Najprej velja poudariti: knjiga Sarajevo blues se je porajala in izpisovala dobesedno sredi vojne. V mestu, kjer je dan za dnem umiralo na ducate nedolžnih ljudi. V obleganem mestu brez vode, elektrike, plina, pogostoma tudi brez hrane - v največjem koncentracijskem taborišču ali celo zaporu na svetu, kakor so Sarajevo v svojih zapisih mnogokrat označevali poročevalci . V mitskem mestu nedavne bosanske tragedije. V enako skrajnih razmerah je kasneje, leta 1993 in deloma 1994, v produkciji RTV BiH nastajal eden prvih bosanskih filmov, posnetih med vojno: dokumentarno igrani film Mizaldo - Kraj teatra (Mizaldo - Konec gledališča), katerega naslov v zrcalni preslikavi beremo kot >odlazim< (odhajam). Njegova soavtorja sta bosanski režiser Benjamin Filipović in pesnik Semezdin Mehmedinović. Mizaldo, ki je temeljil na zapisih iz Pojmovnika obleganega mesta (tako je namreč svoj Sarajevo blues podnaslovil Mehmedinović), je bil že leta 1994 prikazan na Berlinalu in je odtlej še vedno na poti po svetovnih filmskih festivalih, kjer je prejel kopico nagrad. Mehmedinović meni, da je bilo snemanje filma posledica pomanjkanja papirja, na katerega bi lahko tiskal Fantom svobode, obenem pa odraz drznosti, kakršno si lahko privoščiš zgolj med vojno.
Novinar, literat, knjižničar in natakar Sem - tisti Sem, ki ga omenja Miljenko Jergović v zgodbi Zvon (kultni sarajevski džezovski klub) iz zbirke Sarajevski marlboro -, Semezdin Mehmedinović, je bil rojen leta 1960 v Kiseljaku pri Tuzli. Kakor vsi Tuzlanci, >ki ne marajo Sarajeva<, je nato natanko tam študiral (diplomiral je iz primerjalne književnosti in knjižničarstva) ter v njem tudi - ostal. Med leti 1986 in 1989 je urejal publikacijo Lica (Obrazi) in mladinski časopis Valter, leta 1990 pa zasnoval Fantom slobode (Fantom svobode) - prvo bosansko hercegovsko literarno revijo postmoderne.
Kakor pravi sam, piše počasi in malo. Poleg knjige Sarajevo blues je izdal še tri pesniške zbirke: Modrac [Modrac - jezero pri Tuzli (Svjetlost, Sarajevo, 1984)], Emigrant (Zadrugar, Sarajevo, 1990) ter Devet Alexandrija [Devet Aleksandrij (Durieux, Zagreb, 2002)].
Prva, krajša različica dela Sarajevo blues je bila objavljena v broširani izdaji založbe Svjetlost v Sarajevu leta 1992. Bosanski pesnik Josip Osti, ki že lep čas živi v Sloveniji, je v Ljubljani leta 1993 ustanovil Biblioteko >egzil-abc<; v prizadevanju, da bi pomagal bosanskim avtorjem, je ponatiskoval ali fotokopiral knjige, ki niso mogle iz obleganega Sarajeva, ter jih razpošiljal po svetu. Ena prvih je bila Sarajevo blues. Izbor iz te izdaje je bil v slovenskem prevodu Mojce Mihelič objavljen 1995 v Novi reviji št.153/154.
