Nemški avtor Wilhelm Busch je svojo slovito knjigo v verzih o potegavščinah dveh porednih fantkov izdal že leta 1865. Picko in Packo (v originalu Max in Moritz) sta z leti postala strašansko popularna, njuna zgodba, polna črnega humorja, pa je takorekoč ponarodela. Buscheve ilustracije mnogi štejejo za predhodnice stripa. Slovenska mojstrska prepesnitev Svetlane Makarovič je po tridesetih letih zdaj ponovno oživela.


/ odlomek /



SEDMA ZGODBA


To je strašna zgodba – buuu!

Jokajte se od strahu!


Ravno sta prebodla vreče,

ko se kmet Martin privleče.


Prvo vrečo s kupa vzame,

si jo naloži na rame –


kaj je s tabo, vreča vražja,

da si vsak trenutek lažja?


Potlej se mu pa zjasni,

kdo za to rečjo tiči.


Picko skrije svoj obraz –

Packov čop izda ju las.


Že iz žita vlači ju,

v tesno vrečo stlači ju.


Kam ju nese kmet Martin?

Ježeš, pa menda ne v mlin?


»Mlinar, tole stvar mi zmelji!«

»Pa naj bo po tvoji želji!


Semkaj z njo!« In stari spak

strese paglavca v lijak.


Mlin drdra in ropota,

melje, melje, kar se da.


V koščkih tam na tleh ležita,

a še zmeraj se režita.


Takšen je bil konec šale:

goske so ju pozobale.


Vsi so si oddahnili,

ko so zgodbo slišali:

»No, saj sem si mislila,«

vdova je zavzdihnila,

mojster Rok je vpil kot blazen:

»Hej, to je pravična kazen,«

a učitelj Rituper:

»To poučen je primer,«

pek se je zahehetal:

»Prav jima je, čisto prav,«

to je mnenje strica Frica:

»Še na svetu je pravica,«

kmet Martin si je prižgal

pipo in zagodrnjal:

»Zdaj bodo drugačni časi,

spet bo ljubi mir v vasi.«