Nestrpnost je prišla med nas konec osemdesetih, v času, v katerem (kot pravi znano reklo) tistih, ki se ga spomnijo, ni bilo zraven. Ni bila prezrta. O njej se je govorilo na ulicah in v vlažnih kleteh, ni bila zaprta v nišo literarnega, o njej so pisali filozofi in sociologi, udomačila se je, šla prek meja.

Svet, ki smo ga skorajda edinega poznali, je takrat pospešeno razpadal. Prihajal je neki nov svet. Odprti prostori v besedilu osemdesetih, ki so obetali prenikanje svetlobe, so se polnili z nepričakovanimi mašili. Zdaj so časi, ko je bilo vse majhno, zgodovina, a za nestrpnosti je očitno pravi vsak čas, in dobili smo novo Nestrpnost za čase novih nestrpnosti. Stari bralci jo bodo prebrali na novo; upati je le, da novi njene teže ne bodo odložili v brezbrižnost.

Andrej Blatnik

Z novo izdajo romana Nestrpnost, ki je hkrati tudi nova knjiga, Lela B. Njatin nedvoumno napotuje na to, da so naša branja kratkoročna in nezanesljiva, da pa naše pisanje pridobiva na pomenu, ko omogoča, da je dostopno tisto, kar je sicer nevidno in nedosegljivo. Kar je v romanu neizrečenega, nepredvidljivega in žanrsko nedoločenega, postavlja Nestrpnost za cono živega in propulzivnega utripanja besed, stavkov, pomenov in uvidov ... Ko beremo njen roman, se vprašamo o tistem, kar upravlja z našimi telesi, življenji in usodami, ker je zunaj nas, zunaj naših odločitev in hrepenenj.

Kdo govori? Kdo piše? Kdo montira in razvršča? Kdo kroji našo preteklo bodočnost in vsakdanjost, sodobnost, naredi za neprosojni ovitek izgub in poškodb? Nestrpnost je intimna in subjektivna pripoved o spremembi sveta, o izginjanju in upanju, prevzema nas v svoji tujosti, montaži, fragmentih in izjalovljenih pričakovanjih. Toda prav v tej negotovosti in strahu, v teh vprašanjih je pustolovščina raziskovanja časa, pisanja in dajanja odgovorov na tisto, kar dela naše življenje drugačno. Neposredne in močne trditve romana živijo od dogodkov in nevarnih mest, od našega branja in sprejemanja. Morda je to začetek branja Nestrpnosti: razumevanje in sprejemanje, dajanje glasu in telesa tistemu, kar se nam obeta, kar nas čaka!

Miroslav Mićanović

/ odlomek /

»mirno!«

tunel je vlažen, spolzek, ne morem stati, lovim ravnotežje, povelje mi tiči v prsih kakor grožnja, poskusim se oprijeti tovariša, drsim že nekam dol, ujamem se za njegovo mednožje, med nogami ima rešetke, tudi on je spolzek, njegov plastični kombinezon je slinast, kožne barve je, kakor je kožne barve tudi glina v tunelu. vsem se vdira, vsi v vrsti si prizadevajo, da bi strumno stali, medtem ko nas poveljnik še zadnjič pregleduje.

svetloba lije skozi tanko režo. kaj je za njo? sovražni vojaki? minsko polje?

strah mi stiska goltanec, rob reže je oster, ko plezam skoznjo, se znajdem na prostranem zelenem travniku. od obzorja do obzorja ena sama travnata ravan. nobene vzpetine, nobenega drevesa. nikjer ničesar. samo močno sonce, toplota. stojim otrpla od ugodja. zamaknjena v to brezkončnost.

»treba ti bo priskrbeti nove dokumente,« je zaskrbljen remško, medtem ko mi nataka kozarec. »ali res ni kazalo, da bi bila vohunka?«

»prodala je vse moje stvari. hotela je oddati stanovanje za znatno višjo ceno,« vztrajam.

»saj ne gre za to, da ne bi zaupal tvoji previdnosti,« se brani, »vendar je vedenje tvoje gospodinje skrajno čudno.«

»te stvari so nenadomestljive,« odvrnem. »to je ves moj svet.«

»dobila boš novo identiteto. moraš nadaljevati. pij!« porine kozarec predme. »težko je, vendar moraš misliti na konec. potem se bomo usidrali. živeli bomo s svojimi ljubimi. gradili bomo. sadovi našega dela bodo zoreli v miru ... «

ničesar ne razume.

»stvari!« ga prekinem. »podobo, okvir - to mi je vzela. ne potrebujem stalnosti, potrebujem nit, da hodim naprej!«

»v dveh dneh ti prinesem dokumente.«

»stvari,« si rečem in izpijem vino, »stvari.«

srečko je v službi. glavni odmor je in skupaj stojiva pred šolskimi vrati. nekaj otrok je zaprtih v drvarnici, tisti, ki se lovijo po dvorišču, so polni modrikastih podplutb.

