Če so Podtoni najbolj mrakobna zbirka Novice Novakovića (1965) doslej, še ne pomeni, da se pesnik v njej oddaljuje od igrive harmonije svoje poetike. Zdi se zgolj, da je v svoji novi knjigi naposled našel moč, da »slečen samega sebe in s polomljenimi kostmi. z drobci stekla v očeh« dokončno razgrne ranljivost, ki sicer v bolj vitalističnih variacijah odzvanja že v njegovih sedmih poprejšnjih zbirkah. Izpustimo zadnjo, imenovano XXI, v kateri je v iskanju izgubljenega, izžetega veka mikrofon predal manifestativnemu orkestru za občo etiko. Podtoni zvenijo obenem kot kontrapunkt in logično nadaljevanje njegovih Rumena, zelena, modra, rjava in Majhne stvari, prav z njima je namreč postalo neizpodbitno, da Novakovićevemu loku najbolj ustreza lega, kjer se je mogoče z žimo karseda neposredno zakopati v človeško intimo.
Njegov lirski subjekt, od daleč »čisto običajen«, se tokrat torej ne profilira s hudomušno radostjo, ampak se hote uglašuje na pocinkane lobanje, plesnive kleti in lepljivo smolo. Njegova pot je posuta s kosi zarjavelih verig. A njegovo tonaliteto še (pre)poznamo. Še stoji »nekoliko sramežljivo«, preden že naslednji trenutek »predrzno stopi v igro«. »še vedno obožujem Ramonse,« navrže kot že v nekaterih zgodnejših, bolj rokerskih delih. Le da ga je zdaj – »enainpetdeset let že prenašam nahrbtnik, ki je čedalje težji« – strah, da bi začel pozabljati, da bi obtičal, da bi se kot begunci zataknil na strganem zemljevidu. »Menjam vse knjige za malo zraka,« ga duši. Poskuša raztrgati nahrbtnik, ker je pretežek. »ni šlo.«
Sprva ne gre tudi zaradi obsodbe na osamelost, v Podtonih se namreč Novakovićev subjekt prvič tako vztrajno razseljuje iz dvojine v ednino, medtem ko zvok para par. »ko se rodiš, ni zraven nobenih navodil. nekako se naučiš uporabljati samega sebe,« zapiše pesnik, ko se stoično podaja na oder v vlogi solista, ki je dobro znano (samo)ironijo in hudomušnost tokrat odložil že za kulisami. In brez osnovne tonske lestvice ga nemara pušča celo zaveznica poezija – grlo se namreč že razpre, toda glas se prelomi, še tišina obmolkne.
Tokrat je manj očitno, da se rešitev – kot vselej pri Novakoviću – skriva v majhnih, ne velikih stvareh. »poslušam čričke in čakam, da odideš. ter se vrneš.« Nič več kot to ni potrebno zapisati med notno gradivo. Ritem spet poskoči, ko avtor vriše erotične ključe, ki ključno zaznamujejo večino njegovih najboljših melodij. Omogočajo regeneracijo lirskega subjekta, ki motivacije za nov nastop ne išče v slabih izkušnjah preteklosti in njenih trdnih dokazih, temveč v veri. »ko si ob meni, verjamem,« se je v vsaki zbirki znova pripravljen predati (njeni) glasbi. »oblika tvojih prsi je merilo, ki potrjuje, da je svet še vedno svet.«
In navsezadnje domnevi, da Podtoni krutim akordom navkljub nikoli niso mogli biti namenjeni izgubi vere v medčloveško povezanost, pritrjuje tudi pesnikova volja do nove glasbene improvizacije. Jakost narekujejo njegovi najnovejši zbirki štirje cikli, imenovani po uveljavljenih napotkih glasbenikom pri igranju (srednje glasno, živahno in prijetno, …) in sklepnem refrenskem all together now, vsak od njih pa je določen še z dvanajstimi pesmimi, sestavljenimi iz dveh štirivrstičnic. Kar Novakovićevih bralcev ne preseneti, saj je avtor že večkrat uspešno soočil občutja sodobnega subjekta s tradicionalno, celo rimano pesniško formo, da bi z izzvanim neskladjem angažirano opozoril na brezbrižnost, ki dirigira naši družbi. »ko se prikaže pot, se zasliši glasba.« Še prej zazvenijo podtoni.
(Maja Šučur)
1
skril sem zamrznjen zrak, v katerega so se ujela moderna
božanstva. stisnil sem jih ob kamnito steno. niso mogla
nikamor stran. niso mogla zbežati. platina se je talila in
rojenice so zapele svojo pesem. naprej. videl sem smrt
in ljubezen. toskanski veter je odnašal zaledenele
spomine, v katere so bili zapičeni noži. črna tišina
je prekrila temna pobočja. mrak se je pogreznil vase.
tudi mi se stalno pogrezamo. sami vase. v druge.
2
z roko se dotaknem meduze. prsti zdrsnejo skozi
njo. odplavava vsak v svojo smer. midva. cvetoči
vrtovi na bregu hladne reke dišijo. les trohni in
rjavi listi se vrtinčijo med golimi prikaznimi. kakor
divji ples prepotenih teles, ki iščejo seks in užitek.
iz oči jim švigajo oranžni plameni. Sicilija je polna
kaktusov, njihovi trni poželjivo vabijo. v cedrini
senci se prerodim. v gosti krošnji oleandra umrem.
