spisal
M a r i j a n P u š a v e c

Tribuna
V Ljubljani je Niklas živel v študentu v Rožni dolini zelo nevznemirljivo življenje. Dopoldanska predavanja na slovenšcini je redno poslušal, na kosilo je hodil v Maksimarket in zasovražil javne skupinske krmilnice, popoldneve je preživljal v citalnici Slovanske knjižnice, da bi se na vecer spet pojavil na fakulteti na predavanjih iz filozofije. Nad študijem je bil bolj ali manj razocaran, pricakoval je bil nekaj drugega, preden je prišel na faks, kaj tocno, pa ni vedel, ker si študija ni znal cisto dobro predstavljati. Predavanja na slovenšcini so ga odbijala, še posebej tista iz jezikoslovja, ki so se mu zdela, kakor da bi poslušal nekaj, kar nima zveze z materinšcino, za katero je menil, da jo dobro obvlada. Sama matematika, je pripovedoval cimru Borisu. Boris je študiral novinarstvo na FSPNju in je bil iz Škofje Loke. Zelo radoživ fant, ki je vecino casa prežuriral in menjaval punce vsak drugi mesec. Do Niklasa je bil toleranten in le redko ga je prosil, naj se vrne malo kasneje kot obicajno, ker pricakuje obisk, in Niklas je to znal ceniti. Konec koncev je Borisu imponirala Niklasova razgledanost in pedantnost v stvareh, o katerih sta se pogovarjala. Le kadar je beseda nanesla na punce, Niklas ni imel kaj povedati. Boris je vedel, da je še nedolžen, ceprav nista o tem nikoli razglabljala naglas.
Niklas je cez vikende najraje ostajal v Ljubljani, hodil na dolge sprehode, v kino, gledališce, ko je bilo vreme primerno, pa je popokal nahrbtnik in se odpravil na Gorenjsko, ki jo je pocasi osvajal po dolgem in pocez. Nerad se je vracal k mami v Celje, ceprav je vedel, da ga pricakuje in si ga želi. Njemu ni bilo do tega. Raje je bral in ostajal sam v sobi. Kadar ga je najbolj razganjalo, je pisal. Na papir je zapisoval svoje fantazije o ženskah, kajti od nepotešenosti ga je razganjalo, da ga je skoraj fizicno bolelo. Kadar je bil sam, si ga je vrgel na roke nekajkrat na dan. Vsako svojo seksualno fantazijo je v besedah hotel izdelati do potankosti. Bil je šokiran, ko je kakšno od svojih domišljij videl v Slogi, kamor je ob sobotah zvecer odšel gledat pornic, mislec, da si bo tako vsaj malo dal duška. A spolna nepotešenost ga je po takšnih obiskih samo še bolj grizla.
Seveda se je jezil nase in zavidal Borisu, s kakšno lahkoto je menjaval ženske, od katerih je bila Niklasu marsikatera všec, da jo je vkljucil v svoje eroticne fantazije. Boris, ki ni imel nobenih predsodkov in dlake na jeziku, Niklasa je imel rad, ga je poslušal, kadar sta se ga napila in mu je Niklas razlagal, kako ga razganja od neizživetosti.

