DE PROFUNDIS

Steze skrivoma vodijo v gozd. Tisoč korakov lahko napraviš
lahko pa jo tudi mahneš naokoli in si utiraš pot skozi rahlo valovit svet
pod listnatim zastorom, gostim kot jate ribjih mladic
tam notri, kjer svetloba v sapi, ki zaveje skozi mlado listje bukev
puhasto ostekleni

Kri šumi broneno zeleno. Tu si
a si še nekje drugje:
V daljnem mestu nekega megličastega jutra sredi ciganskih otrok
ki te oblegajo z očmi – vsak pod svojo zvezdo
te cukajo za obleko in drezajo v roko

Ne poje ptica, marveč neki brazgotinast deček iz gruče
ki ti k obrazu dvigne
svojo najmanjšo in najbolj umazano sestrico
te obstreljuje s predirnimi vokali
in terja od tebe, kar pač premoreš, in še kaj več

Iz gozdnih tal mezi vonj plesni in gnilobe
In ni tišina tista, ki na drevesa meče svilnato vročični soj
marveč si to ti, ki se prepustiš svetlobi, da te povleče dol v globine
kjer ribe plavajo zaskrbljujoče milo
prav kakor vejice, ki se, ozelenele, pozibavajo v čudno lahnih sunkih.

NAVPIČNO ŠELESTENJE

Bršljan je bil moj prvi
temni ocean
Ščegetavo šelestenje
vzdolž hišnega zidu
in gor po njem
Vroče razpenjeno čakanje
na moške roke

Da bi se dvignila –
se rodila kot kraljica
Naposled sprevidela
česa ni mogoče stopnjevati
še najmanj od vsega smrti
Je
ali pa je ni

Moja prva breztežna zaljubljenost
v zvok svetlobe
v barvo zeleno in morje
ki neprenehoma obstaja
in vendar nikdar ni enako
a je tu pred menoj
visoko vzplamenelo, da se zruši vase.

SVETLOBNA LETA IN TRENUTEK

En sam strel iz tvojih vrtinčastih temin, že tuje
se mi kri slano razžari po njeni krožnici
Razvname na milijone celic, ki me ohranjajo budno
svetlobna leta od poljuba
pritisnjenega na otroško čelo
Kako lahko kdo spi zabubljen v noč
medtem ko misli iz svojega skrivnega minskega polja
tavajo od polnoči do prvega svita
– zelenega kakor najgladkejše listje –
kjer naposled z glavo, vrženo vznak, omahnem
samo zato, da bi me odneslo na vselej neznano potovanje
in po volji, silnejši od moje
s smrtjo
zaznamovane, od še enega dne in na poti
k naslednjemu.

KRST

Oko moškega. Gleda me
in mi želi, da bi me spodneslo, temo
v kateri se bova srečala
goro, ki oklene
čvrsto in tiho

Voda, ki je dobra
za pozabo in tekoče kamne
v njej me krsti
Me osvobodi
pod svojo težo
Pojem –
pokrita s peskom ali kapljami

Noč je nepričakovano mila
in imena ne zgorevajo
ne izginjajo kakor pepel
razsut po reki
v zlatem
– slovesu.

NASTAVEK ZA NASTAVKOM

Hladne plamene vode se sliši
kovinski jek potoka in njegov odjek
Veter, ki tam zgoraj žene kaplje z lista na list
to, kar se slepo premika pod odpadlim listjem
Travo in poletje se sliši
prav nič drugače kakor tiho tlenje
ki prihaja od zvezd sem

Sprati s prstov temo, spustiti svojo prebujajočo se dušo
napoteno k tistemu, kar se nikdar ne izgubi
Brezno jezika, ki se poglablja v nenehnem pomanjkanju odgovorov
a je vendar vselej zapolnjeno s protisnom:
Listi, ki ovešajo veje kot tisoč nastavkov tišine
dvom pomešan z neslišanimi pobleski svetlobe
Nositi s seboj glas molka – nesluten, skrit.

