/ odlomek /

SEDMA ZGODBA

To je strašna zgodba – buuu!

Jokajte se od strahu!

Ravno sta prebodla vreče,

ko se kmet Martin privleče.

Prvo vrečo s kupa vzame,

si jo naloži na rame –

kaj je s tabo, vreča vražja,

da si vsak trenutek lažja?

Potlej se mu pa zjasni,

kdo za to rečjo tiči.

Picko skrije svoj obraz –

Packov čop izda ju las.

Že iz žita vlači ju,

v tesno vrečo stlači ju.

Kam ju nese kmet Martin?

Ježeš, pa menda ne v mlin?

»Mlinar, tole stvar mi zmelji!«

»Pa naj bo po tvoji želji!

Semkaj z njo!« In stari spak

strese paglavca v lijak.

Mlin drdra in ropota,

melje, melje, kar se da.

V koščkih tam na tleh ležita,

a še zmeraj se režita.

Takšen je bil konec šale:

goske so ju pozobale.

Vsi so si oddahnili,

ko so zgodbo slišali:

»No, saj sem si mislila,«

vdova je zavzdihnila,

mojster Rok je vpil kot blazen:

»Hej, to je pravična kazen,«

a učitelj Rituper:

»To poučen je primer,«

pek se je zahehetal:

»Prav jima je, čisto prav,«

to je mnenje strica Frica:

»Še na svetu je pravica,«

kmet Martin si je prižgal

pipo in zagodrnjal:

»Zdaj bodo drugačni časi,

spet bo ljubi mir v vasi.«