Alejandra Pizarnik je izjemna osebnost, izjemni sta njena življenjska usoda in njena poezija. Ni je mogoče uvrstiti v nobeno posebno pesniško smer. Čeprav je v njenih verzih marsikaj, kar je značilno za nadrealistično poetiko, a je hkrati tudi mnogo takega, kar jo loči od nje. Zazrta je predvsem v notranji človekov univerzum, išče globino človeške biti, njeno središče. V nekem smislu nadaljuje bogato pesniško tradicijo pomembnih španskoameriških pesnic, kot so Storni, Agustini, Mistral... Toda Alejandra hoče prekiniti s sentimentalizmom, ki je prisoten v njihovi poeziji. Njena beseda je silovita, odločna, lapidarna in natančna. Pizarnikova je postala mit najmlajših pesniških generacij, ki so se pojavile na španskoameriški pesniški sceni v osemdesetih in devedesetih letih prejšnjega stoletja. Njena tragična življenjska usoda jo uvršča med osebnosti, kot so Jean-Paul Richter, Hőlderlin, Novalis, Chatterton, Blake, Sylvija Plath...

Pizarnikova se je rodila 29. aprila leta 1936 v južnem predelu Buenos Airesa v družini ruskih emigrantov židovskega rodu Zdi se, da je bilo Alejandrino otroštvo žalostno. Občutek izkorerinjenosti in izgnanstva je pozneje čutiti v vseh njenih pesmih. Na buenosaireški univerzi je študirala filozofijo in literaturo, pozneje tudi slikarstvo.

Leta 1960 je Alejandra odšla v Pariz in tam ostala štiri leta. Pariz je postal usodno mesto za njeno pesniško uveljavitev: navdihuje jo in bogati s prisrčnim prijateljstvom z Octavijem Pazom in Julijem Cortázarjem. Pomembna so seveda še druga srečanja, predvsem z Yvonne Bordelois. Tu je Alejandra razvila izredno aktivnost: je urednica revije Cuadernos, sodeluje v reviji Les Lettres Nouvelless in spozna pomembne pisce. V Parizu je Alejandra dozorela kot pomemembna pesniška ustvarjalka. Arbol de Diana (Dianino drevo), 1962, Los trabajos y las noches (Dela in noči), 1965. V Parizu je nastala tudi zbirka Extracción de la piedra de la locura (Ruvanje kamna blaznosti), ki je sicer izšla leta 1968. V tem času začne razmišljati tudi o težko opredeljivem proznem delu La condesa sangrienta (Krvoželjna kontesa), ki ga leta 1965 objavi v mehiški reviji »Dialogos«.Ta intenzivna ustvarjalna zagnanost blaži njeno intimno dramo, a jo hkrati poglablja.

Leta 1965 se Alejandra vrne v Buenos Aires in tam objavi knjige, ki so nastale v Parizu Zanje je prejela najvišjo nacionalno nagrado Fondo Nacional de las Artes in nagrado mesta Buenos Airesa Primer Premio Municipal. V knjigi Dela in noči preseva še svetloba, ki se ne bo nikdar več vrnila, delo se odlikuje po izjemni intenzivnosti in veliki natančnosti, je pa v njej opaziti vse več primerov razpok, brazgotin. Občutek izganstvo in odtujitve, ki ga je vse bolj čutiti, se najbolj razločno pojavi v pesmih te zbirke:

Njena obsedenost se proti koncu njenega življenja vse bolj zaostruje. Alejandra živi čas bridke melanholije. Senca blaznosti vse bolj bremeni njena zadnja leta. Prisotne so v knjigi Ruvanje kamna blaznosti, 1968, kot tudi v zbirki Glasbeni pekel, 1971. Skoraj vse podobe teh zbirk razkrivajo globoko razklanost in odtujenost. V Glasbenem peklu zasledimo prva znamenja blaznosti. Ton Glasbenega pekla - pekla besede - je boleč pesimizem in nezadržen nemir. Očitno gre za razkroj osebnosti, za podvojitev osebnosti in glasov, ki jo mučijo: Ne morem več govoriti s svojim glasom, ampak s svojimi glasovi. Zbirka se konča z vrsto vprašanj polnih tesnobe in obupa. Janurja leta 1972 se vrne domov iz bolnišnice, potem ko je v njej preživela šest mesecev, in septembra istega leta napravi samomor.

