Marko Pogačar, zvezda mlajšega hrvaškega pesništva, rojen leta 1984 v Splitu, je avtorštirih pesniških knjig (Pijavice nad Santa Cruzom 2006, Poslanice običnim ljudima 2007, Predmeti 2009, Crna pokrajina 2013), treh esejističnih knjig ter zbirke kratkih zgodb, za kar je požel nagrade Navrh jezika za najboljši pesniški rokopis, nagrado Kvirin za najboljši prvenec 2006,nominacijo za nagrado Kiklop za najboljšo pesniško knjigo leta 2007 in 2013, nagrado Zvane Črnja za najboljšo esejistično zbirko na Hrvaškem leta 2011 ter nagrado Edo Budiša za najboljšo zbirko kratkih zgodb leta 2012 za knjigo Bog neće pomoći.
Tudi po tem, ko so Pogačarjevo poezijo aklamirali tako sodobni kritiki kot tudi vodilni modernisti s področja bivše Jugoslavije, po tem, ko se je knjiga Predmeti pojavila v integralni izdaji v Makedoniji ter znotraj širših izborov v Nemčiji, Španiji in Srbiji in je avtor s svojo poezijo obiskal takorekoč vse kontinente, ko so izšle številne navdušene kritike, ostaja knjiga Predmeti še vedno neujemljiva snov, zagonetno preprosta in izmikajoča se kot voda, v katero se potapljaš vedno globlje, njene svetlobne premene pa nikoli ne razkrijejo skrivnosti prostora.
Predmeti so premišljeno in intuitivno konstruirana pesniška knjiga, razdeljena v tri dele: prvi, Prepoznavanje predmetov, se tematsko disciplinirano loteva eksistencialnih vprašanj skozi fiksiranje vprašanja o predmetih in načinu človekovega sobivanja z njimi. Drugi, z naslovom Jezero, predstavlja tematsko najbolj sežet ciklus v knjigi, kjer se subjekt izraža z gledišča jezera, vendar pa ima to jezero vse emotivne človeške lastnosti in tako postaja nenavaden vmesnik med subjektivnim doživljanjem političnega in intimno-filozofskega dogajanja ter tujostjo artikulacije, ki je položena v usta stalne snovi iz narave, in govori v srednjem spolu. Knjigo zaključuje cikel Kako se je motil Kant, ki s svojim humornim parafraziranjem razmerja med jezikom in življenjem deloma predstavlja odmev na prvi cikel. Knjiga na ta način na ravni formalne ureditve ustvarja relativno pravilno – a vendar ne geometrično – celoto, istočasno pa ta formalno-tematska disciplina ustvarja notranjo napetost v kontrapunktu z množico aluzij, v katerih se prepletajo slikarstvo, književnost, film in vsakodnevno življenje.
Pri tej poeziji, ki v enaki meri upošteva klasično formo, modernistično aleatorične postopke ter postmoderni palimpsest, gre ob njeni sveži odprtosti tudi za iskren in relativno dostopen dialog z vprašanji semiotike: zvok besed, ki povzroča užitek (tako zelo, da včasih preglasi pomen), vprašanje, ali struktura jezika morda ni dana sama po sebi, ampak se lahko dogaja tudi kot izvorno naključje; predvsem pa želja po življenju z besedami, po sobivanju z njimi, način, kako od nekod padejo kot dež, poželenje po njih, besede kot živa bitja, hitrejša od mačke: življenje z njimi je mnogo vznemirljivejše kot življenje s predmeti. V tem smislu je naslov knjige oksimoron, svoje lastno nasprotje, ki skriva tisto, o čemer v resnici govori –vseeno pa opozarja, da so enako kot so za večino ljudi resnični predmeti, tu resnične besede: ta poezija na popolnoma hipni način izpričuje, kako zelo so z nami ob vsakovrstnem vstopanju v svet. Besede so usodno potrebne, ne le za življenje pesnika, ampak živijo pod našimi podpazduhami, so nekaj, kar ostaja po vsaki izgubi, prinašamo jih domov kot hrano s trga, vmešane med ljubljenje, med vodne kaplje izpod tuša, naseljene v razgled po mestnih ulicah.
