To je poezija, ki zahteva tako izobraženega kot intuitivnega bralca. Če ta namreč ne razume zdrsnjene oblike, večplastne strukture, odprtega sistema pisave, se ne bo zavedal niti mučnih vprašanj pesniških likov onkraj patriarhalne zgodovine. Če ne zadene ob rob skrivnosti, ki nastaja onkraj miselnosti, ter ne zazre natančnih pomanjkljivosti v kaotičnem vesolju človeških pomenov, ne bo razumel niti oblik, ki odstopajo od samosrediščne popolnosti.
Vida Mokrin-Pauer nam je zastavila uganko: Koliko src/glav/besed/ lahko ima fina Sfinga, če že mora preživeti z edinim drhtečim telesom, v katerem moški kar naprej iščejo samo sami sebe? Kdaj pa raztegne krila in si privošči naslado brez posrednikov odtujenega diskurza? Kdaj torej spreobrne žalost in molk v neznansko veselje ženske telesne govorice?

Stanislava Chrobáková Repar

Živa Miška

NAMIZNI PENIS ZA ŽENSKE

Od Boga žal nisem blondinka lasata,
ampak samo rjavolaska kosmata.

In odkar se golim,
več ne malikujem,
se tudi režim, se
nazaj posmehujem
moškim žalostinkam absurda,
npr. slavljenega Ionesca drami-
komediji z nesramnim naslovom
Plešasta pevka.

Da sem privlačna, se stupiram
in vic-pesem babjo
sprojektiram:

Ženske voljno lene igra stara
naj bi naravno se imenovala:
Namizni penis.

Ker je z njim rezultat v orgazmih
predrzen njej v prid 10 proti 1 ali
kar nonstop, če ljubi soigralec zna
s soužitkom izgubljati se ji do dna.

In ko slednjič še seme vame odda,
obstanem svetovno priznano slo-
vensko pradavninsko najdišče:
Potočka zijalka.

Prekmalu se moram z mize
dvigniti skorajda mrtva, vot-
linico odvleči, na keramični
školjki malo posedeti - pač
kot Odtočka božjega lepka.

Marička Norčič-Pomagaj

SO SE TUDI DUŠEVNIH BOLEZNI DOTAKNILI, KO SO
O ZDRAVILNOSTI UMETNIŠKE KREATIVNOSTI
PREDAVALI ZDRAVNIKI IN/ALI UMETNIKI
NAŠI MED NAJBOLJ ZNANIMI, PRIZNANIMI

Mi misel opazkasta šiba čez miljarde na uro, auauauauauaooooooo. Da se ne bi
zabila, v norost me izrodila, v vakuum zašila. O, kako, kako obrzdati, ustaviti jo?

Če pa na predavanju O kreativnosti, umetnosti in psihiatriji nam cirka 200 laikom čim
bolj enostavno najstrokovnjaki iz predavalnic svoje izkušnje na temo to takole razgrnejo:

Predavateljica psihiatrije, ki občuduje talente in umetnine, raziskuje in zdravi duševne anomalije: Ustvarjalnost ljudi združuje, ker odpira vprašanja in sebi in nam odgovarja. Nadarjenost za umet. primerja s smislom za humor: nekdo ga ima, nekdo pa ne. Tako je.

Le psihoanalik pove: Če umetnina je zelo direktna, je ocenjevana kot manjvredna, ker da
je preveč zasebna. Opiše manj znano, ker je v učbenikih ni, Leonardovo sliko - na njej
Marije enost s svojo mamo in mali Kristus, ki se nagiba k Janezu Krstniku, sovrstniku -
pred katero se ljudje zadržujejo najdlje, ker podzavestno razpoznajo umetnika, kakšen je.

Prof. doktor imunolog, nagrajevani pesnik, razveseli z: Možgane prav zaradi motenj potre- bujemo. In s kreacijo ven iz sebe jih reševati, pomiriti skušamo. Kot super meni kolumnist osupne še z izjavo, da saj on ne piše komentarjev, da bi kaj povedal, ampak ker rad misli.