-Ti nujno rabiš žensko, Nik.
-Vem, tega mi ni treba govorit.
-Poj pa naredi kaj s tem v zvezi.
-Ma ja, ko pa sem zafukan zafrustriran tip, ki se žensk boji.
-Ma daj mir s takimi. Lahko misliš, da si še tako grd, ampak si pameten. Samo, na pametne picke ne trzajo prevec. Sprosti se malo, stopi malo dol na zemljo, glej, kako je lepo, pa zagrabi eno okoli pasu in boš videl, kako ji bo všec.
-Ce me pa nobena ne rajca.
-Kaj zdaj ti meni lažeš! Nobena ne rajca? Kaj pa tvoje pisarije, a? Vse, kar ti napišeš, se meni res dogaja.
-Kako pa veš za moje pisarije?
-Daj no, saj jih ne skrivaš. Zdi se mi celo, da si želiš, da bi jih prebral.
-No, in? Kakšne se ti zdijo.
-Boljše od vsakega pornica, ki sem ga gledal. Boljše od Milerja ali od Bukowskega, skoraj tako dobro kot Zupan.
-Ne mi rect.
-Pa ja. Vsaj meni se zdi tako. Ko berem tvoje, mi ves cas stoji. Trd je kot kol, ki štrli pokonci.
-Torej te stimulira?
-Jasno, Nik, kaj pa ti misliš, zakaj je tako pisanje – da te stimulira, da ti ga dvigne, da ti vzbudi željo, potreba je itak že v tebi.
-Daj no, to so samo stranski ucinki takega pisanja. Kaj pa resnica o telesu, brezizhodnost, v katero se ujameta dve telesi in ne moreta ven iz nje?
-Ne filozofiraj. Kaj je orgazem drugega kot izhod iz tega, kar praviš ti, a?
-Ampak ravno v tem je klec, v tej ujetosti in brezizhodnosti, v avtomaticnem ponavljanju, ali variiranju ce hoceš, enih in istih položajev. Naslada je po mojem samo poobedek, sladica za tisto bistveno, ki se mora zgoditi med dvema.
-In to je?
-Ja ljubezen, vendar, a ti ne misliš tako.
-Poslušaj, Nik, ti si dober fant in pameten, ampak ljubezen nima nic opravit s tem. Zdaj sva v tistih letih, ko je treba izživet potrebo, slo, bi rekel ti, ce ne se ti bo zmešalo in ne boš vec za nobeno rabo, ko boš naletel na ljubezen
-Cuj, ti, ne posmehuj se mi.
-Saj se ne. To so dejstva. O ljubezni razmišljajo pubertetniki in samohranilke. To še pride.
-Jaz ne mislim tako. Jaz mislim, da mora biti, vsaj prvic, iz ljubezni.
-Ne bit idiot, Niklas. Ne si zajebat življenja. Pofukaj prvo, ki ti pride pod roke, pa potem razmišljaj o ljubezni. Boš videl, da boš stvari dojemal drugace.
-Mogoce imaš prav, Boris.
-Ne mogoce, imam prav. A ne vidiš, da sem tvoj prijatelj. Prijateljem se pa zaupa, a ne.
-Pravijo tako.
-Poslušaj zdaj mene. Ti znaš napisat o picki pa o tipu tako, da bojo ljudje dol padli. Daj nekaj teh svojih pisarij, da jih odnesem na Tribuno, kjer se jim manjka takih tekstov. Boš videl, kak bum bo to.
Niklas si je vzel cas za razmislek. Odprla sta novo pivo, prižgala novi cigareti. Po svoje je imel Boris prav, si je mislil Niklas. Naj berejo še drugi.
-Okej, Boris, dal ti bom nekaj svojih pisarij, ampak nobenemu ne povej, cigave so. Ce jih bojo objavili, naj jih pod psevdonimom.
-Dobro, ce jim bojo na Tribuni všec, jih boš podpisal kot Krpan. V redu?
-V redu.

V decembrski številki Tribune so na kulturni strani objavili besedilo z naslovom Ljubezen nam je vsem v pogubo. V seminarju za novejšo slovensko književnost so vsi govorili o njem in ugibali, kdo se skriva za Krpanom. Celo profesor, mlajši doktorand, ki se je ravno vrnil iz Amerike in se specializiral za trivialno literaturo, ni skrival navdušenja nad pisanjem, ki je po njegovem izraz polnokrvnega slovenskega mandeljca, ki ga ni strah nobenega domacijskega moraliziranja. Niklas je bil v devetih nebesih. Boris je imel prav. Njegovo pisanje je bilo ljudem všec. Za honorar, ki ga je dobil od Tribune, je povabil Borisa v Plecnika na pijaco.

-Sem ti rekel, kaj? Na Tribuni so padli dol. Zmenil sem se za serijal, vsaj nekaj mesecev te hocejo objavljati.
-Meni je prav. Dam ti svoje pisarije in naredi z njimi, kar hoceš. Samo ne izdaj me, prosim. Mama bi umrla od sramu.
-Ma nehaj s svojo mamo. Jaz sem pod svojo že davno potegnil crto. Ti lepo piši, jaz bom poskrbel, da te bojo objavili.
-Okej, ti boš moj literarni agent.

Pila sta že peto ali šesto rundo, Boris je Niklasa koval med literarne zvezde, Niklas je bil vedno bolj pijan. Vseeno mu je bilo za pisanje, za Tribuno, za Borisa, za mamo, za študij, za cel svet. Jebalo se mu je. Hotel je žensko, hotel je mencati ženske joške, stiskati gole ritnice, porivati jezik v mokra usta, hotel je fukati, fukati, fukati do onemoglosti, hotel je slišati vzdihovanje ženske pod seboj, hotel jo je slišati vrešcati od užitka. Želel si je, da bi ga objela s svojimi dolgimi nogami, se stisnila k njemu, naslonila glavo na njegove prsi in se umirila v pulzirajocem bitju njegovega srca. Opotekel se je proti stranišcu.
Ko se je skozlan vracal k Borisu, je v polmraku gostinske sobe zagledal Petro. In Andreja. Sedela sta si nasproti, na mizi je bila napol izpraznjena buteljka traminca, to si je dobro zapomnil, med njima je gorela sveca in zrla sta si v oci kot dva angora zajca. Angora zajec je bil pravzaprav on, je pomislil kasneje, ko je sedel nazaj za mizo k Borisu. Onadva ga nista opazila. Niklas se je pocutil de profundis poraženega. Odvec. Prvic v življenju se je malo zasmilil samemu sebi.