Če sem čisto iskren, sem do večine politične poezije – oziroma do poezije, ki neposredno izraža ali odraža politična prepričanja – dokaj sumničav. Zdi se mi, da poezija najpolneje živi takrat, kadar se raztaplja v jeziku in se odpove težnji, da bi v njem nekaj neposredno povedala. Takrat ima tudi možnost zajemati celoto življenja. Najboljšim pesmim to uspe celo bolj kot velikim romanom. Nasprotno je politična poezija večinoma naravnana k politični dimenziji življenja. Prepričan sem, da ta ni edina. Še več, mišljenje, da je, je eden največjih političnih problemov našega časa.
Poezije Natalije Milovanović ne morem ne uvrstiti v tako zamišljeni red politične poezije. Pa vendar me je očarala. Med razmišljanjem o njej se k posameznim pesmim vračam večkrat in poskušam ugotoviti, kako delujejo. So tako neposredne in visoko poetične obenem. Politične in kozmične. Ekonomične in polne domišljenih podob. Zdi se mi, da je tako, ker prihajajo iz bivanjske izkušnje, ki je temeljno zaznamovana s politiko. Ne da bi si zanjo prizadevala, temveč je ta predpostavljena na vsakem koraku. V postsocialističnem stanju permanentne krize se politika pije z mlekom. Dvojezična izkušnja v prav tem zapletenem prostoru in času vse skupaj le še zapečati. Zato pesmi ne rabijo veliko metaforike. Fizični prostor je tako prepleten s simbolnim, da že omemba sonca, ki v pravem trenutku posije na pravem kraju, dosega učinek metafore. V takšnem prostoru vsaka gesta nekaj pomeni, družbeno življenje pa je prav takšna uganka kot življenje ali smrt ali ljubezen ali vesolje.
V prvencu Natalije Milovanović tudi ne srečamo veliko zagrenjenosti. Dosti ironije in kanček cinizma, da, vendar ne narcisističnega besa, ki ga pogosto imamo za angažiranost. Natalija Milovanović se izogne klišejem aganžiranosti in samozavestno stopa v tradicijo tiste najžlahtnejše politične poezije, ki jo predstavljajo denimo Adrienne Rich, Langston Hughes, Mahmud Darviš …
Ta samozavest je v prvi vrsti opazna na ravni oblike. Pesnica obvlada svojo snov; svoje verze in njihovo dolžino, ritem besed v jeziku, ki ni njen edini, kitice, dinamiko podobe. Zaradi vsega tega mislim, da imate v rokah prvenec, ki bo odjeknil, in pesniško zbirko, ki ima pred seboj še dolgo in zanimivo pot.
Muanis Sinanović
VATERLAND
pijana psihiatra razpravljata o
državnem sistemu v povezavi z
intimnim
njuna polstoletna sečevoda ju sredi
miselnega toka
dvigujeta s stolov in silita nad školjko
moraš iskati svoj jaz v svojih koreninah
reče prvi in gre na stranišče
drugi me vmes bombardira z veliko
besedo
ОТАЏБИНА
in nadaljuje o bombardiranju šestega aprila
ne deliva naklonjenosti do korenin in
ne morem ga vprašati
шта је отаџбина
otroku abstraktne nacionalnosti
ki je odraščal ob live prenosu sojenj v haagu
v državi mlajši od sebe
шта је отаџбина
babici abstraktne nacionalnosti
ki se ni nikoli selila živela pa
v sedmih državnih sistemih
шта је отаџбина
razen beseda mastna in spolzka
izmuzljiva kot spomin po popivanju
vsake toliko dvigne ljudi sredi
miselnega toka in jih sili
nad tuje korenine
da jih drug drugemu sekajo
v imenu ljubezni
TANKI
skozi moje otroštvo so marširale zgodbe
skozi življenje moje tete so se vozili tanki in jih izpisovali
ustavili so se v spominu in se udobno namestili
toda odločno se je zažrla vanje kot rja
kdor ne pozna srbečice brazgotin