Psihiater in pisatelj z najdaljšo terapevtsko prakso nam z diasi nekaj risb-slik pacientov,
padlih v psihoze, pokaže nevarni pomen pojavljanja vijolične barve. Ker ob vsakem di-
asu pove, da se avtor k njemu ne vrača več ... vemo: uosamoumorili so mladci vijolični se.

Nakar priznani slikar, kot edini nezdravnik, povabljen k nam, zine, da je izrazito vijoličasta oprava vatikanske garde. (Ob čemer se kaki 4-je glasno zakrohotamo netaktno, toda sla-
stno.) Taktno takoj nato pa simpatični akadem. lik. um. pristavi, da pravzaprav je bistvo umetnosti lepota. In ker svetloba zdravi, je manj samomorov soncu juga. Razlaga Van
Gogha: ker ni imel ne šol ne izrazitega risarskega talenta, je obsedeno prerisoval Delacroixa, da bi ja naredil se slikarja. Šele na jugu, v Provansi, se mu je odprlo noro živobarvno paletno.

(Ma meni in še komu je vzniknilo vprašanje: Zakaj se je pa tam ustrelil? Morda zato, ker mu nihče ni kupil nobene slike, saj ni ustrezal nikomur, kot prej ni: situirani umetnostni kritiki? )

Po predavanju smo se laiki po ukazu/ponudbi nadstropje više preselili. Počakali smo pridni, da so se nam zdravniki oz. umetniki počasi pridružili in je direktor knjižnice lahko dal znak, da pevski zbor 12 ljudi z duševnimi motnjami za uvod v otvoritev razstave slik pacientov psihiatričnih zavodov zapoje 3 narodne pesmi. Vsi so spodaj črno, zgoraj pa belo oblečeni,
da so kot vsi normalni zbori poenoteni ... Zadaj se skriva dekle z najlepšimi na glavi preč-
kami in kitkami počesanimi. Ji jih je za nastop med poglajene ljudi naredila mami? Ampak njej je grozno tam stati, nastopati. Obraz sklanja k t-Lom. Vsi buljimo vanjo in ne moremo razvozlati, če poje ali joka, medtem ko menca bluzo nad pleksusom ... Ko moteni utihnejo,

obnemijo, v "areno" prednje stopi umetnostna zgodo-
vinarka. Uveljavljena nam trezno poudari velik pomen
le na videz nore avantgardne umet. 20. stoletja, ki je
postala svetovno priznana. Ob tej priložnosti nam z
muko izdaja, kar jo zmrazi - besede velikana slikarja,
nadrealista: "Popolna svoboda se izrazi šele v norosti!"

Piko na i sta zanimivemu večeru pridala še slikar-razsta-
vljalec, ki je priznal, da je duševni bolnik. Potem ko se
je zahvalil, da smo jih, vsaj špičko ledene gore njih, ki
ustvarjajo iz svojih zelo hudih stisk, povabili med sabo,
je opozoril, da shizofrenijo in duševno pospešenost, ki
drvi npr. po avtocestah, vidi enako v vsakdanji družbi ...
In izjemna ženska znanka, katere tiho prevajalsko delo
je veličastno ... mi je s solzami v očeh zaupala, da jo je
predstava petja zborčka pretresla, sesula. Saj se je v dek-
letu - prestrašenem, sramežljivem za vsemi - prepoznala.

Mene in še koga?, ki se v sebi bojuje proti besom = norosti(?),
je zbodlo v oči in srce, da večina slik na razstavi ni bila od av-
torjev podpisana ... Najraje so se bili pod svoje umetnine pod-
pisali tisti, ki so se kasneje uosamoumorili - mi je izdajal zgoraj
omenjeni odkriti duševni bolnik-shizofrenik, povprečen sošolec v
osnovni in nenadoma genij na izpitih iz srednje tehnične šole za medicino,
a potem je zbolel ... postal za srečo oče treh otrok z ženo, ki si ga je nagnala
takoj od-iti domov, ko mi je ponosen razlagal pomene svojih nepodpisanih olj.