KnjigaPredmeti skrajno jasno opozarja, kako čudno je videti novodobno potrošniško kopičenje predmetov za nekoga, ki ima polna naročja besed. Stopamo v vidik opazovalca, ki pa je vendar v središču dogajanja: opazovalec, ki se je vsemu odrekel, in mu je vendar vse obenem dano in odvzeto. Opazovalec, ki slučajno pade v bolečino ali ljubezen (»če ne bi bilo to angleško«), ki občuti totalno izgubo, ker si je v takšno polnost tako vrtoglavo želel skočiti.
Barbara Pogačnik (Kranj, 1973), pesnica in prevajalka, magistrirala na pariški Sorbonni iz literarnega prevodoslovja, je iz francoščine prevedla preko šestdeset avtorjev, med njimi Pierra Reverdyja, Michela Deguya, Jacquesa Derridaja, Jeana-Luca Nancyja, nekaj avtorjev pa tudi iz hrvaščine, srbščine in bosanščine (Albahari, Basara, Pantić, Paić, Herceg, Jagić, Žilić, Burić). Prevaja tudi v francoščino, predvsem poezijo slovenskih avtorjev.
/ odlomek /
LEPO JE
Lepo je dihati pomladni zrak na Soči
in ob tem ne imeti mačka.
vpijati kapljice z izvira in potem v njih teči.
lepo je počutiti se dobro. imeti dovolj moči
za kakršnokoli obliko vere, ki drugemu ne škodi,
torej, ne imeti.
lepo pa je tudi živeti na Bosutski
in verjeti, da obstaja.
vsako jutro vstopiti v trgovino in kupiti kruh, ga jesti
nad časopisom, ki si ga našel med pošto.
lepo je, kadar te pošta najde in kadar ti lahko najdeš pošto.
sploh je nekaj najti lepo.
najti znan obraz, ko greš mimo stadiona
ali mimo slabe univerze. posmeh je lep.
lepo je najti točko.
nož za mazanje ki si ga že zdavnaj izgubil in je zdaj svilen.
bataljon paradnih angelov spušča železna ušesa
in to že meji s strašnim. vse meji s strašnim,
in tudi to je lepo.
odlepiti žvečilni gumi s podplata lahkega čevlja, zlo, ki ti
kali ravnotežje in pojasni gravitacijo.
Newton je lep. Brodski je lep.
barikade so srce umetnosti in to je nepodkupljivo.
ko igra popoln punk ko zagledamo Anno Karino ko
mrkne mesec ko se dvignejo zastave ko se
loči mrtvo morje. sprehajati se je lepo. se utopiti.
kar je zame lepo, je za druge nevarno.
težko dihati ker je zrak zasičen z borovci. govoriti hrvaško.
drseti. velja tudi obratno.
lepa so okna ki jih lahko odpreš
in se skoznje dotakneš oblakov. Mosor je lep.
lepo je hoditi, se vzpenjati in verjeti v vrh, vedeti,
katerega leta se je končala vojna kdaj je dan osvoboditve spoštovati
dan žena materinski dan imeti rad vijolice
slačiti se. padati. biti prepričan da padaš, pa se potem predramiti.
zbuditi se. rezati. izstreliti nepotrebno dolge rafale svojega imena,
biti sistematično tragičen.
