Piotr Sommer (1948), osrednji pesnik poljske srednje generacije, je med drugim objavil pesniške knjige: W Krześle (1977, V stolu), Pamiątki po nas (1980, Spominki za nami), Kolejny świat (1983, Naslednji svet), Czynnik liryczny (1986, Lirični dejavnik, razširjena izdaja 1988), Nowe stosunki wyrazów (1997, Novi besedni odnosi; izbrane pesmi) in Piosenka pasterska (1999, Pastirska pesmica). Preveden je bil v več kot deset jezikov, knjižna izbora njegovih pesmi pa sta izšla v angleškem in nemškem jeziku. Na Poljskem je znan kot glavni prevajalec sodobne angleške in ameriške poezije in kot avtor literarnih zapisov, zbranih v knjigi Smak detalu (1995, Okus detajla); njegova nova esejistična knjiga, Po stykach (Po stikih), bo izšla letos. Kot >Visiting Writer< je predaval v Ameriki, Angliji in na Poljskem. Dela v Varšavi, kot urednik mesečnika Literatura na Świecie (Literatura na svetu). Slovenska knjiga predstavlja razširjeno izdajo knjige Lirični dejavnik .


Po Brechtu

Domnevam, da so nekateri pesniki
v zadnjem času nehali pošiljati svoje pesmi časopisom.
Gotovo si mislijo: počakajmo,
da se vse to umiri
in jih mine (časopise
in druge pesnike) ta otroška bolezen
državljanstva,
ali kako bi se temu reklo.
Ker bo minila.
Bralci bodo imeli tega dovolj,
tudi urednikom bo postalo dolgočasno in
na koncu se bodo obrnili na nas.
Mi pa bomo odprli predale
in iz njih potegnili naše
Nadčasne Vrednosti,
ki lahko zdaj,
ravno zato ker so nadčasne,
v miru počakajo.





Habeas ossa

Po desetih letih se
idol deklet, Severin K.,
še vedno pritožuje, da je izgubil mamo.
Danes me to ne jezi več.

V kavarni je gneča, a dobil sem mizo
in premišljam, če pod zemljo tudi obvezuje
demokracija - kost pri kosti,
tisočletja listov - ne vem, ne vem.

Gospod Arest z lokalne komande,
ki mi je med zasliševanjem v šoli, na urah,
podtikal kirograf,
in me strašil za štiri generacije naprej -

veste, ni težko odpustiti učitelja -
njegove kosti so, ali je to mogoče,
enako pomembne ali nepomembne
kot čista duša Matije A.,

mojega mladostnega prijatelja,
ki se je nekam izgubil, čeprav, lepo prosim,
naprej živi v mojem srcu; ali Adama G.,
ki sem ga videl danes, po letih,

in njegovo mlado ženo, bolno na srcu?
Enako pomembno ali nepomembno
kot tumor, odstranjen pri operaciji -
hrustanci, ki so na lepem zgubili sladek

okus generacijskosti, zveste in nikogaršnje?
Je to vprašanje pravičnosti
ali kaj več? Življenje
je odšlo iz hiše telesa

in se ni nikdar vrnilo.
Po poti, pri beznicah, so mu pobrali uro
in ostanek drobiža - to govorim,
kot da bi imel še kakšno upanje.

Ali brezbrižna ureditev
v glavi Matije M., to precizno orodje
skupne radosti in klepeta
ki ga je samo enkrat nekdo premaknil -

demokracija, zate nimam idej:
v glavi te imam in trebuhu - težko prebavljiva si,
poglavitna starka, rad bi te končno rodil,
ti dal živilski bon za življenje in neodvisnost!

(november 1980)


Arabske noči

Črna skrinjica, ki je ne preiskuje
nobena državna komisija,
odpri se






Neko drevo na Powązkach

Ves spomin dolgujemo predmetom,
ki nas sprejmejo za vse življenje in
osvajajo z dotikom, vonjem
in šelestom. Zato se tako težko
ločijo od nas: do konca
nas spremljajo po svetu,
do konca nas uživajo, začudeni
nad našo nehvaležnostjo in brezbrižnostjo
slavne prednice Mnemózine.




Balkon v Kazimierzu

Pri priči razpihan dim,
tik nad kaminom;
modro oko marca, sonce,
omela zraščena z brezo

in tujost tukajšnjih vzpetin.
In z druge strani šipa,
v kateri sem, na svoje presenečenje,
zagledal obraz.

Bil je obraz mojega očeta,
jasen obris, zguban,
steklen, nesnoven,
res že na drugi strani.

In od tod, s srede šipe,
je za droben hip opazoval
na balkonu sedečega otroka
zazrtega v svoj odsev.


Prevedel Primož Čučnik