Vijolica Bezlaj-Korenjak

LJUBI, HUDO, V STISKI IN
PORNO IN ŽAL MI JE, A
tako pač je, da sem se te
naveličala polnit z energijo
občudovanj in spodbujanj. Še kar
naprej. V tvoji novi službi. Po 16 let
trajajoči prejšnji, ko smo s hčerkico
skoraj znoreli od omalovaževanja te
v firmi in od stresov z najinimi starši
pa še z mojimi besi zaradi krivic v kulturi -

se, zrela ženska, odločam, da se pa ne bi več
le zahahljala in odcikcakala od moških, ki so v
mestu že! desetletje! še! navdušeni nad smehom
mojim pa joški. In ki jim, ko me zaprosijo, lovijo,
vedno odvrnem, potem ko sebe zatajim: O, drugič!

P.s.: V noči po nočnem jutru z verzi gor - se zaupljivo v
večnosti porabljam. S tabo in sabo srečna ženska v 99%.
Spet. Potem ko sva se popoldne spet ljubila po 4 dnevih.

***********************

S POTI DOMOV

Za-kaj te potrebujem? Še? V bistvu? Zna biti, da le še za prve pomoči?
Ko nam kak stroj crkne? Ne, temeljitih kvarov ne znaš odkriti, potrditi,
popraviti ... V takih primerih moram druge osvojiti, na pomoč sklicati.
Uporaben si za branje navodil! Po njih sprogramiraš stvari (tega nisem
sposobna, pa me znervira-š), medtem ko te spreminjanja utečenih tras z
zasledovanji slučajev, ki v kozmos vodijo, iztirijo v napadalno tečnobo.

V noči 16. obletnice poroke si mi ušel iz kina. Precej razvlečen, pač bio
lirično nežen priznani kitajski film Pot domov - o usodni ljubezni, ki se
je spletla s pogledi, razumela še s smrtjo - te je dolgočasil, razdražil. U-
pala sem zaman, da te po projekciji gor v bifeju dobim … Doma sem se
skopala, nadišavila, si naredila sijajno vulkanski orgazem, da bi te lažje
zavrnila za kazen. Potem zaspala. Sanjala: naša ljubka mucka se mi je z

vlažne zasanjane pičke s kremplji odgnala na sredo najine postelje. Kri
se je ulila. Prišel si me nahrulit, da se razgaljam. Poklical si mi rešilca.
Zbudila sem se od strahu, osamljenosti. Tebe nikjer. Pred otroško sobo
tiho na pomoč klicala hčer. Počasi razbrala, da ne ječi v spanju, ampak
na vrtiljaku soodreševanja nedolžnosti s fantom. Oblekla se, odkorakala
pote v črno jutro, mestece. Lokali v bližini so bili, razen enega, že zaprti.

Iz njega se je prismejala tvoja ekskolegica. Da, ja, Robert je tu, je še notri z
njimi. Odšla noter, od receptorja izprosila, da me je brez dokumenta spustil
le na hiter pogovor do moškega, ki sem mu ga pokazala 20 metrov stran za
šankom ob plesišču. Prerinila sem se do njega. Videla, da je opit in pivo ob
njem in dve visoki mladenki, ki jima je seveda predaval. Ko me je, palčico v
bundi in ovito v enega od treh debelih šalov, ki mi jih je podaril, spoznal, me

je medlo pro forma vprašal: Kaj hočeš? Odločno sem ga nazaj: Greš domov?
Končno se mi je, za-konec, gladko odrezal: Ne! ... Obrnila sem se na petah in
se s prvo konjsko injekcijo za sobrezbrižnost happy domov napotila šit upesnit.