S knjigo Sarajevo blues se Mehmedinović pridružuje pesnikom - pričevalcem sarajevskega vojnega pekla, o katerem so pretresljivo pisali Izet Sarajlić, Josip Osti, Mile Stojić, Marko Vešović . Mehmedinovićev literarni >vojni dokument< je svojski >krvni davek< izkušnji, ki ga je neizbrisno zaznamovala, obenem pa mu je ravno doživljanje vojne in bližine smrti izostrilo čutila do te mere, da je zmogel zaznavati tudi najneznatnejše drobce vsakdanjika, ki bi v drugačnih okoliščinah prejkone ostajali neopazni, nepomembni, ter ga razprlo do neizprosnih bivanjskih spoznanj. Sarajevo blues je knjiga, ki omaja ustaljeno podobo o literarnih zvrsteh, ker se v njej, mestoma povsem neopazno, izmenjujejo poezija in proza, fiktivnost in dejanskost, esejističnost in izpovednost . Njena faktura je nemara odraz razdrobljenosti sarajevske vojne stvarnosti, iz katere je spregovarjala.
Leta 1996 je Mehmedinović zapustil rodno Bosno in se kot politični azilant z družino preselil v ZDA. Pravi, da je na drugi strani Oceana >tujec z zapleteno identiteto<. Sprva je nenehoma razmišljal le o vrnitvi, zdaj o tem ne razmišlja več. Pesnikuje, odkriva Ameriko in kot novinar sodeluje pri VOA (Voice of America, Bosnian Edition). Pesniška zbirka DevetAleksandrij, ki jo je spisal v tujini in mu jo je v prevodu Ammiela Alcalayja izdal slavni Lawrence Ferlinghetti v založbi City Lights Books, je bila leta 2003 uvrščena na lestvice najboljših knjig poezije, natisnjenih v ZDA (Publishers Weekly, Barnes&Noble).
Slovenski prevod knjige Sarajevo blues na avtorjevo željo upošteva zaporedje in izbor besedil iz ameriške izdaje (Sarajevo Blues, City Lights Books, San Francisco, 1998).
Sonja Polanc je doslej objavila prevode romanov Okus po moškem ( Rotis, 1998) in Kot da me ni (Aleph, 2002) Slavenke Drakulić ter Klara (Inamar, 1999) Mira Gavrana in knjige kratkih zgodb Sarajevski marlboro (Aleph, 2003) Miljenka Jergovića.
STOCKING HAT
Zame se je vojna začela v nedeljo. To vem, ker smo ob nedeljah igrali nogomet na Skenderiji. Tistega večera enega od fantov iz našega moštva ni bilo, vendar se za to nismo kaj prida zmenili. Kasneje smo po ustaljeni navadi odšli na pivo; ko se je bližal čas zadnjega trolejbusa, sem se odpravil domov. A potovanje se je kmalu končalo, saj je trolejbus ustavila skupina moških s čez obraz potegnjenimi nogavicami in kalašnikovi v rokah. Med izstopanjem sem se malce razgledal po pisanih postavah in prepoznal prijatelja iz nogometnega moštva. Od presenečenja sem bil malone ob sapo in sem dvakrat zapored ponovil: >Šljuka, si to ti?<, on pa je skrit pod nogavico osramočeno molčal.
Zbeganost me zlepa ni minila. Nekdo, s komer bi moral prebiti zabaven večer, kot pravcati terorist zasede trolejbus, s katerim se peljem! Nikakor si nisem predstavljal, kako naj si razložim to spremembo. Toda ko so se namnožili znanci, ki so si kakor Šljuka začeli natikati nogavice čez glavo namesto na noge kot normalni ljudje - je tudi moja zbeganost prešla.
Dan po prigodi s trolejbusom sem v televizijskem dnevniku poslušal Radovana Karadžića. Njegov glas je v premorih prihajal iz ozadja posnetkov, ki so prikazovali dogodke prejšnjega dne; mednje je spadal tudi prizor z nogavicami zakrinkanih moških pred stoječim trolejbusom. Karadžić je izrekal tako očitne laži, da sem v besu poiskal njegovo knjižico otroških pesmi (Ima čuda, nema čuda, Svjetlost, Sarajevo) ter jo začel trgati in cefrati. Temu se je na vso moč uprl moj sin (pred očmi mi je zahlipnil, čeravno je tudi sam prestrašeno gledal dnevnik). Hudo zmeden sem odnehal. Iztrgane liste sem zlepil z lepilnim trakom, da bi pomiril fantka, ki se mu je svet odraslih podiral, vendar se njegova zavest s tem ni hotela sprijazniti. Fantek je poznal avtorja knjige in ni hotel verjeti, da bi mu lahko storil kaj hudega.
