Italijanski pisatelj, esejist in pesnik Primo Levi je bil rojen leta 1919 v Torinu in tam tudi umrl 11. aprila 1987 (samomor). Diplomiral je iz kemije in opravljal poklic kemika do upokojitve. Med vojno je bil najprej partizan, nato so ga ujeli Nemci in ga poslali v taborišče Manowitz-Auschwitz. To ga je zaznamovalo do tragičnega konca. Po vojni je napisal veliko knjig in prejel zanje številne nagrade in priznanja. Omenila bom le pomembnejša dela: Se questo è un uomo (Ali je to človek, v slovenščini izšlo pri Cankarjevi založbi, 2004); La tregua (Premirje), 1963, nagrada Campiello; Storie naturali (Prirodoznanstvene zgodbe), 1967, nagrada Bagutta; Il sistema periodico (Periodni sistem), 1975, nagrada Prato (preveden tudi v slovenščino, izšel skoraj neopažen leta 1992 pri mariborski založbi Obzorja); La chiave a stella (Ključ zvezdaste oblike), 1978; nagrada Strega; La ricerca delle radici (Iskanje korenin), 1981; Lilit, 1981; Se non ora, quando? (Če ne zdaj, kdaj?), 1982, nagrada Viareggio in Campiello; pesniško zbirko Ad ora incerta (Ob negotovi uri), 1984; ponatisi z dodatkom 18 novih pesmi 1990, 1998 in 2004; L'altrui mestiere (Tuj poklic), 1985; I sommersi e i salvati (Potopljeni in rešeni), 1986 – knjiga je izšla leta 2003 tudi pri nas, in sicer v Ljubljani pri Studia humanitatis v prevodu Irene Prosenc Šegula, s spremno besedo Marte Verginella. Maja 1987 je izšel intervju Prima Levija s pisateljem Fernandom Camonom Autoritratto di Primo Levi (Autoportret Prima Levija). Tri leta prej (1984) pa v knjigo vezani Dialogo (Dialog) med Primom Levijem in znanim italijanskim fizikom mednarodnega slovesa Tulliom Regge, ki se uspešno ukvarja tudi s poljudnoznanstveno publicistiko. Prevedene pesmi so iz zbirke Ob negotovi uri, ki je izšla pri založbi Garzanti leta 1984, s kasneje dodanimi pesmimi v ponatisih. - jm

Jolka Milič je plodovita prevajalka italijanske poezije v slovenščino in tudi slovenske v italijanščino. Za svoje delo je prejela cel kup priznanj in nagrad, med njimi Lavrinovo nagrado in odličje italijanskega predsednika Ciampe.

 

STARI KRT
 
Ali je kaj čudnega? Neba nisem maral,
zato sem se odločil, da živim sam in v temi.
Naredil sem si spretne roke za kopanje,
konkavne, ukrivljene, a občutljive in krepke.
Zdaj nespečen potujem
potihcema pod travniki,
kjer ne čutim nikoli mraza in ne vročine,
ne vetra dežja dneva noči snega
in kjer sploh ne potrebujem oči.
Kopljem in najdem sočne korenine,
gomolje, gnil les, gobje hife,
kadar mi pa skala zapre pot,
jo obidem, mukoma, a brez naglice,
ker vem vedno, kam sem namenjen.
Najdem deževnike, ličinke in močerade,
enkrat gomoljiko,
drugič modrasa, dobra večerja,
in skrite zaklade od kdove koga.
Nekoč davno sem zalezoval samice,
in ko sem katero zaslišal praskati,
sem si izkopal pot do nje:
zdaj nič več; če se prikaže, krenem drugam.
Ampak o mlaju malce le ponorim,
in tedaj se zabavam tako, da na vsem lepem
prilezem iz krtine in preplašim pse.
 
22. septembra 1982
 
Pesnikova opomba: Stari krt. Cfr. Hamlet, Prince of Denmark, prvo dejanje, tretji prizor (»old mole«).
 
 
 
 
MOST
 
Ni tak kot drugi mostovi,
ki prenesejo sneženje stoletij,
zato da se črede lahko gredo past in napajat,
ljudje pa ob praznikih iz kraja v kraj.
Ta most je drugačen,
uživa, če se ustaviš na pol poti
in premeriš globine in se vprašaš,
če se splača živeti do jutrišnjega dne.
Zamolklo živ je
in nima nikoli miru,
morda zato, ker se iz votline mostnega
stebra počasi in strupeno cedi
staro prekletstvo, ki vam ga ne opišem;
ali morda, kot so bajali ob bedenjih,
ker je sad nizkotne pogodbe.
Zato ne boš tukaj videl nikoli,
kako spokojno odseva struga njegov obok,
pač pa le nakodrane vale in vrtince.
Zato struži samega sebe v pesek,
in kamen ob kamnu škrta
in pritiska, pritiska, pritiska na bregove,
da bi razklal zemeljsko skorjo.
 
