Jana Putrle je rojena leta 1975 v Ljubljani, gimnazijo je obiskovala v Kamniku, kjer je skupaj s Katjo Paladin izdala pesniško zbirko z naslovom Pesmi. Leta 1995 se je vpisala na študij ruskega jezika in literature ter bibliotekarstva. Pesmi objavlja v literarnih revijah.

NEKA NEDELJA

Gledala sem pet filmov in vmes
pojedla vse kakije.
Segedin, kruh z maslom, hrenom
in olivami. Nicholas Cage v slabem
posnetku Neba nad Berlinom.
Posteljo sem preoblekla v rumene
rjuhe, seks. Vsa sva obdana z dotikom,
lasmi, vonji, kožo, jeziki. Ne, ne potrebujem
vožnje do kina, grem raje peš.
Nenadoma Jure,
nasmeh, skupaj se usedeva med prazne
vrste. V filmu veliko kadijo in vse ostaja
nedoreceno.
Prižgeva cigareti, on je še vedno zaljubljen,
povem mu, da sem zdaj sama v stanovanju
in bi rada vecjo posteljo, med hojo se posloviva.
Najbolj se spomnim vetra med prsti,
kapelj dežja med lasmi na kožo,
civkanja ptic ob enih ponoci.
Enakomerno brnenje elektricnega napisa
nad gostilno mi zdaj pomeni dom.
Vse to. Vse stvari, ki me polnijo.

SPREHOD PO VECERNIH ULICAH BLUESA

brezcasen mrak v mesto
skozi stavbe ulice ljudi
naredi prosojne medlo žarece od modrega neonskega ognja
nekako vecerno posebne neznane tuje
vsak sam v krogu svojega risa
lažno gibanje utripanje blešcanje
luci zamenjajo življenje
ljudje smo nekako odvec
neskoncna praznina med rokami nogami
nihce vec ni cel
nihce vec ni

berac sprejema ljudi ki hodijo skozenj
ne vzame ker ni kaj vzeti
ne da ker ni komu dati
nocem vanj kakšna bi prišla iz njegove brade
raje se preganjam z isto tesnobno melodijo
razgaljena režecim zvokom saksofona
nezavedno na preži za ocmi
pogledom name
vame
poglej

SLECENA BREZ ROKAVIC

skozi vse predmete udarja tvoj vonj
odblesk oblakov v lužah
kot odsev vlažnih ploskev napetih hrbtnih mišic
puhteca vrocina v prenapolnjenem avtobusu
stojim slecena brez rokavic
gledam tvojo hojo v mimoidocem potepuškem psu
in gib ramen prodajalca kokic
sladkorna pena potopi vame svoj obraz
in moja koža postane tvoja da se te lahko dotikam
ovijaš me v obleki
in treseš z vsakim vlakom ki drvece bobni mimo mene

PESMI

nenadoma mi je postalo všec pisati pesmi
nekaj takega kot peci palacinke s pivom
moj recept ki nezmotljivo hitro zadovolji
mmmm kako je to dobro
le da si je zmišljevati hrustljave besede
precej bolj naporno
nihce vec ne rece njam
ljudje si niti prticka ne privežejo okrog vratu kadar berejo
vsaj posode ni treba pomivati

no ja priznajmo niso cisto kot spodnje hlacke
malce oguljene so že ko nastanejo
pranje je sploh prepovedano
si predstavljate kaj bi bilo z gatami ce se ne bi prale
morda pesmi vlecejo na spodnjice za enkratno uporabo
tako cenene

S KRATKIMI LASMI

nimam ti kaj reci
utripam in polnim žile
zažiram korenine v nebo
motim merjenje možganskih valov
v glavi v prsih v meni v dlaneh
mehka krogla bolecine reže grlo
nimam ti kaj reci
brneci mrak greje mojo posteljo
nežnost v ogledalu
sikaš in
nimam ti kaj reci
termiti gradijo svetove v tišini
en sam tvoj pogled
ne razumeš ni cesa razumeti
zumiraš razdiraš um
trgam se grizem obracam navznoter
gmota žil in utripajocega mesa
z dlanmi obrnjenimi navzgor
nimam ti kaj reci

Vsak cas lesena kolesa voza
zajedo mehko blato in pesek
zavijem iz zelenega pravljicnega drevoreda
na odprto
polje
vsrkam oster mrak in razdalje
odkrit voz sredi polja
na pot