Malejevo poezijo v Rezih v zlatem zaznamuje plastovitost: podobe besed kot množina slojev legajo druga preko druge in prekrivajo zmuzljivo esenco. Glas pesnika je mnogoter in njegov subjekt nenehno menjuje umestitev ter kontekst v poudarjenem ritmu. Ta literatura ne zajema iz (omejene) individualne percepcije, zdi se, da ni usmerjana od izkušnje vsakdana, a niti ne od želje po umiku od resničnega. Malej dopušča poeziji, da zori skupaj z življenjem, k njemu jo prinaša tok reke, ki je ne bo uzrlo nobeno oko, niti njegovo lastno. Svetovja Malejevih mnogoglasnih verzov določa modus nenehnega (samo)izbrisovanja, negacije in odrekanja, "krajine, ki jo piše samota", spričo česar bi to poezijo skorajda lahko dojeli kot fatalistično in brezupno, a nič ne bi bilo dlje od resnice, dlje od resničnega kot edinega ideala, ki ga pesnik še priznava v prelomu jezika. Ta prelom je del duhovne discipline, ki si podreja kavzalnost in jo preoblikuje z močjo simbolne transformacije. Malejeva poezija je torej resnično "želja po svetlobi", kakor zapiše Andrej Medved v spremni besedi k Rezom v zlatem; in je obenem dar: pesnik je ne izreka, marveč daruje vsem tistim, ki prepoznajo njeno moč v neizrečenem in njen čar v nemisljivem. Je možnost, da "me lahko odvedeš v prostore neizprosnega žarenja – in jih nikoli ne naseliš."
SLED SKUPNEGA LEBDENJA
* * *
v zlivanju dežja: vse je tako (ne)navadno. navdihuješ. s pogledi. s tišino. s tem, da opazujem tišino, ki je tvoja tišina. in uganka, ki (seveda) ni vsebovana v besedi uganka. toplo in zamaknjeno. živel bi čas, ki naj traja, da se ta tišina razraste (preveč brbotam in sem v napoto tišini). ta tišina se nasmehne in pomirja. ta tišina omreži strah in ga ublaži. ta tišina razgrne preprogo dotikom. prsti posežejo natančno: ne obljubijo, živo žarijo. izkopljejo jamice v neopazne dele telesa, kamor zdaj prosto dostopajo. pot je razprta približevanju. ta tišina sanja tišino. tišino sanja ta tišina. ampak pogledi ... vsi ti pogledi (neizbežno) vedo, da vodijo v dotike, skozi dotike, prek meja dotikov –
(in neke ustnice sanjajo ustnice v medprostoru)
* * *
najlepše zgodbe napišeš o nekom, ki je predaleč. celo pravljice si izmisliš, ki nikoli ne zadoščajo. vešče razporejaš lesketanje, dokler ne začne vdirati bolečina. v naključnosti, spoznanju, zaslepitvi. razmejiti in sestaviti –
v breztežnem. škratovsko me kot da gledaš, ko se umeščam v pričevanje. dvoobrazno. premalo razberljivo. ni poljub.
* * *
čeprav morda bližina, prignana do skrajnosti. utripanje senzorjev, polzenje, trepetanje. navzameš se vremenske naglice, izžarevaš iz realnega v megličaste zemljevide. kako tolmačiti prosojnost itinerarija? peščica nagnetenih zvezd, lovišče dotikov, v prazni ovojnici spomini. nekaj neodložljivega se povzpne. in strmoglavi v prostor, ki obeta darovanje.
* * *
sem zemeljski tukaj. in večprostoren v tvojih koordinatah. ampak ne smejo razbrati zgolj ponotranjenega pogovora z božanstvom. po drugi strani vem: ne bom te onstran meja razkrival. zavračam pesmi s poimenskimi posvetili in najbrž je zdaj trenutek, da to izrecno poudarim. se v preblisku vrnem v svetovja, ki jih razpiraš. na sanjski ploščadi stojita dva blodnjaka. v naslednjem koraku bom zapisal njun pogovor. najbrž je bolje, če stojita vsaksebi. sicer bi se eden od njiju razletel, drugi pa –
(vesoljnost, žalostžalost, nemoč?)
* * *
kdor je spoznal, zariše poželenja. razporedí zanesljivo, predvidi celo imena za strah. kdove, če zmore to moška roka. če je poprej ne zakrijejo maske, preperelost kognicije – ali preprosto neka teža. utrujenost, ki vsrkava svet in se oklicuje za počelo. tako malo ji lahko še dodava. tako ptica je, tako svoboda. morda odrešitev. kjer se sestaviva v eno možnih bližin.
* * *
morda si me poklical že v davnini. iz tistega prostora, ki se zmeraj znova sestavlja, da lažje vzdržimo lastno nevzdržnost. neprizanesljivo, kot je lahkó smehljaj. kot je igrivost geste, ki zareže v vse razsežnosti telesa, čeprav ji daješ podobo neznatnega premika. migljaja s trepalnico. razpolagaš z mojim razponom: od zvezd do brezna. ničskritega. samo tvoja dlan se pne z enega na drugi breg. ko me preplavlja strašljivost mostov.
* * *
umestiti te – v kateri red vednosti? v zanosu jezika, v vsakdanjosti nedoumljivo. umestiti te – v nedostopnost? približati se steklastim nanosom občutij, ki naju ločujejo od sebe. od razcepa. prav skozi te besede se polagoma, a ne otožno, razblinjaš. zatipan, v daljavi. v prostoru, ki ti pripada, ker ga je priklicala odločitev. zvezde pomežiknejo in ogenj se nasmehne: razbirava prerokbo, ki žari kot sarkofag.
* * *
šepetanje.
dvomeče pogrezanje
v sprotnosti.
resnica ukrivi meč
in postaja rosa,
brezmejna razporeditev
natančnih poudarkov.
koprnim v izmenjavah
oblik: glasovi se izluščijo
iz teme. sem drugje?
me niti tukaj ni?
* * *
zdaj,
ko se mi je samo
za trenutek zazdelo,
da si me pogledal iz zrcala
(modrooki kotički, kjer
vedno zaslutim le svoje oči),
se tesnoba še ne more
razgraditi v nova dotikanja –
a sredi nemirnih prepletov
vsakdanjega in teatralnega
to lahko nedvoumno
razpoznam, zabeležim
in doživljam kot korak.
* * *
ostajam
košček najmanjše,
komaj še predstavljive
norosti
in ne vem,
kaj
naj ti rečem.