NISO LOGARJEVI PSI

Dihanje se meša z glasovi iz daljave
… Ne, niso logarjevi psi … z drugimi glasovi
… odmevi v noči rje in krvi …
Mrak gozda in vlaga, mesec med smrečjem
… Nekaj, kar se skriva med koreninami in vejevjem
debli in listjem, se krade na plano
… Volhko, strohnelo, prhko in krhko
gladko, raskavo, trdo in dokaj gorko …
Moja sapa … kolobarji let v zraku
… Oblaki se sivo vlečejo čez svilnato beli ščip
… vonj po gobah … mahu
… Ne, niso logarjevi psi … marveč bavkanje srnjadi
… Če bi mi iz rame pognala živalska glava
v kateri par oči bi se zazrl?

Pia Tafdrup se je rodila 1952 v Københavnu. Od leta 1981, ko je izšel njen prvenec Når der går hul på en engel (Ko je angel predrt), je objavila deset knjig pesmi, ki jim je letos dodala svoj prvi roman. Napisala je tudi dve gledališki igri: Døden i bjergene (Smrt v gorah, 1988) in Jorden er blå (Zemlja je modra, 1991). Leta 1991 je s knjigo Over vandet går jeg (Hoja po vodi) predstavila svojo avtopoetiko. Uredila je dve antologiji sodobnega danskega pesništva. Leta 1989 je bila izvoljena za članico Danske akademije za književnost, za svoje delo pa je prejela številne nagrade, med katerimi je tudi najprestižnejša skandinavska nagrada za književnost – Nagrada Nordijskega sveta za književnost, ki ji je bila podeljena leta 1999 za pesniško zbirko Dronningeporten (Kraljičina vrata). Angleški prevodi njenih pesmi so bili objavljeni v več kot štiridesetih literarnih revijah, sicer pa so njene pesmi prevedene še v vrsto drugih jezikov. Leta 1989 se je predstavila na srečanju v Vilenici.

Kar ne morem verjeti, kako čudovito je vse to ubesedila … le poredkoma se zgodi, da z radostjo v očeh prebiraš tako dodelane pesmi. Že v njeni poetiki Hoja po vodi se kaže iztanjšano poznavanje tako njenih lastnih kakor tudi poetskih postopkov njenih pesniških kolegov. Obvlada sočasno uporabo vseh orodij in prijemov lirskega pesništva – posluša in se oglaša, govori in pusti govoriti – tega pa je vešč le malokdo.
Per Højholt

To, čemur se Pia Tafdrup posveča v teh pesmih, je malone mistična oblika čutne samorefleksije, vendar pri razvijanju le-te ne izhaja iz minulega, že preživetega, marveč slednje priklicuje in prenavlja/presnavlja na neki višji ravni, obenem pa pri tem dosega večjo izvirnost in čutno globino. Tvegano početje, tik na tem, da se razpoči v jasnovidnost, bi nemara lahko dejali – ali volja, temeljito osvobojena svojih občutij.
Jørgen Gleerup

… Kristalni gozd je, kar zadeva pesnjenje Pie Tafdrup, suveren korak naprej, obenem pa presunljivo »vnovično odkritje« gozda onkraj predstav in pojmovanj, ki smo jih nanj navezovali doslej.
Frederik Stjernfelt

MAJA CASERMAN PREVAJA IZ ŠVEDŠČINE, DANŠČINE IN NORVEŠČINE. PREVEDLA JE IZBOR PESMI ŠVEDSKEGA PESNIKA TOMASA TRANSTROMERJA (NAPOL DOKONČANA NEBESA), MLADINSKO PRIPOVED NORVEŽANA JOSTEINA GAARDERJA (V OGLEDALU, V UGANKI) TER VEČ PESNIKOV, KI SO SE UDELEŽILI SREČANJ V VILENICI IN MEDANI.