Naj začnem ta poskus spremnega zapisa z metaforo, ki se mi je po prvem branju najbolj vtisnila v spomin: s tehtnico, s tem bolj ali manj občutljivim merskim inštrumentom, ki določa težo stvarem. Podoba združuje prizemljenost, vsakdanjo uporabnost, skoraj znanstveno natančnost, in na drugi strani simbolnost, tehtanje duš tam, kjer se končno srečajo s presežnim.
Toda besedilo z metaforičnim ne sega predaleč, previdno je in ne tvega, da mu ne bi verjeli. Pesmi kot da stremijo k redkobesednosti po načelu »manj je več«. Besede so namreč orodje za tehtanje sveta; izrečene pridobijo dodatne pomene, dodatne implikacije. Za besedami ali med besedami ostaja veliko neizrečenega. Besede, ki jih ne izberemo. Kar hote ali nehote preslišimo. Česar ne moremo ubesediti. Ne gre zgolj za tehtanje med besedami in stvarnostjo, temveč za vaganje besed in molka, ki daje slutiti, da so besede nezadostne, neustrezne – stiska, ki ni nova, in jo mora vsakdo reševati na svoj način.
Besede sicer zmorejo, v »sledovih«, izrisati usodo ljudi, ki so nam tuji, a hkrati prepoznavni; navidezna objektivnost pripovedi in načrtna odmerjenost besed, ki drži pokonci te pesmi, vse to ni nič manj učinkovito kot tedaj, ko je Pound iznašel imagizem. A morda je razlog za postavitev teh pesmi na začetek zbirke to, da tujost zlahka pripustimo, dokler se drži »predpisanih« mer. A tujost se iz pesmi v pesem spreminja, globalni jug postaja vse bližji, ljudje postajajo znanci, sosede, sestrične, dokler ni več mogoče razlikovati med domačim in tujim.
Prepoznavanje sebe v obrazu tujca se s tem ne konča: skupna nam je nuja po preživetju, ki narekuje kroj jezika, ki ga uporabljamo, hrepenenje po bližini, soočenje s skopostjo zemlje in ljudi, z bolj ali manj eksplicitno grožnjo nasilja in, ne nazadnje, z neobstojnostjo vsega, kar je podvrženo toku časa. Tujost je del našega skupnega jezika. Zato vsake toliko preproste besede, kot so »zemlja, oblaki, zvezde«, še vedno dobijo poseben naboj, ko za hip presežejo svoje označevalce; tako so tudi fraze hkrati pomensko polne in prazne, navidezna mašila, ki pa preprečujejo, da bi iz popokanih posod naših življenj vse odteklo v nepovrat. In potem so tu premolki, zamolki, tišine, molčanje, v svojem negativnem obstoju enako težki in snovni, ki sooblikujejo plast tujosti, ki jo vsakdo nosi pod kožo.
Avtorica rešuje te zagate z veznikom »in«. Vse kar zaznava, tehta, je namreč relacijsko. Odgovor torej ni ali ali, temveč to in to. Tehtanje ni zgolj umerjanje ene stvarnosti proti drugi, besed proti molku, enega jezika napram drugemu, tujca proti domačinu, sebe proti drugim, temveč je nihanje, lovljenje ravnotežja: preteklosti in obredov, prednikov in družine, potovanj, iskanj, odkrivanj. Je učenje, kako glagolom dodajati predpono so-, kako v neobstojnosti lastne kože najti središče, vez s samim sabo, vez z živimi in z mrtvimi. Cilj ni ravnovesje kot statično stanje; nenehne ambivalence so znak živosti, ki edina lahko vzdrži vse napetosti. Morda vso to spremenljivost in protislovnost zares lahko ujame le pesem; v pesmi lahko potujemo v nedostopne pokrajine, k ljudem, ki jih ni več, premagujemo razdalje hitreje od svetlobe, stopimo v tuje čevlje, začutimo tujo mehkobo in lastno težo. Ker – kot zapiše Natalija – kar giblje pesmi, je domišljija, ki je v svojem najglobljem bistvu upanje. Tudi upanje za svet, v kakršnem bi želeli živeti. – Veronika Dintinjana
/ … /
IN SVET JE SPET STAL NA SVOJEM MESTU
Ideje opešajo, tisto zadaj je usodno do zadnjega hroščka.
