Nobelov nagrajenec Nagib Mahfuz (1912–2006) velja za mojstra arabskega romana. Ta pripovedna oblika je v arabskem svetu postala znana šele v 20. stoletju s prevodi iz angleške in francoske romantike. Čeprav duh časa – prebujajoči se nacionalizem, stroga cenzura in obrat k islamu – ni bil naklonjen avantgardnim literarnim tokovom, se je Mahfuz, ki je skoraj vsako leto izdal nov roman ali zbirko kratke proze, preizkusil v najrazličnejših pripovednih slogih. Začel je z zgodovinskimi romani, se preusmeril v realistično slikanje Kaira in njegovih prebivalcev, nato pa realizmu obrnil hrbet in se v alegorijah, modernem romanu in kratkih zgodbah z elementi absurda posvečal duhovnim in metafizičnim vprašanjem.
Ogledala sodijo v zvrst biografskega leksikona, ki ima v arabski historiografiji več kot tisočletje dolgo tradicijo. Sestavlja jih petinpetdeset alfabetsko urejenih pripovedi, vsaka predstavlja po enega od pisateljevih znancev. Pred očmi bralca se vrstijo otroci, gospodinje, uradniki, umetniki, zvodniki in svetniki, ki v delu, kot nakazuje že sam naslov, ne zaživijo zares. V ogledalih je videti le odblesk njihove zunanjosti in dogodkov brez notranje dinamike in brez psihološke globine. Skope opise prekinjajo duhoviti namigi, lirične pasaže in filozofski utrinki. Kot biografski leksikon delo lahko beremo na dva načina: po eni plati je ogledalo egiptovske družbe od revolucije leta 1919 do katastrofalnega poraza v arabsko-izraelski vojni leta 1967, ki je zamajal same temelje arabske identitete, po drugi pa se tudi tu, kot pravi ena od kritik Mahfuzovega dela, »banalno združuje z briljantnim«, usoda človeka s politiko, užitek z bolečino. Gledano na tak način pa se delo »bere ... kot življenje samo«.
Marina Zorman je izredna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študirala je primerjalno jezikoslovje, se po diplomi študijsko izpopolnjevala v Kairu, nato pa doktorirala iz splošnega jezikoslovja. Zdaj se ukvarja s semantiko, teorijo jezika, hetitologijo in analizo diskurza.
Odlomek
ANVAR AL-HULVANI
Že ime samo mi prikliče v spomin poseben svet: trg Bait al-Kadi, kjer se stikajo Gamalija, Han Gafar in an-Nahasin, hraste, v katerih je vse polno vrabčjih gnezd, staro gamalijsko policijsko postajo, korito sredi trga, kjer so napajali osle in mule, in vodnjak, pri katerem so pili ljudje. Tu sem se igral kot otrok in kasneje kot mladenič. Anvarja al-Hulvanija, ki je stanoval v sosednji hiši, sem vselej, kadar je odhajal z doma ali se vračal, z zanimanjem opazoval. Bil je nenavaden fant, eden najboljših učencev v naši četrti. Hodil je na pravno šolo. Nemara sem občudoval njegov nenavadno visoki fes, košate zavihane brke ali pa morda lepo obleko. Za svoja leta je hodil preveč dostojanstveno. Hotel sem ga čim bolj posnemati. Dobro se spominjam šerbeta, ki sem ga spil, ko je maturiral. Ponudila mi ga je njegova mati. Bila je kmečka ženska in rad sem oponašal njen glas. Ko sem se igral pod hrasti, se je okoli mene nekaj dogajalo, a takrat nisem imel niti pojma o tem.