25. novembra 1982
 
 
 
 
DELO
 
Tako, končano je: ne dotaknem se ga več.
Kako težko je pero v roki!
Bilo je tako lahko malo prej,
in živo kot živo srebro:
dovolj je bilo, da grem za njim,
ker mi je vodilo roko
kot jasnovidec, ki vodi slepca,
kot kavalir, ki te vodi pri plesu.
Zdaj pa pika, delo je pri kraju,
izpopolnjeno, zaokroženo.
Ko bi mu eno samo besedo odvzel,
bi nastala luknja, iz katere mezi sokrvca.
Ko bi mu eno dodal,
bi zaštrlela kot grda bradavica.
Ko bi eno zamenjal, bi zazvenela tako neubrano
kot lajež psov na koncertu.
Kaj naj zdaj storim? Kako se ga otresem?
Ob rojstvu vsake umetnine sam malo umreš.
 
15. januarja 1983
 
 
 
MIŠ
 
Prilezla je miš, kdove iz katere luknje;
ne potihoma, kot je njihova navada,
pač pa domišljavo, ošabno in bombastično.
Bila je zgovorna, odrezava in nastopaška;
priplezala je na vrh police
in mi držala pridigo, sklicujoč se na Danteja:
da ne smem zgubljati časa,
bla, bla, ker čas teče in nič ne reče,
in ura zamujena, ne vrne se nobena,
in čas je denar,
in kdor ima čas, naj se ne obira,
le umetnost je dolgotrajna, življenje pa prav kratko,
in da sluti, kako se bo vsak hip zaletel v moj hrbet
ne vem kakšen krilat ali srpast voz.
Kakšna nesramnost! Kakšna nadutost!
Kar na zehanje mi je šlo od dolgočasja.
Se miši o tem sploh kaj sanja? Ve, kaj je čas?
In zdaj ga zgubljam prav
zaradi njenih nezaslišanih očitkov.
Je miš? Naj gre pridigat mišim.
Prosil sem jo, naj se mi spravi spod nog:
Jaz zelo dobro vem, kaj je čas,
saj nastopa v neštetih fizikalnih enačbah,
v nekaterih primerih celo na kvadrat
ali z negativnim eksponentom.
Zase bom že sam poskrbel,
ne potrebujem tujega vmešavanja:
Prima caritas incipit ab ego*.
 
15. januarja 1983
 
* Opomba prevajalke: Dobesedni prevod: Prva ljubezen se začne pri sebi. Drugače rečeno: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, saj kdor še sebe ne mara, ni verjetno, da bo ljubil druge.
 
 
 
NACHTWACHE*
 
»Kako daleč je noč, čuvaj?«
 
»Slišal sem, kako sova ponavlja
svoj zamolkli in zloslutni skovik,
cviljenje netopirja med lovom,
šumenje belouške
pod trohnečim listjem tolmuna.
Slišal sem vinjene glasove,
žužaste, prepirljive, zaspane,
iz beznice ob kapeli.
Čul sem šepetanje ljubimcev,
smeh in sopenje utešene sle;
pa pubertetnike brbrati v spanju
in druge se nespečno preobračati od poželenja.
Videl sem nemo bliskanje od vročine,
videl sem kot vsak večer grozo
dekleta, ki se ji je zmešalo
in ne loči postelje od krste.
Slišal sem hropenje osamljenega
starca, ki se ruva s smrtjo,
in vso izčrpano porodnico,
pa jokanje komaj rojenega otroka.
Lezi in zaspi, meščan,
vse je v najlepšem redu; sredi noči smo šele.«
 
11. avgusta 1983
 
* Pesnikova opomba: Nachtwache pomeni nočni čuvaj (v taborišču je bil tehnični termin. Prvi verz je povzet iz Izaije 21, 11).
 
 
 
 
AGAVA
 
Nisem koristna in niti lepa,
nimam veselih barv in ne vonjev;
moje korenine grizejo cement,
in moji listi, obrobljeni s trni,
me stražijo, ostri kot meči. Nema
sem. Govorim le svojo rastlinsko govorico,
težko umljivo zate, človek.
Govorica je nenavadna,
eksotična, ker prihajam od daleč,
iz neprijazne dežele,
polne vetrov, strupov in vulkanov.
Dolgo let sem čakala, preden sem izrazila
ta svoj visoki in obupani in grdi in leseni
in trdi cvet, ki pa se steguje k nebu.
Me takole kričimo, da bom
jutri umrla. Si me zdaj razumel?
 
10. septembra 1983