Poznati kot voda je polimorfen, poliritmičen, hibriden pesniški neprojekt, antiprojekt, je poezija telesa, prostora, ki ga telo zaseda, in glasu, ki se nenehno premika in vse prežema s provokacijo ranjene lokalnosti, s svetlobo in petjem. Diskurzivna lirika Lukasa Debeljaka sloni na tveganem in uspešnem podvigu inkarnacije glasu. Telo pa ni ovoj za glas, telo je sončno ogrodje, ki glas ščiti pred razpadom in razpršenostjo, ne da bi omejevalo njegovo gibanje. To je poezija, ki ji ni uspelo za vsako ceno potegniti kože čez diskurzivnost, ampak utelesiti goloto diskurzivnosti, jo zasukati in pokazati, da je ta že sama na sebi polna podob in čisto pesniških nedoločnosti. Prostran glas, ki ga vsebuje ta knjiga, pa lahko nastopi šele po brezrezervni konceptualni izkušnji in radikalni samorefleksiji. Vendar glas tu ni le oblečen, zavit v iluzijo telesnosti; to razpršeno petje, te izčrpane inkantacije se odvijajo v samem srcu telesa in prostora, v katerem se to nahaja. Omenjena lirizacija diskurzivnosti je dosežena s simulakrom kozmogonije: vseprisotnost vode, ki je tu, kot pove že naslov knjige, razumljena tudi v epistemološkem ključu. Ker je avtor v enaki meri pesnik eksperimentalnih poem in kratkih perforiranih, reduciranih pesmi, je zbirka Poznati kot voda tudi v tem smislu velik praznik babilonske heterogenosti, ki presega vsakršen purizem. Linearnost diskurza v tej poeziji ukinja posebna vrsta lebdečega citata, ki se distancira tako od citatov kot fasad kot od citatov kot temeljev in ponovno potrjuje, da je citat eden osnovnih, primarnih vrtincev, iz katerih sploh nastaja literatura. Gre za pisanje, ki se ne strinja z naivno kombinatoriko pozicij, z na žalost družbeno sprejemljivim vsiljevanjem lastne poze, ki se zamenjuje z avtentično individualnostjo. Poezija Lukasa Debeljaka je negacija te scene, pa tudi scene kot take, negacija scenskosti, in paradoksalno, prav zato dolguje svoj izvor lokalnosti (bolečini lokalnosti) in je še globlje zakopana v ljubljanski asfalt, ki ga poskuša uzreti od spodaj, prepoznati, kakšne molke in lažne obzire skriva, kakšna žalost je tu neizgovorjena in zakaj v svoji neizgovorjenosti najde raison d'être; kajti poezija je govor, poezija je oblika misli, ki se je uprla metodologiji, ne da bi izgubila pravico do samostojne oblike, ki je odprtost. Ta poezija teži h goloti in k posebni obliki ranljive provokacije, hkrati pa je to poezija, katere prezir do razdrobljenosti pesniške scene in fetišizacije njenih reificiranih partikularnosti je pravzaprav žalosten. Negacija v teh pesmih je daleč od indolence in brutalnosti, izvira tudi iz melanholije nesprejemanja in upora, hevristične nostalgije po nečem drugem. Vse to vzbuja sentiment skoraj izgubljene, nekam zavlečene humanoidnosti; razcepljeni glas, ruševina glasu, ki korak od ogorčenosti napol samoironično kriči (samoreferenčnost krika!), kliče, in je vseskozi voda in telo v njej. Nemir, vrzel, petje iz vrtače abstrakcije, vse to je klic od spodaj, ki kliče po pristnosti, čeprav skozi sijočo negacijo, onkraj vsake površinskosti: glejte, tu smo, goli, ranljivi, govorimo, pojemo, plešemo, bodi voda tudi ti. Če si telo.

Ivan Antić

/ ... /

BLACK BOX

Jezik: Otvoritev: 24/7/365.

Telo, prekrito z divjim cvetjem: Otvoritev: 24/7/365.

Zvezde padajo z neba ljudem v usta. Ljudje čakajo v kolonah.

Na vhod čakajo, na otvoritvi. Na vhodu jih čakajo varnostniki.

Katja Gombač z ljudmi zamenjuje položaje in govori

o izginulih prostorih, čisti formi. Hodi v prostore

in se ljubi z ljudmi, ki jim ni soproga.

Nekdo je postavil črno leseno sobo in v njo dva človeka.

Potem so ljudje gledali.

Nekje neka ženska strmi v hribe.

A, 24 let, ženski spol, rjave oči.

A (jasno, kot sonce skoz šipo, ko te gleda v oči prek pladnja aperitivov):

‘– gre za neko liminalno stanje, ki se udejstvuje samo v prostoru

med izrečenim, tj. udejstvovanim, in neizrečenim, tj. neudejstvovanim, se pravi

se udejstvuje samo tam, kjer vzpostavlja avtonomnost od

samega razmerja udejstvovano – neudejstvovano. Analogija s Schrödingerjevo

muckico se zdi vulgarno eksplicitna, lahko pa se navežemo na misel,

zapisal jo je nekdo, zdaj pozabim, ha, kako

smrti ne izkušajo ne živi ne mrtvi, temveč –’

Nekega neskončnega dne se ljudje ukvarjajo s svojimi telesi.