Poznal sem ga že pred vojno. Pisal je poezijo, ki je nihče od mojih kolegov ni kdovekako cenil. Tudi sam je nisem, le da sem, zanašajoč se na sinov okus, hvalil njegove verze za otroke. Karadžić je vedel, na kakšnem glasu je njegov literarni talent, vendar ob srečanjih ni kazal nikakršne prizadetosti ali nečimrnosti. Nasprotno, naše sestanke je bogatil z razumnimi predlogi in nihče ni mogel slutiti, da ga bo prav ta lastnost v prihodnosti vzpostavila kot politika. Za kavarniškim omizjem je spregovoril poredkoma; zvečine je poslušal. Ko pa se je vključil v pogovor, so njegove besede delovale pomirjujoče, bržčas spričo dolgoletnega dela v psihiatriji. Poezije Radovana Karadžića ni pomnil nihče. Bralska pozornost tako ni utegnila spregledati sovraštva v zgodnejših pesmih, vrh tega pa je verz siđimo u gradove, da bijemo gadoves ublimacija njegovega vojaškega programa.
Kakorkoli, Karadžić je puščal vtis miroljubnega in dobrodušnega moža. Na prvih večstrankarskih volitvah po padcu socializma je nastopil s svojo stranko Zelenih, kar je bilo, menim, zanj čisto značilno. V balkanskih razmerah je ustanovitev take stranke učinkovala prej kot artistični performans kakor resničen politični angažma. Prva akcija Zelenih v Sarajevu je to potrdila: po glavni ulici so na veje akacij navesili raznobarvne plastične vrečke. Nekaj mesecev kasneje je postal srbski nacionalni vodja in skladno s svojo novo vlogo je levico tendenciozno stegoval vstran, da so radovedni opazovalci lahko pod suknjičem prepoznali držaj pištole. Preobrazba je bila popolna. Le da Radovanu ni bilo treba potegniti nogavice čez glavo, da bi spremenjena fiziognomija postala vidna: izraz se je navzel divjosti, ni bil več človek, kakršnega sem poznal. Ponižnost je izginila z njegovega obraza, prav kakor duša zapusti mrtvega.
Nekateri pisatelji, njegovi generacijski tovariši, so danes pripravljeni pričati, kako Radovanova biografija potrjuje, da je bil vseskozi hudodelec; potemtakem le ne gre za popolno preobrazbo, kakor se mi je dozdevalo včasih, marveč je Karadžić že od nekdaj kazal znamenja zlobe, a se je obenem trudil, da bi jih prikril, potlačil ali zanikal. A. S. mi je pokazal brazgotine na dlani, ki živo pripovedujejo o naslednjem dogodku: ko se je domislil, da bi utegnil biti Radovan tisti, ki obvešča policijo o njihovih zasebnih pogovorih (država se je zares naprezala, da bi izvedela še za najbolj skrivne misli posameznikov; tak čas je bil), si je A. S. ugašal cigarete na koži, v prizadevanju, da bi z lastno bolečino nagovoril Karadžića, naj prizna svoje ovaduštvo za policijo.
