Kreira se poetika nadsna, ta, ki daje svoja navodila v samem dejanju pisanja.

Taki Romeovi svetovi niso samo goli splošni simulacrum, temveč sled, ki izpareva na poslednjih, navidez nemogočih mestih in celo verzi jih niso sposobni ohraniti.

On je, mistično resen, posvečenec skrivnosti, ki bo, zapisana na zamegljenem oknu, razkrita samo njemu.

Gre za fino pesniško tkivo zapeljive, včasih erotične mirnosti, ki s spretnim prepletanjem modernistične metaforičnosti in postmodernistične citatnosti preizkuša psihoterapevtski učinek revizije intimne zgodovine, povprašuje po memorijskem potencialu telesa in teksta ter nudi definicijo pesniškega jezika in pisanja nasploh.

Mihaljević utemeljuje svoje pesništvo na doživljaju telesa, najprej pa na snovnosti tistega, kar se sprejema s čutilom za vid, z dimenzijo očesa.

(...) uresničuje močno in prepričljivo pesniško (re)konstrukcijo lirskega sveta, hkrati pa se odloči za sporočilo, neposreden odnos do zunajjezikovne realnosti, da bi povedal resnico nekega dvojnega sna. Ljubezenskega.

Prisotnost glagola, akcija, kot da nadomešča ganjenost, v kateri traja pesniški glas, glas, zaznamovan z usmiljenjem, bližino in potopitvijo v nedoločenosti, ki jih ustvarjajo znotraj sebe zaokrožene in končane slike.

Gre za ustvarjanje pesmi kot prisotne odsotnosti, nikoli izgovorjenega ali nekje zabeleženega jezika, morda jezika bilk, jezika ognja, jezika zvezd, jezika noči, v katerem bo sama pesem, tudi za pesnika nepričakovano, začela doživljati preobrazbo.

Romeova poezija piše dnevnik vse bolj oddaljene odsotnosti.

Prevajalec Brane Mozetič je avtor trinajstih izvirnih del doma in dvanajstih v prevodih v tujini. Prevaja predvsem iz francoščine: doslej trinajst knjižnih prevodov, med njimi Rimbaud, Genet in Foucault.

*

ime, ki obstaja samo kot sled v snegu,
beseda, ki jo zapisuje otrok;
tisto, kar je nekoč v najtemnejših kotičkih narave
odkrivalo sveta mesta samote,
se pogovarjalo s ptiči in debli.
zdaj je pozno, prepozno za karkoli,
ker se urni kazalci ravnajo po
sneženem jeziku tvojih prednikov,
štoparji pa nezavedno izpisujejo
neko usodno geografijo.
vidim, razžarjene ceste se raztezajo do mesta,
kjer se spreminjajo v modrino.
kaj ni tam dežela, o kateri sem te poslušal
govoriti, vselej tistega jutra, ko je prvič
snežilo, če je to zlati dom,
ena od zaželenih kanad,
ne bom nikoli zvedel.

*

želja, da napišem otroško zgodovino,
se materializira v spontanem dejanju
obnavljanja teksta o kositrnem krožniku
ter v trudu spominjanja na barvo platnic
nekega ljudskošolskega berila.
znenada postane mahasti veter
edino poroštvo za verodostojnost
napisanega, modrozelena sapica,
ki spočenja misel o karcinomu časa.
spet ta občutek, da v meni
nekdo počasi sklepa roke,
planjavo, ki jo sekajo daljnovodi,
pa prekriva bel prah –
prvi znak preobrazbe.
neprevedljiv, brezšumen

*

kot da se staro zlato v bleskih
razliva po ulici,
neka kraljica razdaja vse svoje
bogastvo za manj kot groš.
kameri uspe ujeti samo
modni detajl na zapestju,
in vse ti privre iz najtemnejšega
kotička spomina: daljni
pozabljeni fargo,
obris revolverja niti na nebu
niti na zemlji –
kakor sen o deželi igračk
vse v majhnih pisanih sličicah.

*

včasih, uro po polnoči
odprem okno.
tedaj utihne pasji lajež
in pred menoj se v polnem sijaju
prikaže rafinerija nafte
pod snegom.
to je to, darkwood ali
zlati atavizmi, ki krasijo zrak.
nobene otroške umetnosti,
samo še strah raste kot
strupene bilke, tiho se vrašča
v sinji sen nekega divjega lovca
in spočenja govorjenje o škrlatu,
o dolgi topli sezoni,
o škrlatu.

*

vsega se jasno spominjam.
bili smo še otroci
ko smo v jarku poleg gozda
našli v usnje vezan album
s fotografijami.
stali smo kot zarotniki
in upirali oči v lunarne obraze žensk,
v obraze, v katere je zelenkasta vlaga
vtisnila prve sledi.
tiste večere so v neki tv-seriji
vztrajno izkopavali trupla.
še danes prepoznam to tišino,
rahlo prasketanje ekrana,
ko se ga dotaknem.

*

ne dojemam še, kaj se mora
zgoditi. to je torej konec sveta.
rečeš, kako so tukaj snemali
holivudski spektakel, zdaj pa
majhno kmetijsko letalo
preletava neskončno koruzno polje.
stavek "taka mesta se vsakič
rodijo znova" ostane nekje v ozadju,
neizgovorjen.
kdo to zapisuje?
jaz te ne poznam.
namesto odgovora: smeh in mraz,
samo davni
zlati odsev.

*

zdaj povsem gotovo veva
kako želiva, da noč traja
dlje kot običajno.
mlečnobela svetloba meseca
spreminja najina obraza.
tvoj pogled je tako nečloveški
ko si nadeneš masko michaela myersa
jaz pa s potnimi prsti razmikam
grmovje in iščem pot.
da, sva sredi gozda,
nevarnega in mračnega,
stanje stvari je drugačno kot prej.
nekje v bližini skrbno skrit
gramofon tiho prasketa
samosvojo folkloro noči.