Marcin Świetlicki se je rodil leta 1961 v Lublinu, polonistiko je študiral v Krakovu na Jagielonski univerzi, vendar je ni dokončal. V Krakovu živi še danes, kot korektor je zaposlen pri katoliškem tedniku Tygodnik Powszechny. Svoje prve pesmi je, tako kot večina avtorjev njegove pesniške generacije, objavljal 'podzemno'. Bil je eden osrednjih avtorjev 'bruLiona', kjer je leta 1992 tudi izšel njegov prvenec Mrzle dežele (Zimne kraje). Knjigo je z enakim naslovom, v nekoliko spremenjeni obliki, ponatisnil še dvakrat (leta 1995 Mrzle dežele 2 in leta 1997 Mrzle dežele 3).Vmes je izdal pesniški zbirki Shizma (1994, 1999) in Tretji polčas (Trzecia polowa, 1996) ter bibliofilski zbirki ťBerlinŤ (1995) in ť37 pesmi o vodki in cigaretihŤ (1996). Pesmi v slovenskem izboru so naslovljene po njegovi predzadnji knjigi Pieśni profana (1998), ki obenem zaključuje slovenski izbor.

Świetlicki je brez dvoma najbolj znano ime poljskega mlajšega pesništva. Kljub svoji nekonformistični drži je prejel nekaj pomembnih nagrad (med njimi nagrado Fundacije Kościelskich) in v domovini velja za klasika mlade poezije. V njegovih pesmih pogosto nastopa Poljska komunističnih in 'vojnih' osemdesetih let, ko literature, kakršno je začela pisati mlada generacija, v starih, akademskih literarnih glasilih ni bilo mogoče objaviti. Znašla se je v pivnicah in na cesti ter začela poslušati glas ulice. ťSam na ulici včasih slišim odlične pesmi, še boljše pa sem slišal v vojskiŤ, je kritikom v 'bruLionu' odgovarjal Świetlicki. Njegove pesmi so zato kar najbolj poljske. Pogosto tudi (družbeno) ironične, kritične in nabite z bojevito gombrowiczevsko literarno pozo. V njih pogosto uporablja tehnike, ki so značilne za song ali glasbeno besedilo. Poje in 'recitira' jih s svojo post-punk skupino Świetliki (Kresnice), s katero je izdal štiri plošče.

30. APRILA 1994

Še je večer in Poljska še ni propadla v temi.
Še je april, a že je v temi na preži maj.
Še je vodka, hranilna, okusna in tragična.
Še je jezik, ker jezik zmeraj ostane.
Celo mrliči še kar premikajo jezike.
In še je preteklost, še so posamezna
strašna pretekla vznemirjenja, zdaj posneta,
izkopana iz preteklosti, vse je preteklo, vse
četudi preteklo, porumenelo, toplo, namočeno
in lepljivo, sladko. Pridevniki. In na sredi en siguren
glagol, osebni, pospešeno, vsak hip
oživljan.

ŠE VEDNO O BARBARIH

Vejo, da bodo vendarle prišli
na to zemljo, ki ni naša,
pa tudi njihova ne – nakupe, ki jih imamo
v teh dneh, bodo naredili za nekaj tako
zelo začasnega (četrt kruha prosim).

S starčki ne bo več težav. Konec je z vljudnim
pozdravljanjem v trgovini, na cesti. Konec.
Gabijo se nam vse naše nekdanje
zabave, izredno zbrani smo.

In čakamo. Nič več ne hranimo živali.
Čakamo in čakamo na dan, ko
se bo naša nemoč potrdila
in zmagala.

NE DAM NASLOVA

Smrt ima walkmana.
Je v temnem predelu
za kadilce. In ves vlak je razsvetljen, poln
prepotenih, ki se mučijo s pivom.

Smrt ima žensko intuicijo. Oči
so uprte v moje oči, da ne vidijo. Oči
se srečujejo v šipi. Vse luči zunaj so
komaj vidne. Majhna mesta kot majhna pokopališča.

Veliko mesto kot požar. Tu se proga konča.
It živet. Se it delček javnosti.
Delat. Najprej umre jezik. Ne
verjet.

Prevedel Primož Čučnik