B, 43 let, moški spol, modre oči.

B (na čiku na verandi, na otvoritvi, fasciniranim poslušalcem):

‘Seveda sva fukala. Po kakšnem tednu tega, da vsak v svojem

kotu ščije in serje, so se zdeli kakršnikoli zadržki dokaj nesmiselni.

Gojila sva rastline, spreminjala imena, gledala plimovanja družbenih oblik,

neko življenje, za katero še ni besede, je bilo tam.’

Nekega dne nekdo strmi v hribe in neslišno recitira Danteja.

A in B sta v tej črni sobi ljubila. Ne vemo, če drug drugega.

Ne smemo vedeti, če drug drugega.

A in B sta v tej črni sobi govorila. Ne vemo, če sta bila tiho.

Ne smemo vedeti, če sta bila tiho.

Katja Gombač strmi v svetlobo ponedeljka, torka, srede, četrtka, petka, sobote, nedelje.

Katja Gombač razlaga svojemu čednemu, temnemu dr.-ju o svojem duševnem drevenenju, ki ga, dr.-ju, razlaga kot posledico svojega samomorilskega poskusa, ki je sam posledica njenih sanj o njeni mami, da jo je obiskala v teh sanjah, da jo v teh sanjah že dolgo ni in ne ve zakaj, da sta v kuhinji pili kavo in govorili in je mama imela ude in glavo in kožo in je bila tako človeška, kot je Katja Gombač mislila, da je, in da potem ni bila več, potem je bila magnolija z deviško belimi cvetovi, ki je vsak sam bled odklenil čeljust in razprl črna usta in prežvečil hrbtenico in poleg tega voljo do biti Katje Gombač, in izpljunil, da kot posledica tega suhi tanki prsti Katje Gombač drsijo čez rjuhe posteljnine na psihiatričnem oddelku UKC in si dr. nekaj strastno zapisuje.

A se tako trudi govoriti s folkom.

A drhti, črno telo v modrem prostoru.

Iz Knjige pripomb na galerijski mizi:

– Gledala sem ju. Skozi les. Videla, razumete?

– Ljudje v sosednji sobi strmijo v fotografije sadja, ki skuša in ne uspe zoreti na drevesih v letu 1961 v Hirošimi.

– So amazing and wonderful, really made me question the meaning of existence and also other stuff!!! Greetings, Jessica!

– Ljudje ne znajo brati.

Po lesu sten črne sobe ne raste nič. To bo priča.

In pesem. Priča. Vse, kar bo sledilo

vsemu, kar bo sledilo.

Ljudje berejo brajlovo pisavo.

Imeti očesa – Nekaj o odzivih občinstva: Otvoritev: 24/7/365.

B šteje ozvezdja: Taurus, Leo, Gemini.

B drhti, črno telo v modrem prostoru.

Trzajoči delci v fluorescenčni svetlobi luči v sobah UKC, ki jo spominjajo na ujet sneg, zmotijo artikulacijo besed Katje Gombač, medtem ko jih ona artikulira. Ona pravi: ‘Videla sem, da je zdrava in živa, da v vazi stoji gladina motne vode na zmerni višini, tako da sem vedela, da nekdo skrbi zanjo in jo ljubi in je skrbel zanjo in jo ljubil že neko mero časa pred mojo prisotnostjo tam. In zato. Sprva sem skušala pogledati cel svet naenkrat. Potem sem skušala skočiti iz petega štuka. Ker. Ker kako veš potem, da ta, ki ga ne vidiš, tu, zdaj, ni roža, ni roža že desetletja?’

Ljudje se snemajo. Ljudje sanjajo, da so ptice.

Katja Gombač strmi v stene svoje sobe v UKC. Poleg nje to počnejo tudi drugi ljudje.

A in B strmita v lesene stene črne sobe. Sta očividca sebe.

Ljudje gledajo v sonce. Ljudje snemajo sonce.

A in B štejeta: desetletje, stoletje ipd., trenutek.

Katja Gombač: ‘Torej sem roža, nisem roža.’

Nekje nekdo nekaj reče.

Duša Katje Gombač, ki jo Katja Gombač vidi kot trzajoči modri nekaj, ki izgleda kot bi izgledala z golim očesom vidna gmota radioaktivnega sevanja, ki se giblje z značajem gibanja in s hitrostjo srca, ki bije, postane ovita v neko brezbarvno folijo, v površino katere se ujamejo prašni delci in kosmi svetlobi, in se ta folija giblje skladno z njeno dušo in potem ta prah in svetloba plešeta, vse okoli nje pleše, ampak Katjina duša, tam v sredini, pač ne.

Katja Gombač: ‘Torej sem ista kot ta, ki zdaj sedi zraven tebe in s teboj strmi predse.’

Katja Gombač: ‘Torej koga poslušaš?’

’24/7/365.’

‘Kdo kliče?’