Ko bralec prebere prvi uvodni odstavek pravljice Zakaj je babica jezna, se bržkone spomni vseh mogočih (živalskih) pravljic (Zgodilo se je nekoč …) in besedil, v katerih nastopajo medvedi: Bom prebral novega, sodobnega (in »pomedvedenega«) Mačka Murija? Bom srečal hvaležnega medveda s hruškami, medveda, ki išče pestunjo, medvedke sladkosnedke - ali morda celo pomlajenega Pikija Jakoba?

Nič takega ne bo med temi vznemirljivimi vrsticami, ki jih je za mlade in odrasle bralce – za branje in pogovor o prebranem – napisala Lela B. Njatin. Njena živalska pravljica o babici Medi, mamici Mediri in medvedkih Medanji in Medušku govori o povsem »odraslih« rečeh, ki so brez dvoma tudi otroške, niso pa otročje: najprej o tem, da babica ni le prijazna »medvedka«, ki peče piškote, kuha čaj z medom in pripoveduje pravljice, ampak je čudaška: ni je mogoče razumeti, kvečjemu je mogoče zaskrbljeno spremljati njeno preobrazbo. Govori pa tudi o svetu in času, ko mama medvedka skorajda nima več časa za otroke – in o tem, da očeta medveda ni … Vse to pa pravljico postavlja v okvire sodobnih problemskih besedil – ta v mladem in odraslem bralcu praviloma vzbujajo veliko vprašanj in tudi različnih odzivov: od poglobljenega premišljevanja o temnih tonih odraščanja in sprejemanja drugačnosti do začudenosti – kaj vse dandanes najdemo v literaturi (za najmlajše) – ter tudi do morebitnega zavračanja – s takimi temami pa že ne bomo strašili naših otrok!

Toda na ozadju zgodbe o medvedji družini je opaziti humano in izjemno pretresljivo sporočilo, ki ga bralec (ali mali poslušalec) razvozla in občuti, zlasti če se o njem temeljito pogovorimo. Babica Meda se spreminja, hkrati pa počne stvari, ki se babici iz pravljic »ne spodobijo«: išče nevarna orožja, je jezna, razigrana, žalostna, nenadoma osorna in spet prijazna, pozabljiva … Izgublja se: ne prepoznava več, kje so meje varne otroške igre, dela povsem nerazložljive stvari in govori zgodbe, ki se naključno prepletajo, se nenavadno oblači – vse dokler na koncu ne pade v molk in se izgubi v belini snega. Četudi je obnašanje babice Mede otrokoma nerazumljivo, jima mama babičino ravnanje skuša približati in razložiti (da otroka ne bi čutila krivde), še bolj pa jima kaže pot do sprejemanja babice »na valovni dolžini srca«, torej občutja in sočutja. Pomemben motiv v pravljici je zato »srčni pozdrav«: »Najprej smo se objeli, nato pa je babica položila roki tja, kjer imava srce, midva pa vsak svojo roko tja, kjer ima ona svojega.«

Valovna dolžina, ki razum presega, zaznava babičino bližino tudi potem, ko Meda odtava v belino, nekam v »prazno, zasneženo obzorje« … Se je »le« izgubila in se bo iz gozda vendarle vrnila – ali pa je njena pot po zemeljskih gozdovih za večno sklenjena? Kdo ve.

Če kdo, pa ve srce, da je babica Meda – vsepovsod.

Igor Saksida

Zakaj je babica jezna

Napisala Lela B. Njatin
Ilustrirala Alenka Sottler

…

To je pripoved o medvedih v Medvedjem gozdu, kjer so medvedi v glavnem živeli kot medvedi, malce pa tudi kot ljudje. Zgodilo se je nekoč, a ne preveč davno.

Tistega leta je medvedka Medira postala mamica, po kratkem ljubezenskem razmerju z Medutinom je skotila sinka Meduška in hčerkico Medanjo. Ker je bila Medira zaposlena v predsedstvu države Medvedji gozd, je svoja otroka pogosto pripeljala v varstvo k babici Medi. Babica je bila zelo rada z vnučkoma, ker se je sicer družila le s sosedo, veverico Mico, in ji je bilo dolgčas po medvedih. Odrasli medvedje so namreč živeli daleč vsaksebi, tako so narekovali njihovi opravki. Pa še primerne službe zanje so bile ponavadi v tujih deželah. Domov so se vračali in družili med seboj le zaradi otrok. Ampak kjerkoli že so bili, čeprav zelo narazen, so ostajali povezani v srcih.

Babica Meda je bila vse življenje zelo živahna in prijazna oseba, ves čas vesela in nasmejana. Usedla se je v srce mnogim medvedom in tudi pri drugih živalih iz Medvedjega gozda je bila priljubljena. Tistega leta pa jo je premagala jeza. Ta knjiga pripoveduje, kako se tega spominja njena vnukinja Medanja.

Zakaj je babica jezna?
Ker je strašna razbojnica!

Z bratcem Meduškom sva bila zelo rada pri babici Medi. Čeprav naju je mamica Medira zbujala že ob svitu, da smo prišli k babici, preden je šla v službo. Z babico smo se pogosto že kar takoj zjutraj igrali razbojnike. To je bilo zelo zabavno.

Najprej smo si poiskali orožje. Prvi ga je našel Meduško. »Imam sabljo!« je trdil za grebljico, ki jo je snel izpred kamina. Zase sem hotela prav tako imenitno orožje. Pretaknila sem vso babičino spalnico, pa nisem našla ničesar več tako strašnega. Od razočaranja so se mi povesili kotički oči in ust.

Babica je takrat pohitela v shrambo. To je trajalo nekaj časa, ker je težko hodila, in kadar je hitela, še vedno ni šlo tako hitro, kot sva hodila midva, njena vnučka, kadar sva šla kot običajno. Zato sva včasih stekla kaj iskat namesto nje in tudi takrat sva jo vprašala, kaj potrebuje. Toda babica naju ni marala preganjati: »Preden bi vama razložila, kje je, že sama pridem do tja. Kar počakajta tu.« Vrnila se je z velikansko leseno kuhalnico. Večja je bila od mene, celo od Meduška je bila večja! »To bo tvoje orožje,« mi jo je izročila. Zdaj sem imela kotičke oči in ust obrnjene kvišku.

…