Pesniki in njihova imena ... Misel, daje nomen tudi omen, je bila ponavljana že do zbanaliziranosti, a vendar me te stvari vedno znova presenetijo. Večkrat sem na primer razmišljal, kako je ime Fernanda Pessoe pokazalo pot njegovi poeziji. Pessoa: oseba, persona ... in obenem nihče ... Ko me je Brane Mozetič naprosil, da bi napisal nekaj besed na zavihek pesniške zbirke Uroša Praha, sem se vprašal, kakšna mora biti poezija, ki jo piše pesnik, ki se piše Prah. Bo nemara pokazal grozo v prgišču prahu, če se skličem na Eliotovo Pusto deželo ... ? Bo ... ? Uroš Prah v zelo nepretenciozni štirivrstičnici, za katero se mi zdi, da ni brez grenke ironije, odgovarja: »Neskončno majhen si, / ampak zvezdni prah.« V nekem smislu se to ujema z mojim branjem teh pesmi. Ko sem jih prvič prebral, se mi niso zdele prav nič posebnega; precej začetniška lirika, sem si dejal, na trenutke skoraj naivno preprosta, z neko mladostno nonšalanco, ki se me dotakne s svojo neposrednostjo, a je zelo daleč od tistih kriterijev, po katerih je zame poezija nekaj najpomembnejšega v življenju. »A prah gre svojo pot,« me opozarja pesnik. Ko sem uredniku že sporočil, da si pravzaprav ne predstavljam, kaj bi lahko napisal na zavihek, so se začeli v mojo zavest vračati drobci pesmi, posamezni verzi in podobe; očitno so nekako vdrli vame kot neviden prah. »Ampak tega prahu ne gre kar tako prezirati; v njem je mnogo prednosti dostojanstva in odličnosti in včasih je dragocen bolj kot zlato in srebro,« vzklika Girolamo Muzio, italijanski pisec iz šestnajstega stoletja. »Preprostost forme ni nujno preprostost izkušnje,« me opozarja minimalist Robert Morris. Zato sem začel Prahove pesmi ponovno – pozorneje – brati. »Ko sem se poslavljal, / si se, ker drugim nisi hotel /pokazati, da se zaljubljaš, /sklonil pod mizo in /mi razvezal vezalko.« Lahko zapišem, da v slovenščini že nekaj časa nisem prebral tako nežne in čiste ljubezenske pesmi. In potem »čezse polzeči srci«, ki se zabijeta skupaj skozi dvoje koščenih torzov ... V Prahovih verzih beseda ne poskuša postati meso, ampak se vanj zaganja – najbolj boleče se mu približa, ko najbolj prizna svojo tujost mesu. Prah uspe v pesmi Inventura uzreti vso tujost obdajajoče ga vsakdanjosti z nekim skoraj otroškim pogledom, ki se mu družbena pogodba, ki ljudi deli na »moške« in »ženske«, pokaže enako nesmiselna kot naključna sopostavitev gasilskega stroja in koledarja. Pred koncem knjige zelo jasno pove: »Nisem to, kar tu piše, / temveč, kamor to vodi.« Celotna knjiga se mi je pokazala v luči tega »kamor«. Kot neko trasiranje poti, za katero se mladi pesnik sam sprašuje, do kod bo pripeljala. »Wie weit kann man kommen?« To sprašuje v tujem jeziku (ampak – ali ni v poeziji vsak jezik tuj; ali ne kaže poezija tujosti jezika kot takega?); šele ko sebe prepozna kot nekaj tujega, se lahko odpre ljubezni. »Zdaj se lahko mirno zaljubljam, ker vem, / da nisem jaz tisto, kar ljubim.« Naslovna sintagma Čezse polzeči nosi močan erotični naboj, obenem pa jo berem kot artikulacijo želje po nekem preseganju samega sebe, ki navdaja »na vse pripravljenega mladega človeka« (Child in Time). Če je ton v glavnem lahkoten, celo brezbrižen, pa se pesnik vendar zaveda, da bo še nepopisna nit, ki jo vleče, potrebovala »novo besedo, / da bo peljala / ta medij naprej.« To pa bo zahtevalo več kakor samo polzenje: zahtevalo bo spopad z inercijo sveta: »Tvoja sporočila zažrta v noč. / Drevo raste v kamen. /Bilka se v prod zaganja. /Beseda v meso.«

Miklavž Komelj

/ odlomki /

MMORPG

Tri dni sem delal
tri dni sedel
nisem spal in nisem jedel
da sem kupil konja
in porazil sovražno četo
to je moja pesem
to je moj lajf
stranišče je predaleč
okno odprem
in ščijem na cesto
iz avtobusa
se zazreš v mojega nagubanega tiča
kako lepo sva oba osvetljena
rad te imam.

INVENTURA

Rdeč aparat za gašenje
manjših požarov
v predsobi velike knjižnice.

Rebrast strop
iz vzporednih kanalčkov
v kovinski izdelavi.

Spodaj izhod,
leseno-stekleno-kamnite stopnice,
ženska dol, ženski gor.

Moški gor, par gor.
Moški dol, moški gor.
Moški dol, ženska gor.

Modra kapa, bel klobuk.
Bela borša, moder nahrbtnik.
Moder pulover, bele hlače.

Umetno rdeči speti lasje,
modri podočnjaki,
blede ustnice.

Glava v špranji.
Glava za steklom.
Glava v prostoru.

Oguljena, modra, zaprašena,
pohojena, pomendrana, podrsana,
staljena, neprekinjena preproga.

Ena, dve, tri,
štiri, pet oznak
za izhod v sili.

Enainsedemdeset svetil –
enainšestdeset vidnih,
deset predvidenih.

Bela vtičnica
na prazni beli steni.
Hitra črna črta čez.

Drugi manjši
gasilni aparat
ob rdečem koledarju.

Sivo-srebrn odpirajoči se
mobilni telefon,
dva znaka za prepoved mobilnih telefonov.

Voda dol, ženska dol.
Torbe dol, ženska dol,
moški gor, moški gor.

Moško stranišče nasproti
ženskemu stranišču.
Moška vrata vidna.

Moška vrata v premikanju,
zapiti moški
z odstopajočim podplatom.

Roka v vrečki v košu
pod drugim gasilnim aparatom.
Moški dol, vrečka v košu.

Ženska dol, kožuh dol,
glava dol, modra preproga,
rjavi čevelj, črni čevelj dol.

Knjige dol, listi dol,
pljuča dol, špeh dol,
znoj dol, zrak dol.

Luč dol, čas dol,
bog dol, moč dol,
vse dol, nič dol.

Dol dol, gor dol,
vse dol, vse dol.
Dol. Dol. Dol.

CMUREK II.

Vse mi je dano
svet
otrok
zemlje
prah
vanj
mi očete jemlje
ker jih ne smem imeti –
tekst mam
ki se plete
se vzorči
in dela moj čas –
zaenkrat se ne bom znebil samega sebe
čeprav vem, da tudi ta trenutek prihaja –
za zdaj
je treba
živeti.

Prečutil meje
stopal nanje
zanihal čeznje.

Telo je beseda.
Telo je beseda.
Telo je beseda.

Leta bodo stekla
stal bom v kristalno čisti mrzli vodi
čez prod in čez prste
in prste v prod
in tema
in not.

TETRIS

Višje, ko gradim,
večja in bolj
prepletena je vrzel.