Pesniška zbirka Pesem o vetru in mojem življenju je antologija pesmi iz treh objavljenih zbirk enega najbolj mednarodno uveljavljenih brazilskih pesnikov srednje generacije, Narlana Matosa (Itaquara, Bahia, 1975). Matos je prvo pesniško zbirko (Dame in Gospodje: dani se!) objavil pri 21. letih in leta 1997 prejel nagrado fundacije Casa Jorge Amado. Tudi njegova druga knjiga poezije (V taboru senc) je leta 2000 osvojila nacionalno brazilsko nagrado za poezijo (Xerox Award) na Univerzitetnem festivalu literature. Leta 2002 se je na Univerzo v Iowi vpisal v program kreativnega pisanja kot štipendist programa International Visitors Leadership Program, kjer je bil njegov pesniški mentor nobelovec Derek Walcott.
Matosovo zgodnjo poezijo so opazili pesniki Evgenij Jevtušenko, Robert Creeley, Laurence Ferlinghetti in Tomaž Šalamun, ki so močno zaznamovali njegovo pesniško ustvarjanje; z vsemi je v ustvarjalnem dialogu v času nastajanja zadnjih dveh zbirk sodeloval tako kot pesnik kot prevajalec. O njegovi poeziji je Creeley nekoč zapisal, da je kot »dih svežega zraka«, Šalamun pa »njegova poezija me žge.«
Matosovo poezijo na eni strani zaznamujeta tropikalizem in latinsko-ameriška modernistična tradicija, a je njegovo pesniško govorico leta 2004 povsem prenovilo njegovo bivanje v Novi Mehiki (Albuquerque), ki mu je razkrilo neko drugo Ameriko: zbirka Elegija Novemu svetu je tako preplet zaznavanja drugega pola latinsko-ameriškega sveta: mehiške (čikanske) kulture, karibske Amerike, Amerike emigrantov in še vedno izjemno žive tradicije beatniške poezije. V njegovih verzih odmevajo neprestani dialogi z Robertom Creeleyjem in Ferlinghettijem ter obsežna korespondenca z Noamom Chomskym.
Narlan Matos je diplomiral je na UFB (Bahia), študij nadaljeval na Univerzi New Mexico v Združenih državah, na Univerzi Illinois pa zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Inventory of Chaos: Rogério Duarte, Tropicália and Post-Modernity. Je specialist za postmodernizem v Braziliji in literarno gibanje Tropicalia. Vse od leta 2004 stalno živi in ustvarja v ZDA. Brazilsko književnost trenutno predava na Montgomery Collegge v Washingtonu.
Mojca Medvedšek je lektorica za portugalski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani in prevajalka. Prevaja zlasti leposlovna dela, ki se jim pogosto pridružijo tudi sociološka, umetnostna in filozofska besedila iz francoskega in portugalskega jezika.
Blažka Müller Pograjc je lektorica za portugalski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot hispanistka in luzitanistka se ukvarja z literarnim prevajanjem iz španščine in portugalščine.
Elegija novemu svetu
sprašuješ me prijatelj moj
kje sem bil med dolgo tišino
bil sem v sladkosti sladkornega trsa in grenkobi njegovih nasadov
tam kjer trepeta listje v strahu pred človeškim rodom
nasadi sladkornega trsa mi šepečejo z grozljivimi kriki
o grenkobi krvi ki jim je oslajšala usta
o raskavih dlaneh ki so jim osušile kožo
nasad trsa ki se je od lakote posušil še preden je dočakal 27 let
zaradi glasov brez zvezd ki so v daljavi zibali tuje jezike
o, ti zeleni nasad, kakšne barve je moja rdeča kri?
mojo kri je strah smrti, nočnega bičanja
mojo kri je strah mene samega
sprašuješ me prijatelj moj
kje sem bil med dolgo tišino
bil sem na ladjah trgovcev s sužnji
ki so trgovale z mojo usodo v Ameriki do današnjega dne
in so izpile vse moje legende kakor se izpije sod pokvarjenega ruma
prodale so prav vsako zvezdo na nebu in na neskončnem morju
vse ptice vsako pero iz moje perjanice
in so izrisale zemljevide z mojo krvjo
in so dvignile toteme nad moje pleme
in so zakurile ognje na posvečenih poljih mojega ljudstva
in njihova kopja so mi razparala vene na več oddaljenih kontinentih
sprašuješ me prijatelj moj
kje sem bil med dolgo tišino
bil sem med morsko peno nikoli preplutih morij
ki so prinesla smodnik bajonet ogledalo tuberkulozo in sifilis
ki so prinesla meč in brestova drevesa
- oblaki tega nikoli ne bodo pozabili!
o slano morje koliko tvoje soli so portugalski genocidi!
v črnem Atlantiku
v kapitanskih kabinah starih gusarskih barkač
v ječah človeške krutosti
v zaporih Sierre Leone – ki me še vedno skelijo v eni izmed gub telesa
v Angoli
v Gvineji Bissau
v Senegalu
v Beninu
bil sem v kraljestvu Gvatemale
in v provinci Jukatan
in v provinci Cartagena de las Indias
in v velikih kraljestvih in v veliki provinci Peru
in v novem kraljestvu Granade
in na otokih Kuba in Trinidad
in v kraljestvu Aztekov
kjer so meči okrutnosti preklali moje golo telo na pol
kjer so se lovski psi ameriških Indijancev prehranjevali z rokami in z nogami nemočnih otrok
sprašuješ me kje sem bil prijatelj moj
in šele zdaj lahko prelomim tišino:
bil sem s samim sabo
Post-kolumbovske
za malo
za zelo malo
Indijanci
v Amerikah
niso zmogli
pokristjaniti
evropskih
zavojevalcev
Evropejci
zavojevalci
za malo
za zelo malo
niso zmogli
pokristjaniti
Indijancev
v Amerikah
za malo
zelo malo
Latinamerika
Kužen sem
in poln nečistosti
kakor moje ljudstvo
ljudstvo ki me naseljuje
z vonjem in spomini
s pozabo in himerami
z modrimi azalejami in napevi
ljudstvo ki v meni postavlja naselja in vasi
in v moje meso dolbe geografska naključja
govoreč jezike ki jih ne govorim
pišoč besede ki jih ne zapisujem
kakor parna lokomotiva
drsi po poteh neke deviške dežele
okleva in nadaljuje z veslanjem znotraj nevidnega
več kakor je v nas
izpira mesečino
na reki noči
kodeksi
maske
spektri
totemi
ptice
mozaiki
zelenje
geografske dolžine
pridelki
ljudstva
klici
bizoni
puščice
piramide
vrči
instrumenti
zapisujejo besede oblakov in prihod
v usta neke civilizacije
kužen sem
kakor nabrušeno nevidno rezilo ki v meni
(ki v globokih nas)
meji na da in ne
in vem da je bil čas preden je postal čas
ki se ne rodi nekaznovano
kovanec s katerim se skuje celina
verjamem v obzorja
v kamnite bloke Machu Picchu in Cuzca
v baker nad soncem ki pokriva Atacamo
v nasade kokosov olivno zelenih na otoku mojih sanj
v nasade bananovcev svetlo zelenih nad mrakom
kužen sem
in čakam dež ki ne moči
dež ki ne pada z neba
dež ki ne umiva
dež ki se bo nekega dne razbohotil v meni nekega čistega majskega dne