S tovrstnimi slikami nas nagovarja tudi v svoji drugi pesniški zbirki Lahko se zgodi karkoli. Vendar blagozvočnost njene poezije ni brez vsakršne napetosti. Prej nasprotno. Napetost se vzpostavlja v samem lirskem subjektu in sicer v prvi vrsti na osi sedanjost-preteklost. Zdi se, kot da subjekt te poezije poskuša ustreči zahtevam sodobnega potrošniškega in/ali neo-liberalističnega sveta. Tako »nima potrpljenja s starimi stvarmi« in »ko obrabi kljuko, naslanjač, / vilico /…/ jih vrže stran in kupi nove« (Stvari). Ki želi biti venomer pripravljen, še več: enominuten. Ki si želi amputirati svojo nostalgijo (Priprave), pa četudi s topim nožičkom. Toda preteklost se vedno znova vrača: »… leta potem, ko si jo prevrnil, / želva še vedno brca v tvoji glavi …« (Prostori čisto blizu). Brezskrbno obstajanje v sedanjosti je tako vedno znova spodjedeno. Paradoks je, da ga spodjeda in ga dela negotovega ravno spomin, ki naj bi nas po definiciji vendar vpenjal v neko vsaj navidezno trajanje in s tem v neko vsaj navidezno gotovost. Na ta način pesnica v svojo poudarjeno lirsko – tj. osebno – poezijo zajema tudi moment družbenosti.

Svet, ki se skriva za lepimi podobami, je torej tudi naš svet. To pa je svet odsevov, svet, v katerem je celo naša lastna izkušnja posredovana: »odšli smo na sveto ano /…/ 20 minut hoje za reklamno fotko z mobijem, kot so / nas učili jumbo plakati …« (Fotografija s Svete Ane). Je svet, v katerem se brez prestanka borimo za osebno identiteto: »z zanimanjem sem strmela v novo dekle /…/ če bi lahko, bi še posteljo zamenjala za svojo …« (Bolnišnične slike). Je svet, v katerem smo zreducirani na zgolj telo, vendar je tudi telo odtujeno, saj je le še eden od artiklov: »Zvečer bom oblekla novo kožo /…/ ni me stala malo ...« (Priprave). V Bolnišničnih slikah se nenazadnje, kot sta se že prej razdrobili intima in identiteta, fragmentira tudi ono: »kam grejo vsi odrezani, izpraskani, izločeni deli telesa iz operacijskih / sob …«.

Napetost, ki na vsebinski ravni nastopa med sedanjostjo in preteklostjo, se na ravni izrekanja kaže kot napetost med počasi tekočim, skoraj že zasanjanim govorom, ki pa se po drugi strani ne brani niti pomanjševalnic, ter temno vsebino. Toda le do neke mere: bolj ko gremo h koncu zbirke, bolj pesničin govor postaja skop, realističen, dokumentaren. Pesmi, razdeljene v verze in kitice zamenjajo pesmi v prozi, pesmi, v katerih pesniški glas Jane Putrle Srdić pridobi na do zdaj pri njej še neslišani ostrini in pesniški prepričljivosti.

Lahko se zgodi karkoli je sicer res zbirka temnih pesmi, vendar le-te niso nikakršna tožba nad stanjem stvari. Pred patetičnostjo jih namreč varuje prefinjena ironija. Ja, kar nekaj svetlobe je v teh pesmih, pa četudi je ta pridušena.

Peter Semolič

temno zelena pesem

to je pesem o nama,
dolgo sem se je izogibala.

kar nama jemlje svetlobo, potiskava iz
    vidnega polja in nalagava majave stole,
neuporabne omarice, prazne okvire slik
v sobo za goste. nekaterih prostorov nikoli
ne uporabljava, vsaj ne
    drug z drugim.

to je pesem o nama, zelena,
gladka in tuja leži
na domačem kuhinjskem
    linoleju,
in ko se v najini dolgi tišini med zajtrkom levi
v besede, ostane le hrapav olupek.

čeprav nisem nema, to noč sem sanjala žensko z eno
nogo, bila je popolna, moram do dna zapleta,
sanjala sem, da imava skupaj eno nogo,
  je to popolno? težko bi
    prišla z njo
do trga, med pešci in avtomobili,
saj veš, trg je dno vsakega mesta, mala
popolnost. še vedno se lahko plaziva.

to je pesem o nama.
vedno sem mislila, da bo ljubezenska.
  dno mesta, dno stanovanja, najina ena noga.

pokliči me po imenu

naslednje jutro je vse mirno, travni listi so brezhibno poravnani. leživa ob hiši sredi gozda v žareči zeleni pečici, sem ne prenika hrup, mobi signal ali bog, v najino zeleno kletko ne seže niti opičja roka. sporazumevava se z glasovi, izkrulila sva si trebuhe. ponoči si mi izlizal kri med nogami, z vsakim dotikom, ki si mi ga odrekel, me je bilo manj. dve beli lupini na soncu postajava prozorna in kmalu si bodo mravlje skozi naju izgrizle pot v podzemne rove. moj obup je trava brez spomina, vsako jutro se zravna. tvoje redke besede padajo navpično, prebadajo železne stole na travi, psa, vino v kozarcu, najini goli telesi, ki se brezmočno zavijata v zrak, skozi katerega je včasih tekla reka.

to ni prostor svobode, reka ne teče več skozi to hišo, kaj lahko naredi ženska v zadnjem tangu v parizu, ko jo moški z maslom pofuka v rit? napiše pesem? zagozdena sva med mizo, posteljo, okno in strop, med gladke in trde predmete, kamnito udarjava drug ob drugega in nič več se ne širiva v gozd. seks je presežek, zmanjka sedenje v tvoji senci. četudi pustiva avto odklenjen, čevlje odprte na travi, ne bova začela teči, krhke prosojne stvari iz zemlje ne bi zdržale pod tvojimi dolgimi nohti na nogah            ko se potrgaš, ostane potrpežljivo čakanje na redke dotike mokrih živali, močan vonj po dlaki, čakaš na dež in naključno ujete poglede nad knjigo. ponavljam imena rib, ki se jih še spomnim: važno je steči skozi

vrti se, ko čakam, da voda za kavo zavre. najtežje zabavaš samega sebe, ročne spretnosti so tu neprecenljive. povzpnem se v gozd, veje dišijo, listje diši, diši po votlini, kamor so zvlekle lisice naše kosti in jih zakopale za lakoto. tla oddajajo vonj po trohnobi in zemlji in kapljicah znoja, ko sva prislonjena ob deblo sopla, zlepljena s trebuhom ob hrbet. potem sem spirala zemljo s sebe in zdaj se vračam h kostem. malce bom poplela okrog vhoda, prižgala cigareto, se zastrmela v zdrobljene krošnje nad sabo in se vrnila po isti poti navzdol