Če presojamo z današnjega zornega kota, učinkuje prepričanje, da tuja bolečina lahko gane bodočega vojnega zločinca, milo rečeno - slaboumno. Toda k temu dogodku z začetka sedemdesetih moramo dodati pojasnilo. Generacija, ki ji je pripadal Radovan Karadžić, je usodno zaznamovana z letom oseminšestdeset. Študentski nemiri v Sarajevu so bili bled in zapoznel odmev globalne revolucije, a navkljub temu je oblast najglasnejše upornike, kakor hitro so se umaknili z ulic, instrumentalizirala za lastne potrebe. Zaposlila jih je po ministrskih kabinetih ali pa jim je državna varnost dodelila plačo, pri čemer si je od njihove revolucionarne moči obetala dolgoročne koristi. Na ta način so politične nasprotnike preoblikovali v poslušna orodja; sčasoma so se, obdani z udobjem, spreminjali v lakomne pridaniče. Med študentskimi demonstracijami oseminšestdesetega se je Karadžić znašel na ulici, neposredno pred vojno pa je zaradi grabežljivosti - ki me je iskreno presenetila - zabredel v kriminal. Nato je leto dni odsedel v zaporu. Tačas je postalo jasno, da je njegova pohlevnost pri sporazumevanju z literarnimi sodobniki - maska. Nekdo, ki je včeraj kradel, bi danes lahko že ubijal. Karadžić je s svojim vedenjem sledil tej logiki.
Otroci socializma so si najraje poveznili na glavo priljubljene leninovske kape: Karadžićeva pesniška generacija je bila obsedena z rusko kulturo. In s športom! Polovico svojih dni so družno prebili ob šahovnici. Lastnost, da jemlješ revolucijo za merilo vseh dogodkov, je bila bržčas odločilna pri kandidaturi Radovana Karadžića za izvajalca vojnih dejanj. Naj se zavest v temeljih spremeni, pa četudi s pomočjo navadnega ropa, pa četudi s pomočjo čistega terorizma! Če gre za rop, še toliko bolje. Kot takšen, trdim, je bil Karadžić pravšnji človek za Miloševićev nacionalistični projekt.
Kakor se spominjam danes, so od Karadžićevega antimilitarizma iz časa, ko je ustanovil stranko Zelenih, ostale zgolj tiste plastične vrečke kot najznačilnejši vojni predmet. Begunci, ki jih je pesnik pregnal z domov, so s seboj jemali samo toliko, kolikor je bilo moč spraviti v vrečko. Vojne fotografije in videoposnetki iz Bosne so prepolni plastičnih vrečk - nedolžen predmet se je spremenil v živo podobo tragedije, v njeno metaforo.
Naknadnemu pogledu na tuje ravnanje ne pripisujem prevelikega pomena, kajti tovrstna presoja govori bolj o tistem, ki se spominja, kakor o storilcu nekega dejanja. Za časa vojne, ko je name pritiskala skrb za golo preživetje, sem ga poredkoma imel v mislih. Samo v dneh, ko je življenje v Sarajevu postajalo skrajno neznosno, sem se spomnil, da se to godi po Karadžićevi volji. Takih dni je bilo žal preveč, spomin na enega izmed njih pa me navdaja s posebnim nelagodjem. Ne zato, ker bi bil zame najstrahotnejši, temveč prejkone zato, ker sem se Radovana domislil pod zemljo.
V Sarajevo sem se vračal po edini možni poti: skozi predor. V ozkem prehodu pod letališko stezo je voda curljala od vsepovsod, zaradi blata pod nogami je bila hoja otežena. Vrh tega je bil predor tako ozek, da sem imel občutek, da se zaletavam v raztresene pomaranče, ki so jih vso noč dovažali v mesto. Ker je primanjkovalo zraka, sem bil na polovici poti že povsem izčrpan in brez moči, da bi se sključen pomikal naprej, obenem pa sem preveč napredoval, da bi se vrnil. Tukaj sem bil pripravljen umreti, a na lepem sem odkril, da se rov pri strani rahlo razširi (zdaj si mislim, da so na ta način hoteli umakniti mrtve in omogočiti prosto pot živim). Ure sem tičal tam. Spričo ponižanja, od katerega bi se mi skorajda razpočila pljuča, sem se, pod zemljo, spomnil na Radovana: nekega poletnega popoldneva je v Klubu pisateljev navdušeno pripovedoval o filmu, ki si ga je ogledal večer poprej. Šlo je za Sofijino odločitev (režiser Alan J. Pakula) in psihiater je, izhajajoč iz svojega poklicnega ukvarjanja s človeško duševnostjo, na dolgo in široko pojasnjeval duševno stanje Meryl Streep v prizoru, ko jo nemški oficir postavi pred odločitev, katerega od obeh otrok bo rešila, ker bodo enega ubili. Ob spominu na njegovo racionalno analizo me je, globoko tam spodaj, začel spreletavati srh.