Nekega dne me je prebudilo kričanje, ki je prihajalo iz sosednje hiše. Tudi pri nas je vladala popolna zmeda. Pomešal sem se med ljudi, ki so zganjali hrup, da bi zvedel, kaj se dogaja. Tistega jutra sem slišal, da je med demonstracijami angleški vojak streljal na našega mladega soseda Anvarja al-Hulvanija in ga ubil. Takrat sem dojel, kaj beseda »ubiti« pomeni v resnici, ne le v pravljicah. Prvič sem slišal govoriti o »kroglah«. Nova beseda, ki je zahtevala razlago, je bila tudi »demonstracije«. In menda sem takrat prvič v življenju slišal za novo vrsto človeških bitij, za »Angleže«.
Tako govorjenje je odmevalo po hiši in iste besede so ponavljali tudi zunaj na trgu, dodajali pa so jim še nove, na primer »revolucija«, »ljudstvo« in »Saad Zaglul«. Besede so padale po meni in skoraj bi se utopil v njih. Iz ust se mi je vsipala neskončna vrsta vprašanj: »Ubiti« ... kaj pomeni »ubiti«? Kam je šel zdaj Anvar? Kaj bo z njim tam, kamor je odšel? Kdo je »Anglež«? Zakaj ga je ubil? Kaj je »revolucija«? Kaj je »Saad Zaglul«? Kaj ... kaj ... kaj? Kmalu je dogajanje z nepopisno blaznostjo privrelo tudi na naš trg. Obraz sem pritisnil k šipi in z izbuljenimi očmi strmel v valovanje množice – moške v oblekah, gubah, kaftanih in galabijah in celo ženske v kočijah. Nosili so zastave in kričali. Slišal sem žvižganje krogel, da, prvič v življenju sem slišal, kako se s tovornjakov in konjskih hrbtov razlegajo streli. Na lastne oči sem videl Angleže z visokimi čeladami, štrlečimi brki in čudnimi obrazi. Videl sem na desetine trupel, ki so ležala po trgu, in človeško kri, ki je namakala obleke in tla. In slišal sem, kako so ljudje na ves glas vpili: »Naj živi domovina! Naj mi umremo, samo da bo živel Saad!«
Skupaj sva hodila v srednjo šolo. Bil je prikupen debeluh. Ljubil je dobro hrano, šalo in dekleta, ljubil je tudi domovino. Njegov oče je bil dve leti šolski nadzornik, potem so ga obtožili, da je obrekoval kralja. Kako je do tega prišlo, se ne morem več spomniti. Postavili so ga pred sodišče in ga pogojno obsodili na šest mesecev zapora, službo pa je izgubil. Badr se je ponašal s pogumom in domoljubjem svojega očeta. V tem smo mu vsi dajali prav, saj je sramotenje kralja veljalo za pomemben korak v boju proti njemu. Tistega, ki si je upal kaj takega, smo šteli za revolucionarja. V razredu je bil Badr čisto običajen, neopazen dijak. V vsem sijaju je zablestel šele na šolskem dvorišču, kjer so se okrog njega zbirali dijaki iz našega in iz drugih razredov. Ko je videl, da je pritegnil pozornost, so prišli na dan njegovi darovi. Recitiral je ljudske pesmi o domovini, pripovedoval čudovite zabavne zgodbe ali pa se pustil izzivati s čudnimi vprašanji. Nekoč smo ga vprašali, kje se je najbolje ljubiti z dekletom. Vsak je povedal svoje, on pa je le posmehljivo zmajeval z glavo, dokler nismo izčrpali vseh idej.
»Najbolj primeren kraj za to je pokopališče,« nam je dejal.
Osupnili smo. Zasmejal se je, ker smo mislili, da se šali, nato je začel razlagati:
»Ob praznikih ljudje preživljajo noči na pokopališču, ženske in moški. Žensk je ponavadi precej več kot moških. V senci noči se človeku ponujajo neslutene možnosti ...«
»To niso najbolj primerne okoliščine za ljubezen,« je nekdo ugovarjal.
