Predzgodba sodobne portugalske poezije sega v drugo polovico 19. stoletja, ko elemente modernizma uvajajo nam manj znani in večinoma neprevedeni pesniki: filozofsko usmerjeni Antero de Quental (1842-1891), Cesário Verde (1855-1886) ter simbolista António Nobre (1867-1900) in Camilio Pessanha (1867-1926). S pojavom in delovanjem revije Orpheu (1915) ter z njenima osrednjima piscema, Fernandom Pessoo in njegovim sodobnikom, Márijem de Sá-Carneirom, doseže avantgarda mitološke razsežnosti in se enakovredno vpiše na zemljevid evropskih avantgardističnih gibanj. Leta 1927 se okoli revije Presença v Coimbri splete nova literarna usmeritev, zavezana realističnemu humanizmu, iskanju duhovnosti in miru; kljub novi estetski subtilnosti »šola« neorealizma v portugalsko poezijo ne pripelje radikalnih sprememb ali celo subverzivnosti. Smrt Fernanda Pessoe leta 1935 simbolično označuje konec frenetičnega obdobja, povezanega z delovanjem revije Orpheu, in zaključek tako imenovanega »Prvega modernizma« ter obenem zariše začetek postpessoanskega obdobja, na katerega bistveno vplivajo tedanje socialno zgodovinske razmere. Dvajseta leta, čas rojstva Antonia Ramosa Rose, zaznamujejo izguba civilnega miru, svobode govora in začetek ene najtrših evropskih diktatur: obdobje Salazarjevega režima (1928-1974). Posledice režima zaznamujejo več generacij, nekateri pesniki se režimu podredijo, drugi se mu uprejo, tretji emigrirajo v tujino. V petdesetih letih skuša nadrealistično gibanje v Lizboni najti hitrost in zažareti v svoji verziji ludizma, norosti, nenadzorovanega toka misli. V istem obdobju se vzporedno rojevajo mlajši pesniški glasovi, zbrani okoli revij Árvore ali Anteu, ki predstavljajo novo generacijo, zavezano drugačnemu odnosu do pesniškega izraza in uvajajo prenovljene pesniške podobe, ekspresivnejši jezik, lomijo klasično sintakso in s tem tradicionalne lirske strukture (Ramos Rosa, Guimarães, Echevarría, Támen ). Leto 1961 predstavlja bistveno zarezo tako po zaslugi eksperimentalne in konkretne poezije (Hatherly), kot po zaslugi delovanja skupine Poesia 61 (Pais Brandão, Brito, Cruz, Horta, Neto Jorge). Pesnikom te neformalne skupine je skupno posvečanje pozornosti oblikovanju telesa pesmi kot živega organizma, kot prostora nastajanja pomena, v katerem se filozofsko ozadje umika govorici poezije: tako samo dejanje poezije in pesniški diskurz postaneta osrednja tema pesmi. Sedemdeseta leta so tudi na Portugalskem čas svobode: zaznamuje jih konec Nove države in diktature. Izoblikujejo svežo, danes srednjo pesniško generacijo, ki je tedaj začela in se nato uveljavila zlasti v osemdesetih in devetdesetih letih (Graça Moura, Júdice, Pedreira).

Pričujoča antologija portugalske sodobne poezije je projekt, ki je zrasel iz dejavnega kulturnega sodelovanja med Slovenijo in Portugalsko. Izbor pesnikov je večinoma opravil portugalski pesnik Casimiro de Brito in vanjo uvrstil trinajst na portugalskem literarnem prizorišču močno prisotnih pesnikov, rojenih med 1924 in 1969, torej pesnikov, ki so svojo pesniško pot začeli med ali po drugi svetovni vojni. Ker gre za še živeče pesnike, je izbor pesmi večinoma njihov. (Mojca Medvedšek)

Mojca Medvedšek je prevajalka iz francoskega in portugalskega jezika, lektorica za portugalski jezik na Ljubljanski FF. Iz francoščine je prevedla dela Michela Houellebecqua in le Clézioja, iz portugalščine pa de Brita in Pessoe.

Blažka Müller Pograjc, hispanistka, luzitanistka, novinarka. Med drugim je iz portugalščine prevajala Paula Coelha in Lídio Jorge, iz španščine pa Luisa Sepúlvedo.

Mateja Rozman je lektorica za slovenski jezik v Lizboni. V sodelovanju s Casimirom de Britom je pripravila portugalski prevod 13 slovenskih pesnikov.

/ odlomek /