Radovanova psihiatrična vojna strategija, ki jo je general njegove vojske, Ratko Mladić, strašljivo poimenoval pogubitev pameti, si je tako vztrajno prizadevala poniževati nedolžne, da sem tudi v lastnem ponižanju pod zemljo videl njegovo namero. Strahotni prizor iz Pakulovega filma se je v Bosni neštetokrat ponovil: Karadžićevi vojaki so matere silili v enako odločitev, pred kakršno se je znašla Meryl Streep v filmski rekonstrukciji dogodkov iz nemškega koncentracijskega taborišča.
Bržčas je Karadžić v bolečini svojega literarnega vrstnika, tistega, ki je ugašal cigareto na lastni dlani, kratkomalo užival - zlasti, če pomislimo na njegove peklenske namere, ki jih je udejanjal med vojno. Pridevnik 'peklenske' sem uporabil namenoma, saj je bosanska vojna stvarnost, kakršno je ustvaril Radovan Karadžić, v časopisnih poročilih prepogosto imenovana pekel.
V sarajevskem Oslobođenju je bila ob začetku vojne objavljena fotografija, ki prikazuje goreče poslopje, iz katerega se vali gost črn dim. Prav v trenutku posnetka je na nebu izrisal docela prepoznavno Karadžićevo podobo. Požigalec se je prikazoval v dimu kot hudič nad lastnim uničevalskim dejanjem. Ta misel je prešinila vsakogar, ki je videl fotografijo. Zanimivo, da zmorejo ljudje opisati zlo zgolj v simbolnem jeziku. In celo takrat, ko so se nad požganim poslopjem prikazale poteze požigalca - skratka, dejanskega človeka -, naj bi šlo spet za hudičevo delo. Namreč zato, ker se zavest brani: če gre za hudičevo delo, potemtakem ni od tega sveta; torej je zlo daleč od mene. Odkar sem na lastni koži skusil vojno, čutim veliko nezaupanje do metafor (ne le zato, ker so pesniki postali morilci), tudi v primerih, ko izvirajo iz verske mitologije. Takrat še večje; kajti nekaj, kar pripada 'onemu' svetu - do katerega prideš po smrti -, ne pripada živim in že zato odvezuje odgovornosti za storjeno zlo. Če bi ta metafora obveljala - pomisel me je navdajala z nenehno bolečino -, bi bil Karadžić oproščen vsakršne odgovornosti za svoja 'peklenska' dejanja.
Tako bi, milo rečeno, slavile zmago laži, merljive s hektolitri 'ne-srbske' krvi. Prav laži so bile edino politično sredstvo, do katerega je Radovan Karadžić gojil popolno zaupanje. Ker ga je vse, kar je počel v imenu >rasne čistosti<, obremenjevalo s krivdo, sta mu preostala le še ponavljanje kot metoda poneumljanja in prepričanje, da bo stokrat ponovljena laž postala resnica.
Njegova najpogostejša trditev (v resnici rasističen evfemizem ), ki jo je izrekal zmeraj znova, je bila, da skupno življenje različnih narodov v Bosni ni možno. Resnica je, seve, povsem drugačna: ljudje različnih kultur v Bosni že stoletja živijo v soglasju in etnična spremešanost je tako globoka, da je moralo biti ločevanje izvršeno s skrajno silo in prelivanjem krvi. Karadžić je vztrajal pri lažeh do te mere, da so za prenekaterega njegovih sonarodnjakov postale resnica. Bržčas so si zato brez obotavljanja in z lahkoto potegnili nogavice čez obraz.