mu je ni treba spoznati pravi teta in govori naprej
danes gledam sestrinega otroka in me je strah
da imajo tanki v sebi gene dvojčkov
ki se pojavijo vsako drugo generacijo
in iz ljudi kot limfa stečejo zgodbe
bojim se da ne bo tudi ona nekomu govorila
ti povem tako je bilo molči nič več me ne sprašuj
PRESIH
v petek je bil katoliški državni praznik
v nedeljo se čez bosansko izhodno mejo
zliva morje segrete pločevine
ljudje živčno stiskajo potne liste
če niso lokalni modri stiskajo še tesneje
kot da bodo tako hitreje prečkali
pločevinasti otroci
se namesto pesmic na pamet
učijo koledar praznikov
ki se jih ne proslavlja
se pa na te dni gre domov
karkoli ta beseda pomeni
ljudje se potijo v avtih
novembra na 25 stopinjah celzija
ne razmišljajo o podnebnih spremembah
carinik pogleduje v kovčke
v nas glej za vekami
tihotapimo svoje prihodnosti
to ni brnenje motorjev
to se zemlja trese pod kolesi
mi smo poplave in plazovi
kdor nima avta se pelje z avtobusom
vozniki kot deževniki
trosijo težko zemljo utrjujejo poti
da bo lahko to ljudstvo celotno
vstopilo v panorama tours
in na zadnji postaji kot postana
amniotska tekočina
steklo v novo življenje
svoje panorame bo gledalo
prek zaslona med premorom
v neki tovarni brez oken
v neki sloveniji ali avstriji
in na vikend obiskih
panonske puščave
MNZT
Čudno, si je mislila misel, saj vedno govorijo o »majhnem nacistu znotraj tebe« (v nadaljevanju: »MNZT«) in s tem mislijo na neprave reči, na stvari, ki jih je tako lahko opisati ali določiti.
David Grossman, Glej geslo: Ljubezen, 329
kaj si ti
razen majhen vsak
ki si ga srečal
in ki ne veš da si ga srečal
skozi babico in očeta in mati in
vsako pohojeno grudo zemlje
ki poganja maline
spržene od julijskega sonca
I.
zgubana muslimanska starka
iz zakotne bosanske vasice
pripoveduje o delavki iz pekarne
nasproti tramvaja v ljubljani
(pri kateri po dolgi noči jem burek)
zvem da je tistih sto metrov asfalta
na koncu vasi zgradil pekovkin mož
(samo pred svojo hišo
ostali kmeti okoli po makadamu
gospa in gospod gresta v slovenijo)
cesta se preneha pred gozdom
in za njim maline
še naprej vsrkavajo sonce
dokler zadnji list ne porumeni
in zadnji nepobran plod ne porjavi
in pognoji samega sebe
česa se je res treba bati in od tega biti
zgrožen? od smrti ali od življenja?
starka je maline prodala v tujino
s pekovko so šle po cesti
da pognojijo neko drugo zemljo
II.
naenkrat je nekdo stekel k mizi pisat
ampak pero ni pisalo
pero je bilo streseno in tolčeno ob mizo
kot da bi se hotelo nekaj
zbuditi v njem preko njega
kdo si ti
razen majhen vse
kar si doživel
in kar je bilo doživeto
skozi telo
prav vsaka nit pajčevine na oknu
ki jo naplete množičnost drugih
in vsi ti skriti majhni fašisti
ki bežijo pred opredelitvami
srečanje z njimi vselej
odloženo na jutri
MEJA
meja je koža
ljudje v vsaki pori
delajo taborišča
ona se nemoteno
pretaka skozi države
nekdo je prepotoval
celo evropo
in od vsakega dobil
enak nasvet
naj se pazi
vzhodnega soseda
na njihovi strani je
konec civilizacije
meja je koža
z brazgotinami
preteklih
in prihodnjih vojn
kot zaskrbljen starec
z vrezninami let
na zgubanem čelu
kot najstnica
ki z nohti praska
aknast obraz
meja je koža
nihče ji še ni prišel
do konca
vsake toliko let
se cela obnovi
ljudje jo skrbno
varujejo
da bi se obranili
pred ljudmi