Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana, 2019
In the molecular structure of Jana Putrle Srdić's fourth book, the post-anthropocentric perception is inscribed even more radically than in her previous poetry collections. Uncompromisingly, but without moralizing, she fights for the full meaning of a plant or crow's living experience which despite being seemingly quiet, can no more be less important than human. In questioning the constructs of (natural, social, virtual…) reality and conventional positions of power, the poet remains above all a prompt observer, and relies more on the relentless ability to wonder than on artificial intelligence. Her language is committed to the facts of natural sciences, but this time she undermines her writing platform even more systematically with the fine mechanics of equivocacy and open-source tenderness. (From the nomination for Veronika Award)
Journey to the End of the Night
I thought it would come in the form of
grief or loss
or an uninterrupted sharp pain.
Yet on the way to the end
there's just nothing for a long time.
The smell of stale urine,
the blood is invisible. The body is
a soft-boiled egg
shielding the viscous
and overheated insides.
The body shines for the last time,
the sun a yellow core –
in the gaze of a restless animal,
in the gaze of a woman convulsively
holding on to the side of the bed
and screaming late into the night.
There's nothing unusual,
just customary solitude.
Only locomotives which no longer
squeak, which don't give off steam,
which converge and part on
silent electric wires.
There's no pain,
only boring waiting
in the long hospital halls
stretching into the cold neon
night. The persistent scratching of a dog's
paws seeking an exit in the shadows of a cataract
and running in circles. And then
an hour of calm, the lifeless morning hour,
she is hanging exhausted, her head against
a metal rail. And she dreams about
an array of luminous grasses on an
afternoon, how they bend
in the sun, how the world is
full of restless, droning sound.
How you two moved among the grasses and trees,
parting them,
how you smelled the air,
how the light fell on a cheek,
how you were enclosed
and at the same time it stretched
the length of a cow's tongue,
like your path,
this life.
Prostor četrte pesniške zbirke Jane Putrle Srdić, Oko očesu vrana, je razsrediščen in razčlovečen1; namesto koncentričnosti ali kategorizacije (v duhu razsvetljenstva) se v njej udinja fuzijska, fluidna realnost, ki nobeni v njej bivajoči entiteti ničesar ne pripisuje – še najmanj središčnost, sidriščnost ali celo nadpostavljenost; prav v tem smislu se kaže razčlovečenost prostora, ki ga Oko očesu vrana vzpostavlja; zbirka se giba po območju k objektu orientirane ontologije (tehnologija in predmeti se v zbirki pojavljajo mimo koncepcije ločenosti »narave« in »kulture« ali celo »živega« in »neživega«) ter z občutljivostjo zasleduje logiko ne-človeškega; vse entitete v zbirki bivajo v prehajanju, v odnosnosti; nobena entiteta ne obstaja v ločenosti od vsega drugega; bivanjske izkušnje vrane, človeka, rastlin ... se spajajo skozi kemične reakcije, ki jih »človeškost« nikakor z ničimer ne ustavlja – kvečjemu se koncept človeškosti, kakor se vrisuje skozi razsvetljensko in humanistično tradicijo, pred bralstvom raztaplja. Procesnost, komunikacija (morda »zgolj« na biokemični ali atomski ravni) in porajanje izkustev se odvijajo znotraj vsake od entitet in v njihovih interakcijah z drugimi entitetami. S tovrstnim načinom porajanja ter stalnega spreminjanja deležnikov, ki poseljujejo njen prostor, pa zbirka v sebi nosi tudi zavest o sočasnosti, o hkratnosti teh brezštevilnih procesov, izkustev, vidikov, ki v soobstajanju (in soizginjanju) tvorijo to neštetoprizmatsko realnost. Toda če se deležniki nekega prostora nenehno so-preoblikujejo, tedaj ni nobenega izkustva mogoče podati enoprizmatsko – tovrsten poskus bi predstavljal grobo hierarhizacijo, obenem pa tudi zamolčanost vseh drugih, sovisnih procesov in izkustev; s tem se najdevamo na točki pripoznanja nezmožnosti totalnega upovedovanja tako vzpostavljajoče se realnosti, saj se – če sta procesnost in komunikacija stalni – ta realnost nenehno spreminja; zbirka namesto tega upoveduje prav to lastnost, prav to stalno konstituiranje prostora zbirke in njenih deležnikov. Tkivo pesniške zbirke se tako gnete v jeziku, ki vre od premen (od enega izkustva k drugemu, od ene entitete k drugi), fragmentarnih ubeseditev ter zamolkov (ki pa ne nakazujejo konca izkustva; prej njegovo trajanje/nedokončanost). Oko očesu vrana je v tovrstni nenehni sovisnosti hkrati tudi prostor nežnosti; zbirka je razbremenjena hierarhij ter z dihajočo, odprto strukturo, z nakazovanjem te mnogoprizmatskosti bivajočnosti odpira prostor svobodnih izkustev v nenehni, v nekem smislu tudi tolažeči bližini.
