Iztoka Osojnika najbrž ni treba posebej predstavljati, pa vendar: je avtor 26 knjig poezije, 4 romanov in 2 zbirk esejev. Čeprav je vsestranski ustvarjalec (literarni, likovni), filozof in še marsikaj drugega (mdr. turistični vodnik in alpinist), pa ga gotovo najbolj določa to, da je pesnik.

Biti pesnik pri njem ni funkcija, ampak ustvarjalen, prožen način bivanja. Tako tudi poezija zanj ni nekaj abstraktnega, vzvišenega, nepovezanega z vsakdanjim življenjem. Ne gre za abstraktna vprašanja, ampak za premišljevanje o lastni usodi (Pariške depresije 4). Poezija je soočenje s svetom in s samim sabo. In je tisto presežno, kar daje kontinuiteto tostranskemu svetu. Človek torej živi v dveh svetovih: z eno nogo v svetu kontinuitete in z drugo od dogodka do / dogodka kot invalid, ki mu je pogorel tobak v pipi (Prva pesem o Malebranchu).

Človek v Izbrisanem mestu je angažiran. Zaveda se, da zlati stolpovi zahodne Evrope stojijo na trhlih temeljih. Da je ta vase zagledana civilizacija skozinskoz prežeta z zlom: trguje z belim blagom, človeškimi organi, dopušča poboje v imenu mirovniških misij ... Prav zato so v 21. stoletju ključna etična vprašanja. V pesmi Začetek II, ki je dejansko filozofsko besedilo, piše: Ethos pomeni soočenje z zlom. In dalje: Dobrega ni, ker je dobro samo v odnosu / do zla. In kar je bistveno: V dvojici zlo-dobro je zlo tisto, / do česar se je treba jasno opredeliti v vsakdanjem vedenju. / Teža odločanja v tisočerih rokavčkih reke, ki se izliva po ravnini, / predstavlja stalnost soočanja s samim seboj. Kaj je sprejemljivo, do kam, / kakšno vlogo igramo v kolektivnem zlu, kako se temu iztrgati? / Pesem za zajtrk, za kosilo, pesem za večerjo in poobedek. Odgovor na to vprašanje se ponovi trikrat, kot nekakšen zarek zoper zlo.

Ali pa morda opomin samemu sebi, kako preživeti v svetu terorja. Novi kanclagerji so postavljeni v dušah. / Interniranje. Zima, lakota, eksterminacija. To je čas, v katerem živim. / Pomembno je preživeti. Človek, piši, preživi (Viktorija dance 1). Poezija je tisto, kar presega zlo in zato človeku omogoča obstati v tem nečloveškem svetu.

Človek za vrati Izbrisanega mesta je iz kosti in mesa. Zna priznati, da je občutljiv človek, čeprav je videti trd, neizprosen, trmast in čvrst, ga ni težko prizadeti (Izbrisano mesto) in da ga razjedajo najbolj banalna poželenja, in samo (zenbudistično) opazuje, kako to funkcionira (Pariške depresije 4). Pa ne le to. Je avtentičen. Pred mano se razkriva vsej svoji ranljivosti, s srcem na dlani. V nezaigrani iskrenosti, kot to opiše z nadrealistično metaforo: Ne gre za manipulacijo, temveč za tetrapak, / za iskrenost garaže v pritličju (Prva pesem o Malebranchu).

Kadar berem besedilo nekoga drugega, nanj neizogibno projiciram svojo mrežo izkušenj. Moj vpogled vanj torej ne more biti drugačen kot nepopoln, fragmentaren – zgolj slutnja, dotik. A bržkone je prav to tisti dotik, ki zdravi (Oda košuti), tisto, kar kot bralec v poeziji iščem. Slediti ariadnini niti, ki jo pred mano odvija človek, ki si je upal iti v globine Minotavrovega labirinta.

Tatjana Jamnik

Oda košuti

To je najtežja pesem, ker govori o košuti.

Govoriti, da je košuta lepa, je nesmiselno. Čeprav resnično.

Nesmiselno je hvaliti

košute v jutranjem mraku na robu planote nad reko Reko.

Neskončno ganljive. Ali še več. Pretresljive. Čarobne. Dolgonoge.

Ali v večernem mraku, ko se bližajo potoku z zibajočo hojo,

nekaj prosojnega in svetlega se te dotakne,

prekrižaš pogled s čisto mehkobo. V očeh so jezera,

je tišina otoka nad morjem, ki se modrikasto dviga nad bleščečo

ponjavo maestrala. So češnje, ki se smejijo in v dolgih razkorakih

rišejo kroge nad prosojno globino.

Je tišina snega zgoraj nad božično potico. Je nekaj krhkega,

da zaječi srce. In je strah, da bo verz skrenil in pohodil sledi.

In vendar je tudi pogum.

Je nek šum na vrtu, ki ga ovija vonj mladega čaja,

je dotik, ki zdravi, žametna barva lubja, zaradi katere debeli začnejo hujšati

in dolgolasi odvržejo lasuljo iz srebra. Je negibnost jutra, ki ga ovije rosa,

je dolga širina hriba sredi zelene modrine razgledov.

Je zaveza znanju z velikih celin,

je še nerojeni dotik, je zelena kri, ki čaka prvi nežni monsunski naliv

v delti svete reke, ki odteka s Himalaje v belih črtah ledenikov,

je dih severnega vetra, skrivnost brez skrivnosti,

sinjemodra daljava odprtega morja in vonj sivke, ki prisluškuje nad ravnico

šelestenju oljk, trt, kompaktni vročini popoldneva in petju škržatov.

