Dim

Spomnim se, da so takrat govorili, da se je kot otrok

bal krvi, omedleval, ko se kje na vasi klali prašiča.

Zdaj berem o mučenju živali in o tem, da je pri

štirinajstih požgal sosedov hlev. Spomin je varljiv,

še toliko bolj njegov: na sojenju se ni spomnil ničesar

od tega, kar je priznal v preiskavi. Nezakonski otrok,

bolestno navezan na mamo, star znanec policije

in psihiatričnih ustanov: »Bil sem žrtev elektrošokov,

medicinskih terapij, pretepanj in mučenj!« Dve ženi,

z nobeno se ni dobro razumel in prva se je – prikladno? –

spomnila, da ga je videla mučiti psa. Ujeli so ga po

naključju, oropal in pretepel je nemškega turista,

ta pa si je zapomnil številko registrske tablice njegove

stoenke. Pri pregledu hiše je policija »v peči, zaboju

s pepelom, greznici in vedrih, ob množici nakradenih

predmetov in ostankov neizgorelih človeških kosti

našla tudi premnoge predmete njegovih žrtev – plašč,

obrobljen s krznom, črne škornje, rdeč brezrokavnik,

modrovijoličasto bluzo, moder pulover, bele natikače,

torbico, denarnico, rjave hlače, temna očala, ključe,

zlato verižico z obeskom v obliki srca …«

»Kričala je, ko sem jo tepel in davil. Potem sem jo

dal v krušno peč, jo polil z bencinom in zažgal.

Gorela je najmanj štiri ure …« Potem pa – nič,

nobenega spomina ali vsaj drobca spomina. Nobene

reakcije, ko so mu prebrali smrtno obsodbo – bil je

nad življenjem in smrtjo, nietzschejanski nadčlovek,

predelan v gestapovskih šolah v okrutnega šefa

koncentracijskega taborišča. Vznemiril pa se je, ko

mu je sodnik naložil, da mora poravnati stroške sojenja.

In se je vse sesulo: groza pred pošastjo, sočustvovanje

z žrtvami! Postal je predmet zabavljivih pesmic in

leča, v kateri se je zbralo vse najslabše iz narodovega

značaja: »Dejanja tovariša Trobca so natančno druga,

temna stran cankarjanske zvestobe Materi, žrtvovanje,

ki ohranja živo ljubezen do nje – so tisto, o čemer

sanjari priden Slovenec.« Leta 2006 je še zadnjič

napolnil časopise – obesil se je. Moja mama, tako

kot njegova zadnja žrtev Zorka je delala v Metalki,

poznali se nista, se je spomnila, da je dekle omenilo

sodelavkam, kako hodi z nekom, ki je že ubil človeka.

Nihče je ni vzel resno in menda je nihče ni zares iskal,

ko je izginila. Danes obstaja le še na način zbledele

časopisne novice, kot zrak po dimu, ko se ta razkadi.

Nebo nad Londonom

Na razstavi portretov najznamenitejših serijskih

morilcev bi njegov zagotovo zavzemal osrednje

mesto – toda okvir bi bil prazen. London,

30. avgusta 1888: močan dež, pospremljen z bliski

in grmenjem, je odpremil najhladnejše poletje do

takrat. Nebo se je pordečilo od požarov v dokih.

Polly je imela novo čepico, zato je ni bilo strah,

da ne bi dobila stranke. »Če sem dobila tri, bom tudi

četrto,« je rekla Emily, ko sta se srečali na vogalu

Whitechapel Road in Osborne Street.

Kako predvidljivo! Selekcionirati živali na hrano

in hišne ljubljenčke, ljudi na ljudi in živali!

Pretirano bi bilo reči, da so trupla ležala povsod,

toda smrt je bila domača ljudem in z ljudmi,

še posebej v Whitechapel, o katerem igralec Jacob Adler

zapiše: »Niti v Rusiji niti kasneje v najhujših njujorških

slumih nismo videli takšne revščine kot v Londonu

osemdesetih let.« Mrtva prostitutka, ta židinja, črnka,

žival, namenjena za zakol, ni bila nobena redkost.

»Najslabši Britanec vseh časov« bi najbrž ostal zgolj

strasten moški, če ne bi bilo okrutnosti, s katero je moril:

»Grozovito paranje grla in trebuha in odvzem notranjih

organov.« Val groze zapljusne »the other half«,

oblasti se ustrašijo nemirov in sprožijo preiskavo.

»My knife's so nice and sharp I want to get to work

right away if I get a chance.« Pisma dežujejo na

naslove policije, časopisov, vznemirjenje se širi

po imperiju s hitrostjo tračev. Legije policajev

pregledujejo hiše, zaslišujejo priče, zbirajo osumljence –

teh je okoli sto. Kdo je bil zadnja Pollyjina stranka

na tisti deževni večer pod rdečim londonskim nebom?

Pes ni zalajal, okvir portreta ostaja prazen.

Polnimo ga lahko s čimerkoli, kot ogledalo,

ki odseva, kar si kdo želi.

Črna vdova

Začne se s fotografijo lepotice v črnem na zidu

Facebooka in kratkim zapisom pod njo: Vera Renczi,

romunska serijska morilka, z vzdevkom Črna vdova.

Zdi se, da ji je, rojeni ob začetku dvajsetega stoletja

v premožni družini, zagotovljena jasna in premočrtna

prihodnost. Toda stvari gredo hitro narobe:

mladostni prijatelji jo opisujejo kot žensko s skoraj

patološko potrebo po stalni moški družbi in skrajno

posesivnega in sumničavega značaja. Po materini

smrti se z očetom iz Bukarešte preselita v Jugoslavijo,

kjer redno uhaja z doma v družbi moških, neredko

precej starejših od nje. Pri devetnajstih se poroči

z avstrijskim bankirjem Karlom Schickom in mu povije

sina Lorenza. Ne znajde se v vlogi gospodinje, mame,

gostiteljice, sumi, da jo mož vara in ga nekega dne

v napadu ljubosumja zastrupi (arzenik kot afrodiziak?).

Nadene si črnino in vsem, ki so ji voljni prisluhniti,

čudovita kot črnica razlaga, da jo je mož zapustil.

Po letu dni žalovanja pove prijateljicam, da se ji je

oglasil z druge strani zastora: umrl je v avtomobilski

nesreči. Poroči se vdrugo, toda tudi drugi mož sledi

prvemu. Do tu vse lepo in prav, a ženska na fotografiji

je sodobni top model in na zemljevidu Kraljevine

Jugoslavije bi zaman iskali mestece Berkerekul,

kjer naj bi živela – je naša femme fatale literarna

izmišljotina, časopisna raca? Zdaj, plavajoča med

dvema resničnostma, naveličana porok, a ne tudi

moških, nadaljuje svoj morilski pohod. Ko jo ujamejo,

odkrijejo v njeni vinski kleti dvaintrideset krst

s trupli moških v različnih fazah razkroja: rada je

posedala v naslanjaču med svojimi bivšimi snubci,

zdaj končno in dokončno zgolj njenimi. V eni od krst

najdejo Lorenzovo truplo: »Umrl mi je na rokah, bila

sem zadnja, ki jo je videl …« Postfeministična ikona,

smrtonosna lepotica, moška fantazma …?

Na Discovery Channel glas v offu sklene pripoved o njej

z besedami: »Sodobni psihoanalitiki bi rekli,

da je bila preprosto ženska, ki je iskala ljubezen.«