KAKO SE JE MOTIL KANT
Koliko stvari ob nepravem času, koliko prazne skrivnosti, mislim,
ko vstopam v čisto navadno besedo, kot v topega boga.
z njo ostajam, dokler nekdo nekoga ne zapusti:
dokler se ljubezen ne spusti v drug letni čas,
se razsloji. ob nepravem času se, kot pravim, zgodi veliko.
a temu se je, za razliko od mokre besede,
mogoče izmakniti, se zaprtih oči napotiti v nek
drug čas, v večji, srečnejši slovar. to mislim, medtem ko se
sit in spočitih oči spuščam po sončni ulici.
zdaj zdaj bom prišel do doma, odprl vratca v vrt, za sabo
zaprl vrata (pustil torek, telo, naj lebdi med
vsemi temi piškavimi okviri), se vzpel po stopnicah in tam
dolgo stal glasen; gol od tišine. hrepenim po tem, da bi me
na kakem svetlem mestu pripravljena čakala neka lepa in črna,
brezkončno v klobčič zvita beseda. pomlad je in besedo je treba dobro
in hitro oprati. ampak take izkoristijo vsako priložnost, da se izmaknejo,
da za vedno pomenijo suho in toplo, vsaj dokler se ti pridevniki
scela ne preobrnejo, dokler v vse ne vzbuhne morje. le kako je zdaj,
pomislim, pod milim bogom, mogoče, da Marko potegne mačka,
pa pri tem ne deluje proti sebi? kako bi lahko, lepo prosim, pričakovali od te
živali, da bo skočila nazaj v slovar; zasedla svoje običajno
mesto in spoštovala dani red? saj pravim, koliko stvari ob nepravem času!
OBRVI
Stojim med čelom in očmi (med svojima
najboljšima o-jema), negotov, kam se bom odpravil. če se vzpnem,
če uspem obvladati silo teže, se bom že čez hip soočil
s kakšno šumotno oviro, takšno, ki še sama ne ve,
kam bi šla, ne ve, ali naj ostane ali gre. če zdrsnem, se spustim
v severno smer, če izgubim orientacijo in sever postane navaden
mrzel kozarec; če se spustim navzdol v brazde obraza, na samo dno
tvojega termometra, je potem še kaj upanja za vrnitev? če se tam globoko
zasidram, v kakem slanem zalivu, kot v južni ladji, ali me bo
moje temno prepoznalo? ladja pred to prihajajočo nevihto
klone, v tla, v neko bolnišnično dvorišče. a kje se je zares sklanjala?
v katero ladjo, ladje, ladji? še vedno negotov se zadržujem med
svojima dvema oblima o, in ne vem, kam bi šel. naj grem za ladjo, ki bo
dvignila sidro, vstopila v jezik kot v salon slepih in te odpeljala? zagotovo
in trajno ne. tam bom, kjer sem bil že na začetku. oblečen v svoje obrvi, dokler
nekdo ne vstopi v moj hodnik, odgrne gosti mrak z rokami in me za dobrodošlico
poljubi na čelo, in ta galeb nekam neslišno odleti.
KAJ JE OBOD?
Obod je kategorija. izraz tradicije, trdni
rob, ki ga ni dobro prestopiti. ne preprečujejo
mu besede: pod obodom je najpogosteje glava,
hiša, redko in drzno nič. glavo, če je
kravja, se predre z jeklenim klinom. kravo se
z verigo priveže ob vlažne stene staje, nato se jo
močno udari. kri, ki priteče, je kri domo-
vine. le-to je krava z zobmi dolgo hotela le zase.
če je glava kokošja, se jo otrebi s sekiro.
kokoš se samo vzame, prenese se jo na drug konec,
se jo položi na klado in se na vrat hitro & hladno vrže rez-
ilo. kokoš še nekaj časa vrešči, a je nihče
ne sliši. zajca zakoljemo s pismenimi, golimi rokami.
kri ostane v telesu in kroži, skupaj s svojo sumljivo
preteklostjo. ušesa, na katerih je iz tvoje roke
visel do zdaj, mirujejo, kot da se v gozdu nič ne sliši, kot da se nič
ne dogaja. polja mirujejo. ozemlja mirujejo. domovina
od nekod kaplja, ljudje pa spravljajo grozdje. velikanska
vročina je. kaj je torej obod, in kaj pod obodom zares je?