Untitled Document

Turčijo poznamo predvsem kot naslednico Osmanskega cesarstva, kot deželo sufističnih mistikov in pesnikov ter kot priljubljeno turistično destinacijo. Leta 2006 pa je Orhan Pamuk z Nobelovo nagrado za literaturo v nas zbudil še zanimanje za turško prozo. Največja pregrada na kratki, tisoč petsto kilometrov dolgi poti med Ljubljano in Carigradom, je brez dvoma turški jezik, ki je bil do nedavnega prava eksotika v slovenskem prostoru. V slovenščino prevedena dela turških avtorjev, ki so prišla k nam po daljši poti, preko angleščine, italijanščine in ruščine, pa so v bralcih vzbudila zanimanje za ta »oddaljen« jezik in kulturno sporočilo, ki ga nosi.

V času pred islamom je bilo med turškimi ljudstvi pesništvo močno razvito in razširjeno. Zajema predvsem pesmi, ki so spremljale verske obrede in so se ohranile iz roda v rod. Pesništvo, ki se je tako širilo z ustnim izročilom, nam je v današnji čas prineslo vpogled v kulturno dogajanje tistega časa; navade in običaje tedanjih Turkov, njihova čustva, misli in poglede na svet nam predstavi v čisti, prvotni in preprosti obliki turškega jezika. Najpogostejše teme ljudskega pesništva so narava, ljubezen, junaštvo, pogum, ljubezen do konj in smrt. Poleg pesništva so se iz časov pred islamom skozi ustno izročilo ohranile tudi številne zgodbe, besedne zveze in pregovori. Za najstarejši zapis turške poezije velja pesem ujgurskega Turka, Aprın Çor Tigina, Bir aşk şiiri (Ljubezenska pesem).

V obdobju islamizacije Turkov in Osmanskega cesarstva, z vdorom arabščine, se je turško pesništvo začelo spreminjati. Poleg ljudskega pesništva se je začelo razvijati »divansko pesništvo« oziroma »divanska poezija«, ki je dosegla vrh v 16. stoletju. Divanska poezija je pisana v osmanski turščini, mešanici arabščine, perzijščine in stare turščine. Zaradi strogih oblikovnih in vsebinskih pravil je skozi stoletja svojega obstoja doživela malo sprememb in odstopanj. V obdobju zatona Osmanskega cesarstva pa se je pod vplivi sprememb v Evropi začela spreminjati tudi osmanska poezija in se počasi osvobajala naziva »divanska poezija«. Po padcu cesarstva, v času graditve nove turške republike, se ustvarja nova, moderna turška poezija. Rušijo se stoletja obstoječa pravila, vse ustaljene oblike in vsebinski vzorci; poezija se osvobodi oklepov in verig ter zadiha svežino novega vetra. V začetnem obdobju turške republike se v poeziji še čuti obotavljanje med starim in novim ter pesnikovo iskanje sebe v različnih evropskih slogih in sufizmu. Ustvarjajo se raznorazni tokovi, ustanavljajo se gibanja in prvič se v turški poeziji pojavi družbena tematika. Poezija postaja sredstvo za osveščanje in prenos sporočila. Po letu 1940 se pesniki popolnoma osvobodijo starega; jezik postane enostavnejši, očiščen nepotrebnih osmanskih izrazov, vendar obarvan s prispodobami in drugimi retoričnimi figurami. Vsak pesnik na svoj način v poezijo vnese samega sebe.

Najobsežnejša antologija turške poezije 20. stoletja v turščini vsebuje 1909 pesmi 526 pesnikov. Prva antologija moderne turške poezije v slovenščini pa zajema le izbor največjih turških pesnikov 20. stoletja in nekaterih mlajših pesnikov, ki so sodelovali na dveh prevajalskih delavnicah, v Carigradu (oktobra 2007) in v Danah pri Sežani (junija 2008). Ta antologija je prvi prevod turških pesmi, ki je uspel premostiti jezikovno pregrado in skuša neposredno doseči bralca.

Polona Žagar Akyol, rojena leta 1977 v Ljubljani. Od leta 2000 živi v Carigradu. Leta 2006 je na carigrajski univerzi končala študij zgodovine Osmanskega cesarstva in dela kot samostojna prevajalka.

sama sem, nesrečna

v bistvu nisem takšna kot izgledam

izgubljena sem v temi

že dolgo iščem, svetlobo, upanje iščem

bolj ko iščem, globlje v temno votlino padam

nihče ne sliši mojih krikov

kdor sliši se ne zmeni zame, noče me povleči ven, noče me rešiti

jaz pa sem v nasprotju s to nepozornostjo ljudi žejna pozornosti

izgubila sem upanje

vem, nekega dne to moje malo srce ne bo več vzdržalo

obrnila se bom nazaj in se poslovila od vsega

v kar sem verjela in čemur sem zaupala

Ptica in jaz v ogledalu,

spiva, najini kletki postelji,

in obraza se nenehno opazujeta

pod snegom, spiva

ptica in jaz.

Moj odsev in jaz sva povezana

z rdečo vrvjo,

če se pretrga, bo neplodnost vesela

v ogledalu je samo ta vez ...

rdeče ljubosumje, moj odsev, ptica in jaz

Kot spev labodov pred smrtjo, je moja poezija

kot skrivnost v črno rjuho ovitega čuvaja mojega

nihajočega življenja.

Oh koliko časa že odlagam svoje bolečine,

že se sliši pokanje šivov, nov spev se začenja,

− ta pesem −

mora ostati prijateljica meni in vam,

ko se zibljem skozi življenje in

izbiram nepoznane smeri!

Zato ker pesem se je iztrgala napadalcu,

rešila se je globoke želje, ki prekinja spanec.

Če odkrije čarobnost v svoji pristnosti

bo končno lahko zaživela svojo nedotaknjeno silovitost,

− ta pesem −

je tiha slika lepot, ki jih nisem uspela oblikovati

je odsev uklonjenega vratu pred nedosegljivim,

nagovarja vas z ljubeznijo!

Vrana je mačka vabila k smrtonosni igri. Je to vedno tako?

Bežim od nečesa, od nečesa bežim, ne najdem se, vrnem se k sebi, a se ne morem namestiti,

ne morem si najti mesta, sebe mestu ... notranjost glave sem si za dobro male spokojnosti zaprla z ogledali, naj se jaz mrlič gledam z vseh strani, znotraj te čudne skrivnosti! Bolan otrok sem, ki si je za lutko izbral paniko. In kako lepo se sama s sabo zabava častna samota, ki ima paniko za igračo.

Zakaj ne dopustiš da ti na pot postavijo ptico

zakaj ne dopustim da mi na pot postavijo ptico zakaj nihče ne dopusti da se mi na poti postavi ptico?

»tako lepa si, naj ti postavijo ptico na pot« je rekel nek otrok

Morda jutri obiščeva,

ljubimca brez spomina,

prestrašenega otroka z rokami iz poplina,

mati, s čutnostjo in pozabljivostjo krvi –

morda obiščeva jutri,

slepo lepotico z očmi, ki vidijo

otroka s histeričnim nasmehom,

malo bitjece, s srcem in dušo tožečega se oblaka –

jutri morda obiščeva

balado o pozabi, pričakovanje na usedlini

rožo z raztegljivim vonjem,

Venero, s pogledom v izvir –

a kako se potem vrneva?