Pesmi v rokah Maje Vidmar postanejo nekaj čudežno lepega: oblikuje jih z neizmernim občutkom za neizrečeno (in neizrekljivo), za napetost med besedami, z nenadnimi preobrati, s prelomi, ki vozljajo mrežo (pred- in med-)pomenov - besedne (Ariadnine?) niti, zanke okoli niča. V tem si je neverjetno zvesta: od prve zbirke, Razdalje telesa (1984), kjer iz njih kaplja grenkosladka medičina zgodnjih ljubezenskih srečanj, rojena iz prve očaranosti nad moškim; preko Načina vezave (1988), erotičnim, izpostavljajočim se in zato bolečim in hkrati ekstatičnim doživljanjem sveta kot razlike med "okusom praznine/ in kisle kovine"; do zbirke Ob vznožju (1998), v kateri se prvič pojavijo tudi motivi, ki jih razvija in upesnjuje v pričujoči Prisotnosti. Med temi naj najprej izpostavim nagovarjanje boga: a ne krščanskega Boga z obzorjem ene in edine resnice (tudi sicer v poeziji Maje Vidmar ne bomo našli tistega, kar pričakujemo: skoraj v vsakem verzu - lat. versio obrat - nas čaka dražljivo presenečenje, preobrat). Torej ne gre za starozaveznega Jahveja, še manj pa za novozaveznega Kristusa z odrešilno vseljubeznijo - gre za nagovarjanje moškega (patriarhalnega?) boga, boga z malo začetnico, ki je včasih neusmiljen, krut, domišljav, tudi odsoten, zmeraj pa nedoumljiv; prav gotovo tudi precej neroden in nebogljen (potreben človekove pomoči, sočutja in pogovora - še posebej ženskega, se zdi). Ta odnos ni brez humorja, ki je tudi sicer pesničina lastnost, čeprav zlahka spregledana; gre za humor paradoksa (zgoraj navedenega preloma znotraj besedila) kot tkiva življenja, ki v pesmi subjekt osvobaja od zakonov usode (ali sámo-prisile?) in rahlja krvavo, telesno zaresnost in dokončnost (do)živetega/ napisanega. "Z očetovim mlekom/ sem pila trdno/ arhitekturo/ hiše," so prve besede zbirke, ki nakazujejo njeno strukturo (tako kot vse knjige Maje Vidmar je namreč tudi ta izredno premišljeno in subtilno strukturirana na več ravneh): poleg "trdne arhitekture hiše", hiše "očetovega zakona", ki po eni strani prebivalko utemeljuje in ščiti, po drugi pa duši, se v prvih besedah pojavi tudi ženska metaforika oz. metafora, povezana s semantiko zgolj ženskega, tj. materinskega, telesa - z mlekom. (To metaforiko pesnica v nadaljevanju uporablja tudi v pesmih s poetološko temo: pesem kot otrok, biti pesnica kot biti mama, čeprav bledih polmrličkov, žepnih detec, zapuščenih otrok, polsinov - splavljenih pesmi, torej mama molka). Hiša (in sploh interieri, sobe, dvigala, lokali, avtomobilska kabina) je v tej zbirki ključna metaforična podoba, ki se povezuje z ženskim stereotipom prebivanja. Tu pesnica torej biva znotraj ženski odkazanega prostora - dóma, a je do njega izrazito subverzivno nastrojena: " me sili izstopiti/ in pisati/ odzunaj", "nepreklicno zunaj/ vsega". Tako se prisotnosti (moškega, boga) pridružuje odsotnost ženske, pesnice: samo iz odsotnosti je namreč mogoče pisati, je mogoče biti prevajalka božje prisotnosti. Zato ni čudno, da pesnica kot strokovnjakinja za te reči bogu narekuje, kako naj uporablja sredstva komunikacije: "Uporabi navadne besede/ in izrabljene metafore,/ tako kot jih jaz uporabljam/.../ da bi zaslišala šepet med nama,/ še najraje iz navadnih besed." Navadne besede na prvi pogled ponujajo varnost in gotovost, udomačenost - lahko so čarobno, nedopovedljivo nežne, komaj dotikajoče se (Kako si me ljubil) - lahko pa postanejo globoko kritične, celo družbeno angažirane (npr. v Sodomi ali Odi, nagovoru moškega (vojaškega) bistva: "Čeprav smešni/ z večno lopatko na rami/ v mencanju med/ bogom in brisačo,"), ali pa čudežno in hkrati grozljivo lepe, globoke, preroške (zadnji cikel pesmi Zimska, Pomlad, Zadnje poletje in Jesenska). Skratka, govorica, v kateri nam bo zavdano z navadnimi besedami, da bo "hrsknila kakor sveža napolitanka" tudi naša kabina vsakdanjosti, moreče (ne)prisotnosti, in bomo hvaležni - za bolečo, a osvobajajočo prostost teh pesmi.

Barbara Korun

HIŠA

Z očetovim mlekom
sem pila trdno
arhitekturo
hiše,
a še v teh prostorih
sem se zvečer
pokrivala čez glavo,
in nobenega
dvoma ni:
na odprtem bi
prišli, ki jih ni,
in me požrli.

Težko je s hišo
v glavi.
Zvečer sedam
na zadnji
prag
in jih zateglo
kličem,
ki jih ni.


VRNITEV

Dobrodošla, ljuba,
dobrodošla v svojem
rojstvu.
Imela si boljša
otroštva,
a si bežala
z veliko glavo butajoč
v predmete, nedolžne predmete.

Dobrodošla v svoji
smrti, ljuba.
Imela si boljše
prihodnosti,
a si jih obšla
in one so tebe obšle
kot narobe obrnjen magnet.

Dobrodošla na tem stolu,
v tem ljubem telesu.
Imela si boljše
roke in noge,
mlajša zapestja in gležnje
in lepšo levo in
desno polovico obraza,
a te niso sprejele
uboge nikogaršnje
noge, kolena,
nikogaršnji trebuh
in vrat.

Dobrodošla v izpraznjeni glavi.
Dobrodošla doma.


PESNICA

Moja lepa mlada mama
me je vsako jutro prodala.
Težko se je branila mojih
ročic.
Moja lepa rjavolasa mama
me je vsak popoldan kupila.
Vsak večer
je lepa črnolasa ženska
stala ob moji postelji
in me učila, kako v
nemi grozi odkriješ krik.