Jelena Lasan je pesnica, iz njene poezije je razbrati, da najmanj toliko tudi slikarka, pri čemer ji poezija in slikarstvo dajeta odskočišče za užitkarske polete, ali kot pravi: “Metulja sem ustvarila z mežikanjem očesa.” Njeno jemanje nove in nove poezije je njeno pravo človeško oko, ki s postopkom pesnenja najbolj resnično zre v svet. Zato njena poezije kot najbolj naravno čutilo jemlje svet okoli sebe brezpogojno, lahkotno in ni obremenjena s tradicionalno “posvečeno” pesniško “težo”. Zato Lasanova tudi na svoj poklic “pesnice” gleda večinoma humorno, kozmopolitsko, čeprav vseeno jasno zavezujoče. Kar pomeni, da v vsakem verzu poleg veselja do pesniškega mežikanja izraža tudi svojo jasno, radostno odločitev za igrivi pesniški pogled – pri čimer jo prav nič ne boli in obtežuje dejstvo, da je taka zavezujoča odločitev, kot vsaka odločitev, hkrati tudi nujno “ločitev” od drugih vrst pogledov in analiz, ki so med ljudmi morda bolj običajne in cenjene. Vendar ti drugi pogledi Lasanove resnici na ljubo pretirano ne privlačijo, ali pa kvečjemu kot snov za ironijo, ker “sčasoma telo odpade”, odmevi, ki jih napiše pesnik, pa s časovne razdalje živijo najmanj toliko, kot je telo kadarkoli – tudi, ko je bilo najbolj živo.
Alojz Ihan
Jelena Lasan, rojena 13.3.1980 v Ljubljani. Študirala mikrobiologijo na BF. Pesmi objavila v Sodobnosti, Apokalipsi, Novi reviji in Poetikonu. Poleg pesnjena se ukvarja s slikarstvom, kiparstvom, videom in grafičnim oblikovanjem. Razstavljala v Moderni galeriji, pri projektu Vsak Človek je kustos, na 11. kiparski razstavi v Mestni hiši in na 6. bienalu sodobne umetnosti v Firencah.
Hoja k tebi
I.
Podala se bom na sipine razpadajočega sonca
in rešila tisoče teles pred sabo.
Tebe bom našla
med razbolelo vodo, ko bom zaplavala med listnate dlani
in te med kamni izpraznila raztezajočega odmeva.
Oči ti bom očistila vejevja,
ko boš ranjena plezala iz placente.
Med kuščarji se mi bo razkrila tvoja sluz
in z odmevajočo tišino bo narava napolnila
skledo tvojih besed.
Predala se boš šumečemu listju
in izginila, nikomur več lastna.
Tvoj spomin nanje, se bo razlival v tvojih ustih,
in kot peščena sol
boš odmevala tišino.
II.
V prvi razdalji spomina
se začenja večer.
Iz renčavih pasjih ust
vlečem rešilni list suhega odpadlega drevja.
Morda, se bom že prvi dan razsula
v iskanju tvojega namena.
III.
Žrtvujem te sredi ognja.
Drobno kamenje tvojih čutečih barv je lesketajoče
na razpokah tvojega hladnega zraka.
Vame zaviješ dlani in položiš
gozdna tla na moje uho. Pod drhtečo zemljo
se začne v meni prepletati mirnost
in prepoznavam nov obris.
IV.
Sredi mrtve teme, na nevidnih izboklinah
puščave, kjer beseda spušča noč na pesek,
drviš na nebu
in tvoja stegna se razširjajo kot žametna tla.
Izčrpana od golote nevidnih silnic,
se pod razgretimi poljubi
hladiš v prepotenih utripih.
V.
Mostovi mojega objema popuščajo.
peti dan iskanja. Čutim okus grenkobe in drobovja
kot bi se ločila od nekaj tvoje mrtvosti - na en mah
in čas, ki ga doživljam stran od tebe,
me sili dalje.
Naplavina
Naravno dno mojega telesa
ne razume trdnosti, s katero je
tvoja sled priplula pod moje telo
in razlila evkaliptusovo olje v kad,
ko sem se s paro odsevanja
oprijela tvojega potopljenega miru
in se v omotični noči skrila
pred bridkostjo gladine, ki me na površini
še ni vezala nate.
S konci ramen
sem slonela
v prepad razlite vode.
Noč in morje
Poznam bolečino tvojih udov
mikroskopske krče tvojega ustja
rane na tvojem telesu
korake s katerimi hodiš v svojo tišino
dotike tvojih dlani
poznam bližino tvojega dotika
besede
s katerimi me odnašaš
in poznam te kakor
noč
in morje
brez vsebine.
Jazzovski večer
Gola kot pesem
mi kažeš hrbet.
Tuja golobica si
jazzovsko razgaljena,
v moških ustih njihov dim govori
namesto tebe.
Tudi njim kažeš hrbet.
Na trenutke se med nama
sreča zrak
in negibno ga spremljava,
ko začne zapeljivo
in gosto govoriti.
Hrup
Tvoje telo je hrup, ki ga človeštvo
še ni doumelo;
kot ne dejstva,
da je pesništvo izgnanstvo,
abdominalen poseg v zgornji predal mojih listov,
ki težko gorijo v utrujenih jutrih.
Počasi se ti približam.
Tvoje noge dišijo po medu
kot drevo brez smole
ko te vdihujem po spominu
in naenkrat ne vem več kam.
Vsenaokrog se odpirajo
borovci.