»Ljubezen si ne izbira okoliščin,« je prepričljivo zatrdil. »Te so lahko kakršne koli.« Povedal nam je, kako je v prazni sobi napadel služkinjo, medtem ko je njegova teta ležala na mrtvaškem odru in so jo na dvorišču objokovale najete žalovalke. Podobnih čudnih zgodb mu ni nikoli zmanjkalo. Največji ugled si je upravičeno pridobil z nogometom. Bil je glavni napadalec v šolskem nogometnem moštvu. Kljub debelosti je bil zelo hiter in spreten. Ker je bilo drvenje po igrišču v tako ostrem nasprotju z njegovo težo, je vzbujalo salve smeha. Bil je znan po spretnem preigravanju. Žogo je tako popolno obvladoval, da je bilo videti, kot bi jo z magnetno močjo držal v dosegu svojih nog. Nasprotnikov se je otresal s zvijačami, da so izgubljali ravnotežje in padali po tleh, njegovi streli pa so bili izredno močni.
Nameraval je igrati za kak klub in sanjal, da bi sodeloval na olimpijskih igrah. Gospod Simpson, predstojnik za šport pri ministrstvu za izobraževanje, je bil navdušen nad njim in mu je ob koncu medšolskega tekmovanja v nogometu svetoval, naj shujša. Nasvet je sprejel tako, da je na zabavi po tekmi sam pospravil celo torto, povrhu pa še precej sendvičev in peciva!
Nekega jutra je Badr az-Zijadi skupaj z drugimi vzklikal: »Naj živi ustava iz leta 1923! Dol z diktaturo!« Kralj Fuad je pravkar odstavil s položaja Mustafo an-Nahasa in za ministrskega predsednika imenoval Muhameda Mahmuda, ta pa je razglasil, da z ustavo vsaj še tri leta ne bo nič. Vse šole, tudi naša, so začele stavkati. Obkolila nas je policija in nihče ni mogel oditi. Da bi se oborožili za spopad, smo pulili drevesca, snemali okna in vrata, nato pa zasedli jedilnico in pograbili pladnje, lonce, zajemalke, vilice in nože. Vpili smo sovražna gesla proti vsem, ki so bili na oblasti, celo proti kralju. Naenkrat je skozi vrata vdrla vojska. Suvali in pretepali so nas z dolgimi palicami, medtem pa so angleški policisti streljali v zrak, da bi nas prestrašili. Sledila je neenaka bitka in nihče od nas je ni odnesel brez udarcev. Mnogi so bili ranjeni, ubit je bil šolski sluga in eden od dijakov. Ta dijak je bil Badr az-Zijadi. Umrl je zaradi udarca po tilniku. Njegovega pogreba naslednjega dne se je nameravala udeležiti cela šola, a je policija obkolila bolnico Kasr al-Ajni, ki je bila polna žrtev iz raznih šol. Trupla so pod policijskim nadzorom odpeljali naravnost na pokopališče. Kljub temu smo vsak zase odšli k našemu staremu šolskemu nadzorniku in mu izrekli sožalje. Starček še vedno živi. Zdaj ima menda že kakih petinsedemdeset let. Kadar zaidem v Abasijo, ga včasih vidim, kako sedi v kavarnici nedaleč od doma. Starost in pomanjkanje sta ga čisto uničila. Nihče, ki ga vidi, si ne bi mislil, da je bil svojčas resnični svobodomislec, da se je pogumno spoprijemal z življenjem in zaradi svojih nazorov izgubil službo in sina. Z odmaknjenega prostora v kavarni opazuje avtomobile, ki švigajo mimo in prevažajo uspešne svetovljane; ti se lahko pohvalijo s srečo, da jih nikoli ni ožgal plamen žrtvovanja zaradi vzvišenih vrednot. Zanima me, kaj se dogaja v njegovi glavi, ko opazuje ta čudni nagli tok. Sta ga morda starost in čas naredila neobčutljivega za vse, razen za tisto, kar se ta hip dogaja z njim?
