Podlogarja nisem nikoli sanjal, se mi je pa danes sanjalo o Podlogarjevem avtomobilu. Za volanom je bila Ewa Cichoń in vozili smo se po stopnicah, avto sem spoznal po tem, da
je bil bel in v njem sem našel kar tako ležati 7 tolarjev. Tudi Podlogarjevo hišo bi spoznal, po vonju sadežev kivija, samega Podlogarja pa verjetno najprej po načinu hoje; podobno kot Andrzej Sosnowski in Bartek Majzel (baje tudi John Ashbery) Podlogar sodi med pesnike, ki čudno hodijo. Zelo značilen je tudi Podlogarjev smeh, saj se njegov obraz takrat spremeni v vrsto zlovešče kitajske maske in samo očala nam pustijo domnevati, da je to še vedno tisti nam dobro znani, umirjeni, resni Podlogar. Žal pa se zgodijo večeri, ko se Podlogar smeji zelo zelo pogosto, skorajda brez prestanka, in takrat si mislim, da prav zares Podlogarja nihče dobro ne pozna in da bi bilo pred Podlogarjem bolje zbežat na konec sveta, pa čeprav z avtomobilom po stopnicah.

Adam Wiedemann


DAN IN NOČ

Spet nov dan, spet zvoki opojnega reggaeja, spet sonce,
spet tuljenje siren na rešilcih, policijskih avtih, gasilcih,
spet pomlad, brstenje, okopavanje, igranje z občutki,
spet ob reki posedajo bedaki, posedajo in govorijo,
spet pivo, nogomet, politika, ženske,
spet zamere, podtikanja, rivalstvo,
spet norost nad oblaki in polno zraka v nosnicah,
spet samota in spet ljubezen,
spet nigri v limuzinah na televiziji prepevajo o nasilju,
spet psi ideologije modrujejo in to me moti,
spet brez milosti, brez boga, brez sebe,
spet bo premalo časa za ...
spet prekratka delovna doba, dolgo postopanje,
spet cigarete, utripanje neonskih luči, spet spogledovanje,
spet prazen nabiralnik, vihranje perila na vrvi, spet veter,
spet preveč računov, premalo honorarjev,
spet bom kmalu srečal prijatelje in se bomo smejali,
spet mačke zavijajo kot pohabljeni otroci in jim je lepo,
spet so dnevi dolgi, zeleno žari in ptice pojejo,
spet se kruši veličina, pritiska zgodovina,
spet gladko obriti obrazi, izbrane besede, drage obleke,
spet nove zabave, potovanja, telefonski pogovori,
spet branje, razmišljanje, sedenje, molčanje,
spet bo treba na delo, na počitnice, v mesta in gozdove,
spet vojna, gnev, lakota, tesnoba in sem nemočen,
spet zeleni čaj, japonski porcelan in modrina neba,
spet drevesa v svoji tišini, hrup ulice, avti, kolesa,
spet napenjanje grl na stadionih, alkoholni hlapi, pesti,
spet se tresejo tla na vzhodu, spet streljajo ljudi na zahodu,
spet lepa ženska, lep moški, lepa pokrajina,
spet zarja, krajec lune, spokoj, spet prihod noči,
spet skrbi, bolečina in območja brezčasja,
spet silhuete v razsvetljenih sobah, sence, utripanje ekranov,
spet padam v kričanje zemlje, spet tema.

Ljubljana, april 2000

KRATKA ZGODOVINA ZANIKANJA ZAIMKA MI

I shall keep to my self.
I shall not repeat others' comments about me.

John Ashbery, Wet Casements

Bučke v loncu vrejo, sprejemam igro sveta,
makaroni so razkuhani, srce razlito,
sence izrisane z matematično natančnostjo.

Žuželke so zares pridne živali,
zagotovo bolj kot človek, vendar to ni pomebno,
tudi vesolje nas ne pozna, ta pretanjeni stroj narave.

Skoraj bi pozabil, pes cvili, sneg noče skopneti,
sosedu ne morem reči sosed, se ne pozdravljava
in ne igra lota, črna mačka ob beli hiši straši miši.

Popoldan umira v mojih očeh, povsod same risbe,
kuhanje pomirja na poseben način, treba je še pomiti
posodo in še malo posedeti v pomladi.

Ljubljana, marec 2001 - marec 2002