Magdaléna Platzová (1972) češka pisateljica mlajše generacije in hčerka znane pisateljice Ede Kriseove, si je na začetku devetdesetih letih, po maturi, najprej malce študijsko ogledala svet. Študirala je v Washingtonu in prepotovala ZDA, eno leto je preživela kot štipendistka v Angliji, v šoli, ki jo je ustanovil indijski filozof Krišnamurti. S skupino učiteljev in študentov je tudi obiskala Indijo. Nato je začela študirati filozofijo v Pragi, postala asistentka v Gledališču Na Zábradlí in igralka v francosko-češki gledališki skupini. Leta 1999 je napisala svojo prvo gledališko igro Na begu! in objavila prve pesmi. Nato je bila krajši čas novinarka in prevajalka, leta 2001 je zasedla mesto literarne urednice pri tedniku Literární noviny. Začela je obiskovati Balkan, predvsem Hrvaško, in se naučila hrvaščino. Leta 2003 je izdala svoj knjižni prvenec, zbirko kratkih zgodb Sol, ovce in kamenje. Leto kasneje je izšla njena druga knjiga, novela Vrnitev prijateljice. Razgibanost in dinamičnost njenega življenja se kaže v obeh njenih knjigah, saj imata izrazit avtobiografski pečat. Dogajata se v tujini, Sol, ovce in kamenje pretežno na Hrvaškem oz. med Hrvati, Vrnitev prijateljice pa na njenih različnih življenjskih postajah od Anglije do Indije. V prvi knjigi pretežno opisuje tuje usode, zdi se, kakor da je zapisala, kar je slišala, da ne gre za njeno avtorsko domišljijo in fabulacijo, temveč za resnične dogodke in konkretne ljudi. Edino v zadnji zgodbi, ki je dala naslov knjigi in je tudi edina napisana v prvi osebi, je pripovedovalka sama vpletena v dogajanje. V Vrnitvi prijateljice nadaljuje linijo osebne pripovedi, saj gre za zelo intimno zgodbo dekleta, ki na potovanjih po svetu išče samo sebe.

Zbirka novel Sol, ovce in kamenje, ki so jo reklamirali kot svež pogled na Balkan, ima tako vrednost verjetno za češko bralstvo, ki jim hrvaške in jugoslovanske družbene, kulturne in civilizacijske realije niso preveč znane, manj informativna pa je za slovenskega bralca, ki zna bolj ali manj na pamet zgodovinske podatke od zmagovite socialistične revolucije pa do najnovejših balkanskih vojn, kar je okvir večine zgodb. V njih igrajo glavno vlogo zanimivi in posrečeni karakterji domačinov, v zgodbi Vse kulture imajo svoj vrhunec tudi hrvaški podjetniki dvomljivega slovesa na Češkem, v Sezoni na otoku in v Soli, ovcah in kamenju pa se ob domačinih pojavljajo še tujci, turisti. V prvi zgodbi z naslovom Veronika je zanimiva perspektiva zelo stare ženske na svoje življenje. Najbolj razgibana je zadnja, naslovna zgodba, ki premore tudi nekaj humorja in duhovitosti v prikazovanju medsosedskih odnosov prebivalcev mesteca na dalmatinskem otoku, vanje se hote ali nehote vplete tudi pripovedovalka, ki je s svojim prijateljem začasna lastnica ene od hiš - in se že zaradi fizične bližine ne more izogniti številnim stikom z domačini in vmešavanja v njeno življenje. Ob tem avtorica kar posrečeno prikaže razlike v mentaliteti, obenem pa ne more skriti malce vzvišenega odnosa do južnih slovanskih sorodnikov, kar konec koncev za Čehe ni nič posebnega. Nekakšna kombinacija simpatije, naklonjenosti, prizanesljivosti in večvrednostne distance.

N. V.