V spomin na Badra še vedno hranim fotografijo našega moštva, na kateri sva oba skupaj. On stoji na sredini. Pri nogah ima žogo, v kamero pa gleda s srečnim izrazom, polnim zaupanja vase.
BALAL ABDUH AL-BASJUNI
V začetku leta 1970 sem ga po naključju srečal v vili profesorja Gada Abu l-Ala. Čeprav nisva prijatelja in ga kasneje nisem več videl, je name napravil globok vtis. Ko sem tistega večera prišel v vilo, so bili v sprejemnici samo njen lastnik Gad Abu l-Ala, moj stari tovariš Abduh al-Basjuni in čeden mladenič, ki mu je bil zelo podoben in mi ga je nato predstavil kot svojega sina, doktorja Balala.
V trenutku sem se spomnil, da sta bila njegov sin in hči glavna tema žalostnega pogovora med Abduhom in mano in nato med mano in Amani Muhamed pred petimi leti. Pridružil sem se razgovoru o tem in onem, a me je mučil občutek krivde. Potem je Abduh al-Basjuni pokazal na sina:
»Doktor namerava emigrirati.«
Te besede so vzbudile mojo pozornost. Še enkrat sem si radovedno ogledal mladeniča. »Emigrirati« je bil eden novih izrazov, ki so si utrli pot v naš besednjak in starejše spravljali v začudenje. Tu je eden njegovih vitezov; kakšna čudovita priložnost!
»Zaprosil je za kratek študijski obisk v Ameriki,« je nadaljeval Abduh, »v resnici pa namerava emigrirati.«
»In kaj ti misliš o tem?« ga je vprašal Gad Abu l-Ala.
Abduh se je zasmejal.
»Koga pa zanima, kaj si jaz mislim ali želim?« je dejal.
»Vedeli bi pa le radi.«
»Jaz sem proti!«
»Kaj pa tvoja žena Amani?«
Moja prikrita zadrega se je ob omembi tega imena še povečala, vendar sem zdaj prvič slišal, da se je vrnila k svoji družini. Presenetilo me je, da Gad Abu l-Ala tako po domače govori o njej. Abduh je dejal:
»Amani je navdušena. Predstavlja si, da bo lahko potovala v Ameriko, kadar bo hotela.«
Naš gostitelj se je zasmejal, jaz pa tudi. Potem se je obrnil k mladeniču:
»Čaka te sijajna prihodnost!«
»Pričakujem, da bom našel zdravo okolje za znanstveno delo,« je pojasnjeval doktor Balal.
Abduh al-Basjuni je dejal:
»Ko je emigriral njegov prijatelj doktor Jusri, je tudi moj sin začel premišljevati o tem. A doktor Jusri je po mojem izjemen človek, zato ga ni mogoče jemati za zgled. Kot zdravnik je blestel v bolnici in ambulanti, se je pa za vsako malenkost razburjal in se niti za trenutek ni nehal jeziti. Nikoli se ni naveličal kritizirati. S prav posebno mržnjo je govoril o domovini in njenih ljudeh. Ko je bil na študijskem potovanju, je izkoristil priliko in ostal v tujini!«
»Tam je zaslovel kot zdravnik in znanstvenik,« je pripomnil doktor Balal.