Ciril Bergles je doslej objavil štirinajst pesniških zbirk, uredil je prvo doma izdano antologijo zdomskega pesništva To drevo na tujem raste, veliko prevaja, zlasti iz španščine. Pri CZ je leta 1994 objavil obsežno antologijo Sodobna španskoameriška poezija. Njegovi prevodi zapolnjujejo marsikatero belo liso v naši prevodni literaturi (Vallejo, Lorca, Pessoa, Kavafis, Alberti, Unamuno, Cernuda, Rich, Biedma, Villena).

DEKLICA NA VRTU

Jasnina na mračnem vrtu ali majhen razmik luči med črnimi listi.
Tam sem jaz, lastnica svojih štirih let, gospodarica rdečih ptic.
Najlepši rečem:

- Podarila te bom nekomu.

- Kako veš, da mu bom všeč? reče.

- Podarila te bom, rečem

- Nikogar ne boš imela, da bi mu podarila ptico.

V POPOLNEM MRAKU

Če hoče najmanjša smrt pesem moram peti tistim ki so bile vijoličaste zakaj ko so me spremljale v mojo črno luč so utišale svoje ognje ko je moja tožba ustvarjala senco se je ena od njih zatekla med svoje sence.

SPOMINI NA POJOČO SKRINJICO

Bila je plava kot njena roka v trenutku smrti. Bila je njena zgrbančena roka, bil je zadnji orgazem. Bila je kot ptica, ki obstane, ko začne deževati, ki obstane, da bi jo sprejela, smrt, ljubica (ali pa tudi ne).

Ne znam več govoriti. S kom naj govorim?

Nikdar nisem srečala duše dvojčice. Sanje so bile prazne. Pustili so me z nedokončanimi sanjami, z mojo najglobljo rano, odprto, z mojo brazgotino. Žalujem, pravico imam do tega. Prav tako do prezira do tistih, ki se ne zanimajo zame. Bila je moja edina želja.

Tega ne bom rekla. Celo jaz, in predvsem jaz, sem izdala samo sebe. Kot otroka v naročju sem tolažila svojo dušo. Ne znam več govoriti. Ne morem govoriti. Zavrgla sem vse, česar mi niso rekli, in to je bilo vse, kar sem imela. In spet smrt. Visi nad mano, je moje edino obzorje. Nič ni tako kot v mojih sanjah. Čutila sem ljubezen in so jo trpinčili, da, meni, ki nisem bila nikdar ljubljena. Najgloblja ljubezen bo za vedno izginila. Kaj bomo ljubili, ko ne bo več sence? Umrle so že svete sanje otroštva in tudi narava, tista, ki me je ljubila.

april 1972

BESEDE O SENCI

Kakšno masko bom potrebovala, ko se pojavi senca? Govorim o tisti psici, ki v tišini snuje votek lažne tišine, da bi me tišina zmedla in bi se z brezhibnim petjem obrnila na mrtve.

Nerazložljivo podležem temu, na kar pogosto naletim v sebi, ko nekdo določa moje ime. Zakaj so moja usta vedno odprta?

V ČAST IZGUBE

Trajna zanesljivost biti raje na mestu, kjer drugi dihajo. O sebi moram reči, da sem nestrpna, ker mi pripada razplet manj tragičen kot tišina. Kruto veselje, ko naletim na podobo, ki spominja name. Odkar diham osamljena, trdim: da je jezik tam, kjer bi morala biti tišina.

Nekdo se ne oglaša. Nekdo si ne more pomagati. In ti me nisi hotela spoznati, ko sem ti rekla, kaj je v meni, kar si ti. Vrnil se je stari strah: ne govoriti z nikomer.

Zlat dan ni zame. Senca telesa, očaranega od njegove želje po smrti. Če me ljubiš, bom vedela, čeprav ne bom več živa. In si rečem: Prodaj svojo nenavadno luč, svoj neverjetni krog.

Ogenj v nevidni deželi. Podobe bleščeče svetlobe v bližini. Prodaj svojo luč, junaštvo svojih prihodnjih dni. Luč je preobilje preveč oddaljenih stvari.

V tujih stvareh bivam.

PRISOTNOST SENCE

Nekdo govori. Nekdo me ogovarja.
Nenavadna tišina te noči.
Nekdo meče senco na steno moje sobe. Nekdo me gleda z mojimi očmi, ki niso moje.
Ona piše kot svetilka, ki ugaša, ona piše kot svetilka, ki se prižiga. Hodi tiho. Noč je stara ženska z glavo polno rož. Noč ni najljubša hči nore kraljice.
Tiho gre proti večnosti hči kraljev.
Noč blaznosti, ne časa. Noč spomina, večnih senc.