Do zadnjega žveplenega kamna. Zdaj vem, kaj je za veseljem.
Meta Kušar
1.
Še to jutro sem stala na babičinem grobu,
zdaj pa jo poslušam živahno razlagati
o vseh njenih, ki jih več ni, ona pa še kar.
Letnica rojstva, slika in križ, ki ne sodi tja,
jo mirno čakajo že dlje kot trideset let.
Premočno mi stiska roko, da bi nadoknadila
dotike, za katere je prepozno,
ker nisem več deklica in ona ne mlada ženska s spomenika,
ki gleda naravnost v oči, ne glede na to, kje stojiš,
gleda skozte, ne glede na to, a sploh stojiš nasproti,
in reče: midve se poznava, ampak se ne poznava.
Nezainteresirani taksist nič ne sprašuje,
ko ob romantičnem somraku pelje
v oddaljene kraje njenih spominov,
ki jih bo dobro zaračunal.
Od jutra do večera je minilo celo življenje,
skozi avtomobilsko okno gleda, kot da je zadnjič.
Zdaj vem, kaj je za veseljem.
2.
Babica govori o lastni smrti, kakor lahko govorijo
le stari ali travmatizirani ljudje, kakor zdravniki
brez meja stvarno našteva, kaj vse nepovratno ne deluje več,
kot naštevajo v poročilih o bližnjem in še bolj bližnjem vzhodu
– že dve leti že pet mesecev že in že in še kar.
Prosi, naj pripovedujem o sebi ali o drugih, vseeno kaj.
Vpijem v telefon, ampak ne sliši in čez nekaj časa obupa,
raje pove še eno anekdoto o svojem mestu.
Ko se smeji spominom, je njen glas glas deklice,
v katero medtem strmim na zaslonu.
Pred dvema tednoma je poklicala, da pove,
da mogoče le ne bo dočakala naslednjega leta
– kot kričijo na prenosih v živo, od katerih smo utrujeni,
dokler ne bo mogoče res in se bodo po zaslonih začeli usipati
črni kvadrati in prežvečeni citati Adorna.
Ampak jaz bom vztrajala, dokler gre, tako preprosto je to,
in ne misli, da je lahko, pravi, preden odloživa,
vsak dan znova se odločim, da se ne dam.
3.
Takoj ko sem vstopila, me je prešinilo, da
sem bila tu nazadnje pred leti.
Zunaj devetintrideset stopinj, jaz pa sem si
pustila povedati, da sem neustrezno oblečena,
se dovolila kot otrok poslati nazaj in si
nadeti dolge hlače in dolge rokave,
ker spoštljivost, ker leta, ker standardi.
Danes je koledarska jesen in skoraj enako stopinj,
starka na pragu devetdesetega mi je rekla,
da imam majhne prsi; druga je rekla, da hoče piti
campari, ker se ga je pred desetletji tako dobro napila,
da je samo zaradi štosov s pekom tistega vikenda
nekaj mesecev dobivala najboljši kruh v mestu,
ker spoštljivost, ker humor, ker naklonjenost.
Pa še: da naj si kar omislim nekoga za človeško odejo
v času mršavih krav, ki bo nepogrešljivo nastopil,
z nejasnim vonjem, ki ga pripoznaš šele, ko ga ni več,
ko zunaj ponovno začne pripekati sonce.
V ljubezni tako pride in tako gre
in dolžina hlač nima nič s tem,
prav tako ne leta.
In svet je spet stal na svojem mestu.