Neringa Abrutytė, pesnica in prevajalka. Rodila se je leta 1972 v Nidi na litvanskem polotoku Neringa, ki predstavlja zunanjo obrobo Kurskega zaliva in se širi proti Klaipedi na severu. Diplomirala je iz litvanščine in litvanske književnosti na Univerzi v Vilniusu. Doslej je izdala štiri pesniške zbirke; tri v Litvi: Rojaus rudno (1995, Nebeška jesen), Iš pažintis (1997, Izpoved), Neringos M. (2003, Neringina L.) in zadnjo, četrto, Fingre (2003, Prsti) na Danskem. V njej je izbor pesmi iz prvih treh zbirk v danskem prevodu. Dansko kulturno okolje
njeno poezijo visoko ceni.
Bila je gostja mnogih mednarodnih literarnih srečanj; od bližnjih omenimo Medanske dneve Poezije in vina leta 1998, Vilenico 1999, Strugo 2000, Različni jeziki / Linguaggi di–versi v Kopru 2002; sodelovala pa je tudi v drugih literarnih projektih po Evropi. S podporo Društva slovenskih pisateljev se je poleti 1999 udeležila Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. V litvanski jezik je prevedla Jacquesa Preverta, od slovenskih pesnikov pa je izbor pesmi Tomaža Šalamuna (2000, Vario burnos). Živi in dela (pretežno prevaja dansko literaturo v litvanski jezik) v Københavnu na Danskem.

… Neringa Abrutytė zapisuje bolj intimen, bolj oseben ženski dnevnik. Tu je nekaj nervoznega, eksplozivnega, včasih nevarno odkritega in naivnega, včasih pa žensko ironičnega, provokativnega, kar krši vse dogme in tabuje, posebno še tiste, ki imajo kaj opraviti z ljubimsko tematsko linijo ali s tematsko linijo ljubezni do starejšega moškega; to je vendarle precej neobičajna linija v litvanski poetični tradiciji.

Sigitas Parulskis

bazen

Plavati moraš dolgo časa in oči ti mora zaliti voda, tako da ob zapiranju oči pred spanjem vidiš sinje dno, ki naj skupaj z vodo, čisto kakor duh, blaži tvojo dušo. Toda na takem nebu
ni nobene (?) globine. In duša sama je le majhen rumenkast žarek,
nekaj zaradi česar si povsem zlahka: ba–zen*.

Bolje bazen kakor droge, – slišim kolega, čigar
telefonski klic me je prebudil iz spanca. – Kaj si počela ponoči?
– Objemajoč Baudelairov Pariški spleen sem potonila v sen. – Ko sem zaradi
zvonenja telefona skočila pokonci, sem začutila, da je moj kazalec, ki sem ga kot zaznamek vtaknila v knjigo, odrevenel. Ko sem vstala iz postelje, sem opazila, da se mi ena od nog vleče po podu kot neživa kost.

Včasih je dobro, da te prebudi telefonsko zvonenje: »se usedeš in
pišeš o njem? Ta človek …«, »In po bazenu sem si tako želela umreti …«. In tako je pisanje le plavanje potapljanje z usti, polnimi
zlatih mehurčkov, pomiriš se, ko jih izpihneš
skozi naključno zagrabljeno slamico. Spomini kot zückli
cvrčijo v glavi. Zdaj bom popila malo kave. Vržem nekaj
zrnc saharina v kavo.

»Si ti moja samica?«, je rad vznemirjeno spraševal. »Bila sem
neumna raca, ti racak!« »Zdaj bi te zavrnil. Ko bi bila
starejša, oooh! Ko bi bila zrela ženska, bi bila tako
ponosna, da si ne želim nikogar drugega, razen tebe …
OOOOOOOOOOOOooooooooooooooooooh!«

Dovolj.
Po tem si želim plavati dlje časa, sicer utonem
v popolni apatiji: če greš ven, na cesto, v takem stanju,
zapraviš veliko denarja … In prijatelji? Ne za to!
Ne grem ven, na cesto. Odločila sem se živeti na pravi ali
urejeni način.

Bazen je moje hrepenenje.
Res je, da ne znam plavati. Tukaj lebdim ob samem robu
bazena kot riba na suhem.
Močni moški nad menoj skačejo na glavo, dozdevno udarjajo
dno s svojimi glavami.
Moje težko telo se vali na suhem obrežju
kot tjulenj. Drgetaje od mraza grem v savno – usedla se bom
k žarečim kamnom. Kako dobro se razumem
z njimi. Kot bi bila eden od njih. Zaradi tega hodim na bazen sama – da
bi se srečala z njimi. Rada imam trda in
vroča srca savn.

Žareči kamni …
Njihova telesa so nedotakljiva. Ne skušajo me tolažiti. Skoznje
ne moreš videti tistih, ki sedijo poleg, ki privlačijo in vdihavajo
sikajočo jezo kamnov.

Plavati moraš dolgo časa, da bi kasneje še dolgo videl
Sinjino
Sinjo svobodo, ki se preliva prek robov in polni tvojo
praznino …
Mimogrede, v bazenu ne moreš lulati. Klorirana
voda bi v zadregi zardela z rdečico svetle
krvi.

Morda – se bo mala rana odprla v bazenu?

***

zlato in srebro rabim
in vse, kar se sveti, pa ni zlato – maironis
– tebe – heinricha heineja,
da se omamljam, kadar si trezen –

približuješ se kot ladja
»Povej, se zavedaš, kaj se dogaja – pijan si ti! –
jaz sem samo omamljena: jaz sem tista, ki rabim –
in Ti?«

***

po tistem naju je že vezalo platonsko prijateljstvo
kaj pomeni »naju je vezalo«? je to Platon …
da se ne spuščam v nenačrtovane norosti
fiksna ideja ne bo več mučenje (o ne?)

nisi me razumel, a si me ljubil
nekoč tudi jaz nisem zaznavala, ker ni obstajalo
kar se je zgodilo potem, se je začelo in končalo prijetno
in se ni nehalo

***

imam tvoje večno ime
toda imam tudi svojega – prav tako večnega
pogosto se te spominjam
in se umikam, ko nakopičim vse? tvoje izkušnje –

tvoj jezni – zares – ponos!
poznala sem te – in Tistega, ki ga ne ljubim –
tedaj si se pojavljal kakor v polovicah:
zvito! in obenem hrepenel po nežnosti

(tudi ti si strašno želiš biti ljubljen)

***

tolikokrat je izbruhnilo – te še vedno
ne izuči? – ali veš, za kaj se boš zdaj zagrabil?
za katero slamico ali raje za obup
tak požar, da nič ne ostane

kaj pišejo pesniki današnjega dne?
berem ... toda mislim, da ne razumem
arogantno ... morda v teoriji!
ljubim jih ... brez njih na svetu zame absolutno
ne bi bilo prostora ...................................... ?

in, mimogrede, tudi brez tebe se bojim,
vselej razpoložena, da te osupnem
ne morem se tako hitro spremeniti
ko premagam sebe – grem onkraj sebe –

Prevedla Taja Kramberger