Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič je drama o izbrisu in sproži, podobno kot njena poezija, močan naboj deziluzije, napada razpasene družbene norme in prakse, njena naperjenost cilja na lesketavo civilizacijsko glazuro in lepe manire, ki pod svojo bleščavo povrhnjico – in ta se je v teh letih od 1982. leta, od nastanka igre še zloščila, prekrila s plastiko, žido in dizajnom – prikrivajo zločin, zlaganost, grabežljivost, nizke strasti in nizkotnosti vseh vrst; osnovni konflikt te mračne drame je spopad med idealiteto, ki jo predstavlja Prva Micika, in potlačenim, senčnim, pod preprogo pometenim stanjem stvari, vsesplošno razpasenim pragmatizmom in človeško prikrito, v resnici pošastno naturo.
Drama je bila prvič uprizorjena leta 1982 v okviru gledališke skupine Tespisov voz, v režiji Tomaža Pandurja. Lutkovno izvedbo je doživela 1986 v Lutkovnem gledališču Ljubljana, leto kasneje pa jo je Aleš Jan režiral kot radijsko igro, ki je doživela več prevodov in izvedb na evropskih radijskih postajah.
Andrej Brumen Čop je svoj cikel slik Slepa miš prvič razstavil leta 2008 v ljubljanski galeriji Equrna. Nadja Gnamuš je v katalogu razstave zapisala: "Zdi se, da te prikazni narekujejo vtisi, čustva, reakcije in doživetja, ki se obsesivno oživljajo v sedanjosti in brezkompromisno vdirajo v psihični svet slikarja. Tega pa bolj ali manj, kot namiguje avtor, zaznamuje slepota in njen ambivalentni vidik − temačna stran, ki preprečuje dostop do resničnosti stvari, in njen protipol, konotacija sprevida, ki prav z odsotnostjo zunanjega vida vodi k prepoznanju varljivega videza stvari. Kdo komu na zadnjih slikah zavezuje oči; ali človek sam ne želi videti tistega, kar gleda, ali pa nemara ne more sprevideti, ker ima zakrite oči?"
I. DEJANJE
(Prva Micika kleči pri odprti skrinji in brska po njej. Za njo stoji Druga Micika in se ji posmehuje.)
PRVA MICIKA:
Rekli so, da ga ni. Da ga nikoli bilo ni. Govorili so mi, da dekletu nageljni cveto le, da okno tako prazno ni. Da se mi je samo zdelo, so govorili. Sanjalo. Naj raje na kaj drugega mislim. Na koga drugega. Na Mlinarjevega da naj mislim, so dejali.
DRUGA MICIKA:
Na Mlinarjevega misli, bo bolj pametno. Pa pospravi že enkrat to šaro. Misliš, da boš pri Mlinarjevih lahko imela vse takole razvlečeno? Ti bo stara koj vetra dala, je strupena, da za povedat ni.
PRVA MICIKA:
A si že spet tukaj? Zakaj me ne moreš pustiti pri miru?
DRUGA MICIKA:
Pa saj si še sinoči rekla, da me sploh ni, da se ti samo sanjam. No, kaj je zdaj to?
PRVA MICIKA:
Saj je res. Samo ena Micika je in to sem jaz. Nikoli nisem imela sestre.
DRUGA MICIKA:
Samo ena Micika je in to sem jaz. J a z nisem nikoli imela sestre.
PRVA MICIKA:
Lepo te prosim, pojdi stran, daj mi mir. Ko boga te prosim, me slišiš? Pojdi stran. Spet ga bom zaman čakala zaradi tebe.
DRUGA MICIKA:
Zaman, kajpada zaman. Ali ne razumeš, da ga ni? Ni ga. Kot ni tebe. Kot ni ničesar drugega, samo jaz. Ni ne njega ne tebe, nikoli vaju ni bilo.
PRVA MICIKA:
Nehaj! Nehaj, za božjo voljo!
DRUGA MICIKA:
Nikoli ga ni bilo. In še grob je prazen.
PRVA MICIKA:
Nikar o grobovih!
DRUGA MICIKA:
Grob, sem rekla, je prazen in gartroža nad praznim grobom cvete.
PRVA MICIKA:
Ne bom te poslušala. Izgini že. Pojdi. Nehaj biti. Nikoli nisem imela sestre.
DRUGA MICIKA:
Nikoli nisem imela sestre. Nagrobnik pa nad praznim grobom nikogaršnje ime razglaša. Če to ni smešno, da bolj biti ne more.
PRVA MICIKA:
Anzel je, Anzel živi. Anzel ni umrl. Ubijem te!
DRUGA MICIKA:
Ti raje na Mlinarjevega misli, sem rekla. Da ni umrl, Anzel. Saj tudi mogel ni, umreti, nikoli se rodil ni, živel ni nikoli. Jaz sem si izmislila tebe, ti pa njega, to je vse. Čas bo že, da se spametuješ. Na Mlinarjevega misli, da se o božiču že enkrat zmenimo. Teh traparij mora biti konec. In pospravi že enkrat po kamri.
PRVA MICIKA:
Tu, to lectovo srce, to je dokaz.
DRUGA MICIKA:
Dokaz! To ni noben dokaz! Dokazov ni, nič se ne da dokazati. Nič, na svetu nič. In tole srce si si sama kupila. Pa dokaži, da ni res!
PRVA MICIKA:
Pa ti dokaži, da je res! Oh, kaj se jaz s tabo sploh menim. Saj nisi moja sestra in jaz vem, kar vem in samo to je važno.
DRUGA MICIKA:
Ničesar ne veš. Ničesar se ne da vedeti.
PRVA MICIKA:
Tole srce …
DRUGA MICIKA:
Vsa zmršena, povaljana, s popacanim predpasnikom si tavala med štanti – pa pila si tudi, vsi so te videli. Fej te bodi. Kite so se ti razpletle, polne listja in pajčevin, pa solze so ti tekle ves čas, niti skrivala jih nisi, vsi so te videli takšno.
PRVA MICIKA:
Ne vem, o čem govoriš. Ne poslušam te.
DRUGA MICIKA:
Ne delaj se še bolj trapaste, kakor si že. Bilo je na žegnanju pri svetem Pavlu. Že od jutra si pila ko žolna. Vsa zanikrna si prišla k tretji maši, opotekala si se med stojnicami in spraševala ljudi, če so kaj videli tvojega fanta – ljudje, si govorila, svojega fanta iščem, ste kaj videli Anzeljna mojega srca?
PRVA MICIKA (tiho popeva):
Le en malo semkaj se ozrite,
preluba stara mat mojà,
pa mi lepo odgovorite,
al ste kaj vidli Anzeljna?
Al ste kaj vidli Anzeljna,
ki je zame kakor sonca luč,
al ste kaj vidli Anzeljna,
ki ima od mojga srca ključ?
Če so mi ga cesarski vzeli,
potlej naj bo, kakor že je,
če me pa več poznati neče,
nisem ne žena ne dekle.
Bom šla na vísoke planine,
ker tam bo zdaj moj drugi dom,
z ljudmi pa nikdar več besede
spregovorila jaz ne bom.