»To je bil tudi tukaj. Kakšen smisel je torej imelo, da je emigriral?!«
»Primerno okolje za znanstveno delo, oče,« je odgovoril Balal. »Saj veš, kako je bilo s pomočnikom predstojnika oddelka, s katerim sva skupaj delala v bolnici. Študiral je in z odliko obranil disertacijo. Pričakoval je priznanje, pa ga ni dočakal. Proti njemu so začeli tako gonjo, da je izgubil celo položaj, ki ga je imel. Tako mu ni ostalo drugega, kot da je emigriral. Ko so Američani slišali za njegova znanstvena odkritja, je dobil več ponudb za delo na univerzah in v bolnišnicah.«
V njegovem glasu je bilo čutiti ostrino, ki je mejila na jezo, zato sem dejal:
»Tu in tam morda res prihaja do nepravilnosti, a jih ni toliko, da bi moral človek emigrirati.«
Ne da bi se ostrina v njegovem glasu kaj omilila, je odgovoril:
»Nasprotno, vse skupaj je obžalovanja vredno.«
»Dobro, da tako čutite in ste tako prepričani o tem, a kdo bo to začel spreminjati, če ne vi?«
»S takimi stvarmi se ne mislim ubadati.«
»Domovina je vrednota, ki je ne morete zanikati ali se sprenevedati, da je ne poznate.«
Dokaj mirno je dejal:
»Moja glavna domovina je znanost.«
Za hip je umolknil, nato je, kot da govori sam zase, nadaljeval:
»Domovina ... socializem ... arabski nacionalizem ... o čem pravzaprav govorim? Ne mislite, da se šalim, nikakor ne, ampak kaj nam je po 5. juniju sploh še ostalo?«
»Od teh nesrečnih dogodkov je preteklo že dovolj časa, da bi se iz njih lahko kaj naučili,« sem dejal.
»Nima smisla! Spada v generacijo, ki si ne da nič dopovedati,« je pripomnil Abduh al-Basjuni.
»S tem ni nič narobe, lahko pa bi se zgodilo, da bi pozabil na domovino,« je dejal Gad Abu l-Ala.
»Edina rešitev za nas je znanost. Ne nacionalizem ne socializem, ampak znanost in samo znanost. Ta se sooča z resničnimi problemi, ki so napoti človeškemu napredku, medtem ko socializem, nacionalizem in kapitalizem samo ustvarjajo vedno nove probleme, ki so plod egoizma in kratkovidnosti, zanje pa iščejo rešitve tako, da probleme samo še množijo.«
»Kaj ti brani, da bi se z raziskovalnim delom in poučevanjem ukvarjal doma?« sem ga vprašal.
»Ovir je ogromno. Ena od njih je primitiven odnos do znanosti, ki duši nove ideje, poštenost in priznanje. Zato mislim emigrirati. V Ameriki bom lahko bolj koristil svoji deželi kot doma. Znanost, razen vojaške, je v prid vsemu človeštvu.«
»Kaj pa njegova sestra?« je Gad Abu l-Ala vprašal Abduha al-Basjunija.
»Letos bo diplomirala iz farmacije. Ona je še bolj navdušena, da bi emigriral, kot on sam.«
Gad Abu l-Ala se je glasno zasmejal.
»Pa princ iz sanj? O tem ni razmišljala?« je dejal.
»Tisto, kar se nam zdi problem, se njim zdi igra.«
»Žal umetnost še ni opisala junakov te generacije. Kako si želim, da bi lahko ravnal tako spontano!«
»Prek odra našega bednega življenja stopa po svoji lastni poti,« sem dejal.
Abduh al-Basjuni se je obrnil k sinu:
»Vi sanjate, da bi pobegnili in zapustili ladjo sredi viharja!«
Začutil sem, da Abduh sinu ne nasprotuje zares in ne more skriti, kako ga občuduje. Doktor Balal je prezirljivo skomignil z rameni. Zavedel sem se, da je njegovo razmišljanje odsev nove dobe in da je nacionalizem stara vera, s katero je obremenjena naša generacija. Z nasmehom, ki me je spominjal na njegovo mater, je doktor Balal dejal:
»V resnici sanjam o taki znanstveni ustanovi, ki bi vodila svet v njegovo dobro.«
»Kaj pa vrednote?« sem ga vprašal. »Znanost se s takimi stvarmi ne ukvarja, človek pa jih potrebuje prav tako kot stvarnost.«
Zazdelo se mi je, da se v njegovih očeh zrcali nemoč:
»To kaže, da ste obupno in nesmiselno zavezani zastarelim vrednotam,« je dejal. »Oklepate se jih, ker se bojite tvegati in si poiskati nove. Znanost nam ne določa vrednot, lahko pa služi kot dober zgled za pogum. Ko se klasične definicije zrušijo, se namreč elegantno spusti na realna tla in ustvarja dalje, ne da bi se ozirala nazaj.«
»Zastonj se prepiraš z nekom, ki ne govori istega jezika kot ti,« je dejal Gad Abu l-Ala.
