SLED SKUPNEGA LEBDENJA

* * *

v zlivanju dežja: vse je tako (ne)navadno. navdihuješ. s pogledi. s tišino. s tem, da opazujem tišino, ki je tvoja tišina. in uganka, ki (seveda) ni vsebovana v besedi uganka. toplo in zamaknjeno. živel bi čas, ki naj traja, da se ta tišina razraste (preveč brbotam in sem v napoto tišini). ta tišina se nasmehne in pomirja. ta tišina omreži strah in ga ublaži. ta tišina razgrne preprogo dotikom. prsti posežejo natančno: ne obljubijo, živo žarijo. izkopljejo jamice v neopazne dele telesa, kamor zdaj prosto dostopajo. pot je razprta približevanju. ta tišina sanja tišino. tišino sanja ta tišina. ampak pogledi ... vsi ti pogledi (neizbežno) vedo, da vodijo v dotike, skozi dotike, prek meja dotikov –

(in neke ustnice sanjajo ustnice v medprostoru)

* * *

najlepše zgodbe napišeš o nekom, ki je predaleč. celo pravljice si izmisliš, ki nikoli ne zadoščajo. vešče razporejaš lesketanje, dokler ne začne vdirati bolečina. v naključnosti, spoznanju, zaslepitvi. razmejiti in sestaviti –

v breztežnem. škratovsko me kot da gledaš, ko se umeščam v pričevanje. dvoobrazno. premalo razberljivo. ni poljub.

* * *

čeprav morda bližina, prignana do skrajnosti. utripanje senzorjev, polzenje, trepetanje. navzameš se vremenske naglice, izžarevaš iz realnega v megličaste zemljevide. kako tolmačiti prosojnost itinerarija? peščica nagnetenih zvezd, lovišče dotikov, v prazni ovojnici spomini. nekaj neodložljivega se povzpne. in strmoglavi v prostor, ki obeta darovanje.

* * *

sem zemeljski tukaj. in večprostoren v tvojih koordinatah. ampak ne smejo razbrati zgolj ponotranjenega pogovora z božanstvom. po drugi strani vem: ne bom te onstran meja razkrival. zavračam pesmi s poimenskimi posvetili in najbrž je zdaj trenutek, da to izrecno poudarim. se v preblisku vrnem v svetovja, ki jih razpiraš. na sanjski ploščadi stojita dva blodnjaka. v naslednjem koraku bom zapisal njun pogovor. najbrž je bolje, če stojita vsaksebi. sicer bi se eden od njiju razletel, drugi pa –

(vesoljnost, žalostžalost, nemoč?)

* * *

kdor je spoznal, zariše poželenja. razporedí zanesljivo, predvidi celo imena za strah. kdove, če zmore to moška roka. če je poprej ne zakrijejo maske, preperelost kognicije – ali preprosto neka teža. utrujenost, ki vsrkava svet in se oklicuje za počelo. tako malo ji lahko še dodava. tako ptica je, tako svoboda. morda odrešitev. kjer se sestaviva v eno možnih bližin.

* * *

morda si me poklical že v davnini. iz tistega prostora, ki se zmeraj znova sestavlja, da lažje vzdržimo lastno nevzdržnost. neprizanesljivo, kot je lahkó smehljaj. kot je igrivost geste, ki zareže v vse razsežnosti telesa, čeprav ji daješ podobo neznatnega premika. migljaja s trepalnico. razpolagaš z mojim razponom: od zvezd do brezna. ničskritega. samo tvoja dlan se pne z enega na drugi breg. ko me preplavlja strašljivost mostov.

* * *

umestiti te – v kateri red vednosti? v zanosu jezika, v vsakdanjosti nedoumljivo. umestiti te – v nedostopnost? približati se steklastim nanosom občutij, ki naju ločujejo od sebe. od razcepa. prav skozi te besede se polagoma, a ne otožno, razblinjaš. zatipan, v daljavi. v prostoru, ki ti pripada, ker ga je priklicala odločitev. zvezde pomežiknejo in ogenj se nasmehne: razbirava prerokbo, ki žari kot sarkofag.

* * *

šepetanje.

dvomeče pogrezanje

v sprotnosti.

resnica ukrivi meč

in postaja rosa,

brezmejna razporeditev

natančnih poudarkov.

koprnim v izmenjavah

oblik: glasovi se izluščijo

iz teme. sem drugje?

me niti tukaj ni?

* * *

zdaj,

ko se mi je samo

za trenutek zazdelo,

da si me pogledal iz zrcala

(modrooki kotički, kjer

vedno zaslutim le svoje oči),

se tesnoba še ne more

razgraditi v nova dotikanja –

a sredi nemirnih prepletov

vsakdanjega in teatralnega

to lahko nedvoumno

razpoznam, zabeležim

in doživljam kot korak.

* * *

ostajam

košček najmanjše,

komaj še predstavljive

norosti

in ne vem,

kaj

naj ti rečem.