3
ledeni sunek vetra kot težka mokra brokatna zavesa
prekrije trge in uličice ujetega mesta. čebela odleti
iz brezimne podobe proti travnikom v divjini,
obkroženi s stoletnimi lipami. vztrajajo v najbolj
nemogočih razmerah. včasih jih je strah. tudi mi
se bojimo, nekatere je strah lastne podobe. orlovi
mladiči sanjajo modre sanje. vsi sanjamo. v levem
žepu so vprašanja, v desnem odgovori. pomešano.
4
zagledal sem pametnega človeka, bil je skoraj modrec.
generacije njegovih prednikov so zlagale sive kamne
na ogromen kup. z vedno enakimi gibi. počasi. segli so
skoraj do neba. da bi ukradli še zadnji košček iz čarobnega
mozaika skritega znanja. Evropa je umirala pred mojimi
očmi. bojim se višine. vprašanja lahko padejo zelo, zelo
globoko. prihodnost je izginila, izbrisana je, preteklost
se ne bo zgodila. smog požira jasnino, megla je povsod.
5
spomnil sem se na debele plasti ledu, v katerih
ni bilo ničesar. galebi so preletavali pokrajino,
njihovo vreščanje je bilo podobno otroškemu joku.
samo vonjal sem, molk je prekril dvojino. nad jezerom
se je rojevalo novo sonce. megla se je umaknila
v sivino in vse ceste so se končale nad prepadom.
šahovske figure so večne, medtem ko se galaksije
sesedajo. pokončni smo, pa se vseeno sesedamo.
6
a so bogovi hodili po teh poteh? prastari mrtveci? ali
sveža trupla? po balkanskih gozdovih so razsute bombe.
kdo jih je nametal? kdo zložil v mozaik, ki ga uokvirjajo
bleščeča okostja? revolucija. solze in stoletja. tam je,
kuščar. zavaljen, z majhnimi nečutečimi očmi. gleda
me in preži na moje napake. ne zanima ga človeška
duša. stoletja minevajo. čaka. jutri bom pobrisal prah,
pospravil stanovanje. nato poberem stvari in izginem.
7
drevo brez korenin pade. človek brez korenin klecne
in nima nobene poti. nekega dne bom ugasnil luč
in pospravil pepel v vazo. rdeče vino se razliva iz stare
prevrnjene steklenice. prt je poln madežev. nutrija tiči
pod fužinskim mostom. prezir raztrga vse niti, pajčevina
usod razpade. nebo se obrne, zemlja zagori. iz rdečega
obzorja prikorakajo mistiki, oblečeni v črno. semaforji
ugašajo, zavore popuščajo. svet gori kot smolnata bakla.
8
krilate nimfe lebdijo na nebu. skupaj riševa pošasti,
ki pronicajo skozi kožo. njena hladnost je neskončna.
ko se prikaže pot, se zasliši glasba. enainpetdeset
let že prenašam nahrbtnik, ki je čedalje težji. tudi
če je dež ali sneg ali suša. pojma nimam, kaj je notri.
rdeča sablja seka svetlobo, žerjavica prekrije travnike,
lava se razlije čez nebo. mrtvi fazani brez kril padajo
dol. begunci so se zataknili na strganem zemljevidu.
9
ledena boginja se dviga. posluša hrup, ki se širi
po svetu. zavohala je nebo, zavohala je dno. prav
počasi se dviga. ko vidi vse to uničevanje, ga tudi
sama nadaljuje. dokonča. pred mojimi očmi
izginjajo reke, hribi in mesta. vse se topi. konec
je z materializmom, konec z vsemi stvarmi, konec
z Ljubljano, z nebotičniki in z mostovi na Ljubljanici.
mestne hiše ni več, ni več sodišča in ni parlamenta.
10
misel na smrt izostri čute. njen dotik naredi pesnika.
s prsti poboža, s kremplji razpara. na konopljine
liste posije sonce. slečem se in ležem v odprto knjigo,
iz katere vsrkavam besede. od nekaterih besed
postanem pijan. zadet. vse naokoli je zaledenelo.
znajdem se v slepi ulici. pred mano je neskončen zid.
prste zarijem v rdečo zemljo. kar napišem, zaplava
v ozračje. vsako sekundo. prej in kasneje. lebdim.
11
poglej, letala so obstala na tleh. njihova strta krila
je prekril led. drhtim. mraz je legel na svet. kdaj
bo konec? vse smo pozabili. ura neslišno bije in
njeni kazalci napovedujejo prihodnost. menjam
vse knjige za malo zraka. dovolj mi je. iz temnega
gozda se svetijo oči. stare vezi se trgajo. glas gori
v samoti. jate galaksij so se ujele v tvojih laseh. kako
ti to uspe? brenčijo kakor čebele in ti si čarovnija.
12
starec stoji na obali. njegovi gležnji so mokri. na hrbtu
ima vrezan križ, pekoče sonce mu žge oči. iz stopal
poganjajo korenine. podivjane prikazni se vrtinčijo.
zasukaj me v svojo smer, prosim. naj me odnese stran.
naj me odpihne v vse smeri. iz strganih žepov polzi
čas. stoletja so izginila v pozabo. samo duhovi dihajo
v bližini. roko iztegnem na vrt in ukradem šopek rož.
sredi ruševin berem Trakla in zarežem s skalpelom.