Prav tedaj, ko je bil najglasnejši zagovornik ločitve glede na kulturne meje, sem v sarajevskem telefonskem imeniku za leti 1991/1992 našel dvajset imen s priimkom Karadžić. Če izvzamemo znamenitega pesnika, je bila njihova etnična razporeditev takale: 10 Bošnjakov, 9 Srbov in 1 Hrvat. Dražljivost seznama izhaja iz dejstva, da je bil edini Hrvat - Mate, kakor se je sicer imenoval tedanji vodja hrvaške nacionalne stranke (Mate Boban), med Bošnjaki pa se je znašel tudi Ale Karadžić. Ale je ljubkovalno ime za Alija, kakor se je imenoval medvojni bosanski predsednik Izetbegović.
Na osnovi bosanskega narodnostnega seznama se sleherna rasistična ideja, hočeš nočeš, sprevrže v grotesko; prav zato je takšen rasizem skrajno krvav in strašen. Njegova najstrašnejša manifestacija se je zgodila izven Bosne, na ruševinah hrvaškega mesteca Vukovar: Vojislav Šešelj (menda edini Srb s tem imenom, saj so ostali Šešlji Hrvati!) je s svinjsko pojedino proslavljal >zmago< svojih vojakov. Pred televizijskimi kamerami je tedaj izjavil, da so svinje, ki so jih jedli, žrle trupla pobitih Hrvatov.
Karadžić se je, za razliko od Šešlja, v izjavah zgolj dotaknil meja kanibalizma. In čeravno ga nikoli ni zaneslo v ljudožerstvo, prežema njegovo razmišljanje in način vojskovanja nekaj hudo divjaškega. Neki moj prijatelj, pisatelj A. I., je v svojih besedilih uporabljal sintagmo 'Divjaki s Pal'. Razumel sem, zakaj velika začetnica, vendar se mi sintagma ni zdela pravšnja, kajti vsebovala je značilno ogorčenost žrtve nad preganjalci. Navzlic nepojmljivemu četniškemu divjaštvu se nikoli nisem mogel odzivati drugače kot z zdravim posmehom Karadžiću in njegovim podanikom. Po mojem se je njihov opis najbolje posrečil fantku, ki je tako vzkipeval, ker sem mu trgal knjigo otroških pesmi. Ta fantek mi je povedal zanimivo zgodbo, češ da se četniki razmnožujejo kot gremlini, ko naletijo na slivovko. Gorje si je prevedel v razumljiv, otroški jezik, po tistem pa sem ga velikokrat zalotil, kako bdi nad zemljevidom sveta. Največkrat je tiščal prst na Grenlandiji. Ko sem ga vprašal, zakaj bi se rad odpravil prav tja, mi je odgovoril: >Ker tam ni ljudi.<
Tudi sam nimam iluzij o ljudeh. Vem, da utegne nekdo, s komer sem prebil prijetno popoldne, že zvečer potrkati na vrata, zakrinkan z nogavico, prav kakor je na vrata trolejbusa potrkal Šljuka. Odtlej ga nisem videl in nogometni epilog tistih dni je bil grozljiv: Vojislav Maksimović, profesor jugoslovanske književnosti, je igral nogomet z odsekano muslimansko glavo! Torej ne premorem več nikakršnih iluzij o ljudeh; in niti o narodih. Ker ne verjamem, da je na svetu narod, ki Kristusa ne bi razpel na križu. V Bosni so ga križali Karadžićevi Srbi. Po vsem, čemur sem bil priča, ni razpadel le moj svet, marveč tudi jezik. Knjižnica, na primer ni več poslopje, napolnjeno s knjigami, temveč do temeljev požgana razvalina. In če se danes vendarle primeri, da v običajni knjižnici zaidem na oddelek z otroškimi knjigami - mi zledeni kri.