»z otroci je treba trdo,« pripoveduje srečko. »tepemo jih z bičem, hujše pa režemo z noži. ampak njim ni to nič. oni to zahtevajo! vsak dan imamo dovolj novih udov in sveže krvi, da lahko iz njih skuhamo malico, kar razmetavamo z njo. si že zajtrkovala?« me povabi v jedilnico.

ko se mu nasmiham iznad krožnika, srečko zamišljeno strmi skozi okno, z ustnicami močno stiska cigareto in vrti škatlico šibic v rokah. sploh ne sliši: »tole je odlično! zakaj pa ti ne ješ?«

pocukam ga za uho: »hej! si jedel?«

»nisem lačen.«

»povej mi še kaj! tako dolgo se nisva videla.«

»oprosti, zelo sem utrujen. ta služba zahteva celega človeka.«

»zvečer se bova zabavala, pozabil boš na to. imam presenečenje zate!«

»zvoni, grem,« me poboža po roki.

mejna črta deli tuj in naš del mesta. mati z otrokoma prihaja iz hiše ob cesti, kjer poteka. mladenič, ki popravlja kolo na nasprotni strani ceste, jo opazi in plane od svojega dela.

»izkoriščevalka!« zavpije za njo.

»zapri gobec, butec!« mu zakriči nazaj manjši od obeh otrok. »tiho,« ga prekine mama, »ne meni se za take, ki hočejo, kar ni njihovo.«

»odpadek lahko rodi le odpadke!« nadaljuje mladenič na drugi strani ceste. »morilci! propad sveta!«

vzdolž meje patruljirajo vojaki obeh strani v istem avtomobilu. tuj vojak sedi na temno obarvani strani avtomobila, domač na svetli. vsak izmed njiju ima svoj volan in za vsakega izmed njiju je montirana posebna strojnica na avtomobilu. drugi mirno opazuje, kadar kdo izmed njiju strelja na sovražnika, ki je prestopil mejo. civiliste, ki hočejo pokazati, da so nevtralni in hodijo v protestu po črti, streljata oba. odpravim se v zaledje.

prižgem si cigareto. recepcija hotela je prepolna domačinov, ki stiskajo pod pazduhami vsak svojo dragocenost, s katero bi se radi prikupili direktorju. zavojevalcev ni v hotelu, čeprav so že v najbližjem naselju. je direktor res zadnja možnost, da zbežim z otoka, ali je prvi sovražni agent, s katerim se moram srečati? ljudje, ki jim je že pomagal, so izginili neznanokam. tovariši niso poročali o tem, ali so se jim pridružili. morda ve za kak kraj, ki se ga vojna ni dotaknila?

direktorjev mož prihaja pome. nekaj stark pohiti k njemu in začne viti roke s prošnjami, naj jih spusti naprej. vstanem in ugasnem cigareto v pepelniku. poravnam si kravato in pogladim lase. nalogo moram dobro opraviti.

moj obraz se koplje v slanem vetru. medlim od utrujenosti, dva dneva neprekinjene vožnje sta izčrpala dobršen del moje senzibilnosti, zanos premagovanja razdalj bledi, moje čelo je stisnjeno v skrbi glede jutranjega nastopa. pogrešam spanec in tudi skodela kave ne more zmehčati iglic v mojih očeh. kot bi bila opečena po obrazu, je izčrpana tudi koža. ko se ozrem po ostalih kandidatkah, ugotovim, da imam pravzaprav malo možnosti, da me izberejo, razigrane so, ponosnih poz in v skrbno izbranih oblekah, rosnih let - pripadajo temu svetu.

vendar nujno potrebujem to službo.

razdelijo nam ključe hotelskih sob in določijo obupno kratek čas, da se pripravimo. vstopim samo toliko, da si jo ogledam: pogled na morje skozi francosko okno. šele zdaj se zavem, odkod slanost vetra. postavim se v okno in globoko vdihnem. ko bi bil čas drug ... prav takšno okno potrebujem, s pogledom na neskončno ravno modro obzorje, da bi v širjavah, ki se nudijo, moje srce utripalo svobodno.

odprem kovček. večerna obleka, čevlji z visoko peto, toaletni pribor. morala bi vzeti še nekaj oblačil. vsaj kopalke, da bi skočila v vodo in tako sprala poraz. oprham se, a ne pomaga dovolj. čutim ga, raste kot grenkoba v mojem želodcu.

dekleta so se preoblekla. naročim žemljo z maslom, vendar nas že kličejo na promenado. upira se mi takšen način. v roke mi porinejo številko in smehljaje se moram sprehoditi skozi sejno dvorano. s sedežev nas opazujeta samo dva moška: od sonca porjavel, črnolas z dolgimi, košatimi zalisci, razpeto temno srajco, in svetlejši z blokom za zapiske v rokah. dvorano smo morale prehoditi samo enkrat, ko smo spet v sprejemnici, nas obvestijo, da bo drugi del preizkušnje šele pozno popoldne. grenak občutek, da zamujam, da se ne morem prav vključiti v tekmovanje, je ta naglica še okrepila. zbežim v mesto.