi trpel zaradi
nekega igralca na spinet,
če je še toliko
neobrušenih diamantov,
ki jim lahko z jezikom obrusim
ostre robove.
Tako zelo sem si želel
ljubkega telesa umetnika,
da sem pozabil,
da mi je ljubše
tuliti kot žival,
ko sliši sikati kače.
To sploh ni bila želja,
samo zmedena simpatija,
minljiva svetloba nekega dne;
bežna ljubezen – brezglavo početje –
ki me je dvignila v višave,
kjer sem tarnajoč iskal
dovoljenje, da bi se polastil
sadežev ustnic, ki so se zgubljale
v solfeggiu nejasne partiture.
BREZBRIŽNI GOSPODIČI
Zelo bomo pogrešali svoje starše,
ko bodo odšli v nebesa.
Kdo bo potem vsak dan skrbel
za našo prehrano.
Ko se bomo zvečer ali zgodaj zjutraj
vrnili domov, ne bo nikogar,
ki bi ga skrbelo za nas.
Nikogar ne bo, da bi mu
potožili in bi nam bil
v oporo.
Mislili bomo, da jemo
ob pravem času.
Vse leto bomo nosili
isti zmečkan džersi.
Nihče nam ne bo govoril
o moralnih dolžnostih,
ki kot pesek prečistijo
našo usodo.
Nobenih nasvetov, ne nežnih
pogledov, ne strogih ukorov,
nobenih izmikanj
in zapeljevanj, ki vodijo
v sporazum.
Ne bomo postali nesmrtni.
Čas bo sicer izpolnil svoj ukaz,
čeprav bomo brezbrižno sedeli
v urejeni sobi,
na postelji z razmetano odejo,
s kupom knjig v kotu.
Naš korak
bo zaznamovala vsaka večerna zabava
v prostorih za mesečnike,
vsako jutro na pločnikih …
Nam, ki ne verjamemo ničesar,
se ne bojimo samote,
ne tišine,
ne smrti.
ŽALOSTNA PESEM
Znano je, kdor me bo ljubil,
se mora natančno naučiti pravil:
o grenkih poljubih, nezvestobi,
o morjih, ki se posvečajo
na obalah in vadijo dvome.
Znano je, da je res tako.
Da komaj ostane nekaj časa za čas,
da je nesmrtnost mrtva,
vendar je nihče ne pokoplje.
Poslušali so glasove,
ki so tožeč napovedovali
hude vetrove, neizprosni beg
miline in nežnosti.
Želel sem biti sam,
a včasih, iz ognja,
milo prosim za pomoč.
KRATKA BIOGRAFIJA OTROŠKIH STRAHOV
zabadajo vame svoje sulice z ostrimi konicami,
a jaz samo jokam, ko pridejo pajki
in zmešajo v tenko nit svojo slino in mojo kri.
Sanje spletajo na koži nemogoče občutke,
oblečejo me v mravljišče,
izmislijo si bitja, ki dihajo namesto mene.
Vsak utrip strahu
bije v drugem čelu,
moje otroštvo je tisto, ki hodi mesečno po hiši
in prepoteno kriči, da je videlo konec sveta.
Tisto je moje otroštvo, kar se zbudi ob zori
in se privije k materi
in drhti, ker sanja podobe resničnega sveta,
smrt je velika goba pokrita z belim dimom.
Smrt, ki se pojavi v dokumentarcih,
ni več velika metafora
križa, ki oživi,
da bi ukradel otrokom srce časa.
Moje življenje je postalo krhko,
ko sem se zavedla, da nisem nesmrtna.
Tisti hrupni ritem
trenutkov in njihovo kipenje
je postal jedek
in me je razpolovil.
Ostala sem na eni strani
in ostala tudi na drugi.
Polovica mene je ostala očarana,
druga se je trudila naučiti se
hoditi z eno samo nogo
in se je opirala na pohištvo
in je bila žalostna,
ker je srce
ostalo napol negibno.
Moje življenje je postalo krhko
in moje srce je nehalo utripati,
a ko so hoteli spraviti
moje telo v celoto
in pokopati obe polovici
v isti grob,
je tisti del brez srca ostal daleč,
postavili so uro
v prostor, ki je hlinil življenje,
in ni bil pripravljen umreti,
ne da bi bil še naprej
združen z malodušnostjo
samomorilske polovice mojega telesa.
ŽIVLJENJE ZIDNE KUŠČARICE
Hotela sem biti domača žival
z razgledom na obalo
a sem zidna kuščarica in živim med razpokami
vulkanske skale sredi puščave.
Včasih mi kdo odtrga konec repa
in tam ostanejo moje sanje in se živčne premikajo
in verjamejo da so žive.
Sem kot ure ki izgubijo nedelje
ljubkujem utrujenost tako da planem med rjuhe
in čakam da pridejo dnevi za časopis.
Življenje je uganka od katere rešim samo
košček upanja
skrivaj pogledujem in nikdar ne oklevam
ker se bojim pozornosti ostrostrelca
ali mačje sence.