Stvar me je začenjala jeziti.
»Vi bi radi emigrirali v civilizacijo, namesto da bi jo ustvarili tu, v svoji deželi,« sem dejal.
Jezno mi je odgovoril:
»Človek že po naravi teži k temu, da bi emigriral. Domovina je zanj samo tisti kraj, kjer je lahko srečen in uspešen, zato se izseljujejo najbolj napredni, nazadnjaki pa ...«
Premolknil je, kot da se ne more odločiti, jaz pa sem dejal:
»Nazadnjakov pa se je najbolje znebiti!«
Njegova jeza se je razpršila. Nasmehnil se je:
»Če število prebivalstva ne bo nehalo tako silovito naraščati, da jih na sedanji način ne bomo več mogli prehraniti, bi bilo morda koristno za civilizacijo, če bi iztrebili cele rase.«
»Pazi, kaj govoriš!« je zavpil njegov oče.
Gad Abu l-Ala je dejal:
»Izrael bi te bil najbrž vesel!«
Mladi mož se je spet razjezil:
»Trdim, da nam Izrael ni storil nič hujšega kot mi njemu.«
Tisto noč sem premišljeval o tem, kar je dejal doktor Balal. V mislih sem si ponavljal njegove besede in razmišljal o stvari z različnih zornih kotov. Prišel sem do zaključka, da za človeštvo ni druge rešitve, kot da naredi konec tistim izkoriščevalskim silam, ki najvišje dosežke človeške misli uporabljajo za to, da zasužnjujejo ljudi in umetno ustvarjajo konflikte, ki izčrpavajo najboljše v njih. To bi bil prvi korak pri združevanju človeštva v celoto, ki bi delala v skupno dobro, opirajoč se na filozofijo in znanost. Človeka bi prevzgojili v državljana sveta, njegovemu telesu zagotovili mir, njegovi ustvarjalnosti pa svobodo, da bi se lahko uresničeval in razvijal svoje vrednote ter se pogumno podal na pot iskanja resnice, ki se skriva v tem varljivem in skrivnostnem svetu. Če ne bo tako, bom v prihodnosti hvaležen, da sem spadal v generacijo, ki pravkar končuje potovanje skozi to nenavadno življenje, kjer dobro in zlo skupaj lebdita v žrelu vulkana.
Ko sem nekaj mesecev kasneje spet srečal Abduha al-Basjunija v salonu doktorja Mahirja Abd al-Karima, sem ga takoj povprašal po sinu. Povedal mi je, da je odpotoval.
»Kmalu se mu bo pridružila še sestra,« je dodal.
Nato je, kot da se izpoveduje, nadaljeval:
»Pogosto začutim žalost v srcu, vendar me je čas naučil, da se moram vdati v usodo.«
»Ne bom ti prikrival, da sem zadovoljen zaradi njune odločitve,« je dodal po kratkem premolku. »Zakaj ni tudi nas naš ničvredni študij pripravil na to, da bi emigrirali?!«
»Znanost je svetovni jezik,« sem mu odgovoril, »najin poklic pa le krajevno čudo.«
Povedal sem mu, o čem sem razmišljal po razgovoru z njegovim sinom. Dolgo se je smejal, potem pa dejal:
»Stara sva. Najine potrebe so skromne. Jaz sem srečen, če vsak dan spijem skodelico kave z mlekom in zraven pojem dva koščka peciva.«