Anja Radaljac
Oreh za dva in vrano
Ne klepetaj nehaj
vreščati kot televizor
zapredam se v sveže tuj
jezik v njem segam proti
besedi croissant
pod oknom tistega
mesta katerega že
ponavljam njegov vonj
zatakni se v oznake
umetniškega dela
in odtrgaj v tistem
vogalu teksta skušaj
ujeti pogled na spektakel
skozi množico besed
poskušam o nočnem
letenju utrgani obali
ki se mi v temnejšem
delu dneva ugrezne
v glavo odpiram usta
zevam
zalučaj izvrzi
iz kljuna orehe
pod avtomobilske
gume švist
pusti da se zdrobi
Oko očesu vrana
Presanjano jutro je lahko
najbolj intenziven del
dneva. Vrana zjutraj
razmišlja. Kljuva
ostanke od včeraj.
Gleda izpuščene rdečevratke,
ki se ob jezeru borijo
za sončna mesta.
Pred vrati človeške mladiče
v košarah. Težko pričakovanega
slonjega v živalskem vrtu.
Na vrtovih se radi igramo,
ve sraka. Potem vdira.
Preleti žive meje. Brska
vleče iztrga zmečka.
Šumi z vrečko. Drug dan
se zbudi z glavobolom.
Prespi vse jutro.
More than a pretty girl
Ani D.
Za žensko ki me je
oklenila v svojo
bližino polagam iglo
na gramofonsko
ploščo in upam
da naju bo kroženje
vtirilo v vzporednice
vsako v svojem
hubu v krožnici
v samotni poti
okrog izbranih sonc
vzdrživa naval fotonov
da začutiva
prenos zvoka
med nama utrip
tipanje poljubov
najin trip pest
v laseh klofuto
za ženske ki smo
si dale le ki nismo
pustile plesati
ti not v usnju v temi
znotraj s kožo
na kožo
ki smo vedno ena
vedno druga odhajale
zaradi nekoga drugega
ki stojimo ob njih
še vedno zvenimo
v svojem utoru tečemo
vzporedno vsaka v svoji
progi vsaka v svojem
izbranem pohodu
branimo plenimo
volkulje
nenadoma
stojiš na vratih
in mi mehko
rečeš da me
boš prehodila
sprehodila na verigi
čez nočno ljubljano
po tem divje
odprtem zraku
Sanjač
Ne boj se jezika upogni
prepogni povaljaj v prahu
samo v nekaterih poklicih
gori les buče in ribe
zakoplješ z žerjavico v
jamo in se vrneš zvečer
veliko brezdelja in
ravnodušja do hrane
vodi do opazovanja
nočnega neba misli o
svetlobi o času ki se
spreminja z gibanjem
o plastenju sončnega
vzhoda ki se mu približuješ
in strmiš iz svoje tišine ki se
cepi sanjač o multimožnostih
linearnost izginja a veš
da so najbolj težavni prehodi
drug se vračaš k svojim
*
Ravne površine
na okroglem planetu
omogočajo linearne misli
in sanje o napredku
kjer se smrt zdi le tihi
del potovanja
Sviloprejke
Nezanesljivi smo in jezni
minili so časi čudenja
nad sabo odpravljanje
napak nas bo odpravilo
drugačna inteligenca upokojila
kot velike letargične žuželke
sviloprejke ki jih pazljivo
ščitimo pred kljuni vran
jim puščamo okorne in
dragocene svilene premike
1 Pri tem razčlovečenje kajpak ni vrednostna sodba.