Je trenutek, ko človeku otrpne srce,

divjina narave in

izurjena roka igralca na sitar, ki večeru izvablja ritmično ekstazo.

Izbrisano mesto

Nekega dne, ko sem na zemljevidu iskal manjši kraj,

sem opazil, da na njem ni več mojega mesta. To se mi je zdelo

nenavadno. Poiskal sem drug, boljši zemljevid,

ki ga imam spravljenega v torbi zdravnika

iz Libanona. Ta je nekaj časa živel v mojem stanovanju

v Šiški, iz katerega je bilo skozi okno mogoče videti velik

kup gramoza, več stanovanjskih blokov v izgradnji

in rdečo tablo, na kateri je bilo napisano ime Smrtnikove ulice.

V isti ulici je lani v svoji garsonjeri tiho umrl Miklavž

Ocepek. Še vedno se v celoti ne zavedam,

kakšen pretres je pomenila njegova smrt.

Opazil sem tudi, da je iz benda Yeah yeah yeah nenadoma izginil basist.

Precej zoprna zadeva. Poiskal sem torej zemljevid in videl,

da ni izbrisano samo moje mesto, ampak tudi kraj, ki sem ga iskal.

Stvar me je zaskrbela, sem občutljiv človek, čeprav sem videti

trd, neizprosen, trmast in čvrst, me ni težko prizadeti.

Stekel sem torej v avto in začel listati po velikem cestnem atlasu,

v katerem bi moralo biti mesto vrisano na straneh 60 in 61.

Najprej sem mislil, da mi ni uspelo najti strani, a to je bila samo

posledica panike. Ne, stran sem končno našel, vse je bilo v redu.

Vsaj na prvi pogled, kajti tam, kjer naj bi bilo označeno moje mesto,

je sedel nenavadno velik in kosmat pajek. Norec, sem se razburil,

ampak on je očitno temeljiteje predelal Herderja kot jaz

in se pri tem, kot to počne vsaka žival, za žuželke pa najbrž to velja še bolj,

kljub dobro razvitim govornim organom, izognil uporabi jezika.

Res pa ni imel človeške duše, ki bi jezik zasnula.

Kakorkoli že, tudi na zemljevidu državnega zemljepisnega zavoda,

ki je bil natisnjen v večjem merilu, je moje mesto preprosto izginilo.

Ni bilo videti, da bi ga tudi tam prekril pajek.

Čeprav sem bil trdno prepričan, da je pajek glavni krivec za

izginotje mojega mesta z zemljevida. Zadeva je dobila neprijetne

razsežnosti, nujno sem se moral popraskati, bolela sta

me komolca, določen del mojih čustev je šel v franže,

ne da bi pretiravali, toda moje mnenje ni bilo pravilno,

natančno sem proučil zemljevid, pajek

z vsem skupaj ni imel nič.

Tudi ko sem pozorno prisluhnil glasbi

benda Yeah yeah yeah,

nisem pogrešal basista, tisto, kar je manjkalo in je najbrž bilo

vzrok moje panike, ni imelo zveze z basistom, umiri se,

sem si govoril, stvar me je zaskrbela, ali imam alzheimerja

in preprosto pozabljam stvari, sem doživel kaj travmatičnega,

kar je izbrisalo podobo mojega mesta iz nevronskih mrež,

vsekakor je bil to simptom nečesa, česar sem se moral

bati, to sem dobro čutil. Spomnil sem se, in to sem vzel za dokaz,

da nimam alzheimerja, da so nekoč na podoben način s fotografije

Centralnega komiteja sovjetske komunistične partije izginjali člani

CK, ki jih je dal Stalin odstraniti. Kamenjev, Zinovjenko, Trocki.

Nekje imam spravljen listek z njihovimi imeni, na katerem člani

komiteja še vedno nosijo svoje judovske priimke,

da smo si na jasnem, v zgodovinskem smislu je šlo takrat

tako rekoč za upor otrok proti staršem, radikalcev proti

socialdemokratom v copatah, ampak to zdaj ni važno,

bistveno je, da našega mesta ni bilo več na zemljevidu. Je sploh

kdaj bilo? Zagnal sem Google Earth, in preveril posnetek Zemlje

iz vesolja, ki kaže naš konec sveta. Postal sem zaskrbljen.

Mesta ni bilo nikjer. Pogledal sem skozi okno, bilo je sončno

jutro, v zraku je odmeval šum prometa, slišati je bilo piskanje

tovornjaka za pobiranje smeti, ki je vozil vzvratno. Za hip sem pomislil,

da je morda to vzrok za težave, čas se je obrnil, retrogarda in take reči,

prevrteli smo se nazaj v čase, ko mesta na tem kraju še ni bilo.

A tudi to ne bi moglo držati, saj je kraj star več tisoč let,

je eden najstarejših na zemeljski obli. Vendar moja zaskrbljenost

ni bila iz trte izvita. Pogled skozi okno je torej razkril,

da ne obstajam, da me ni več, in me nikoli ni bilo,

da je bila najina zgodba očitno samo spektakel v moji glavi,

zdaj pa so jo izključili, ker nisem

plačal elektrike ali prispevkov za zdravstveno in socialno zavarovanje,

preprosto sem izginil s fotografije sveta.

In začenjam od začetka.