O Rdečem jabolku

Srhljiva pripoved o Rdečem jabolku je variacija na temo pravljičnega lika, ki ga danes poznamo pod imenom Rdeča kapica. Je nekakšen kolaž prvin, izposojenih pri izvirnih ljudskih besedilih, sorodnih pravljici o Rdeči kapici. Združuje motive iz več starodavnih izvirnikov – nekaj francoskih in enega italijanskega. Knjiga ni namenjena otrokom, čeprav jo starejši oziroma zrelejši med njimi lahko vzamejo v roke.

Povedati velja, da ima pravljica o Rdeči kapici, kot jo poznamo danes, malo ali skoraj nič skupnega z zapisi srednjeveških in poznejših ljudskih pripovedi na to temo. Prava Rdeča kapica je precej bolj temačna, predvsem pa se v večini primerov konča veliko bolj tragično kot obe splošno znani, omehčani različici – francoska Le Petit Chaperon Rouge Charlesa Perraulta in nemška Rotkaeppchen bratov Grimm.

Kot v svoji izčrpni analizi zgodovine evropske pravljice prikazuje Andrej Ilc,1

Spremna beseda h knjigi Bruno Bettelheim, Rabe čudežnega: O pomenu pravljic, Ljubljana, Studia humanitatis, 2002.
so bile pripovedke do poznega 16. stoletja v domeni odraslih. V t. i. ustnih družbah, ko so se ljudje zbirali pri večernih opravilih – preji, ličkanju in podobnem – ali preprosto pri druženju, s katerim so se v časih brez elektrike prebijali skozi večerne ure do odhoda k počitku, je bila pripoved še živ organizem. Zgodbe so krožile od ust do ust, se pri tem sproti oblikovale in spreminjale, odvisno od razpoloženja in domislic pravljičarja in pobud njegovega poslušalstva. Na ta način so nastajale številne sorodne različice. Sodeloval je širok in pester krog pretežno odraslega občinstva, zato so si pripovedovalci lahko privoščili marsikaj, kar je pozneje postalo nedopustno: pripovedi so bile mnogo bolj neposredne, vsebovale so grob humor, elemente spolnosti in nasilja. Sploh so bile ljudske pravljice eden najbolj svobodnih, demokratičnih žanrov, ki je – lahko s pretiravanji ali karikirano, vendar brez sprenevedanja – povzemal življenjske situacije in doživljajski svet tedanjega človeka iz ljudstva. Pravi pravljični junaki so bili praviloma zapostavljeni člani družbe – siromaki, otroci ali ženske, predstavniki višjih slojev, npr. kralji in kraljice, pa so bili v njih ponavadi nesrečni, bolni, zakleti ali vsaj smešni.

Vse do konca srednjega veka so bili otroci v vsakdanjem življenju del sveta odraslih, tako pri delu kot pri igri in zabavi. V renesansi pa se je v Evropi uveljavilo novo pojmovanje otroštva in z njim otroka kot samosvoje osebe s specifičnimi lastnostmi, ki terjajo specifično obravnavo. V 16. in 17. stoletju so posamezni izobraženci sprožili proces prisvajanja ljudskih pravljic in jih v skladu s protestantsko etiko in estetiko »čistili« in predelovali za otroško občinstvo. Stare pravljice kot pripoved, namenjena otrokom, so dejansko cenzurirane različice ljudskih izvirnikov. Iz njih so izbrisani vsi motivi, ki bi lahko žalili moralo in življenjske nazore mladega meščanstva, razreda, ki je takrat postopno prevzemal odločilno besedo v družbi (ibid.).

Prva knjiga otroških pravljic Zgodbe ali pripovedke iz minulih časov s podukom (Histoires ou Contes du temps passé, avec les moralités, 1697) je izšla šele na koncu 17. stoletja, ko je Charles Perrault izbral osem ljudskih pravljic in jih priredil za uporabo na versajskem dvoru. Pri svojih predelavah avtor ni odstopal le od izvirnikov, pač pa je povsem zanemaril sočasno pravljičarsko, zvečine žensko produkcijo, v kateri so bile junakinje veliko bolj emancipirane od pasivnih Perraultovih ženskih likov. Približno stoletje pozneje sta mu sledila Jacob in Wilhelm Grimm, ki predstavljata vrhunec samovoljnega prekrojevanja ljudskih pravljic. Avtorja nista le popravljala podrobnosti, ampak sta šla celo tako daleč, da sta izpuščala cele kose pripovedi. Utilitarno navdahnjena vzgojna motivacija, ki sicer ni bila značilna za ljudsko pravljico, je s tem postala pravilo: dobrota je nagrajena in zlo kaznovano, novi pravljični junaki so bodisi odločni, a neomajno zvesti avtoritetam, bodisi neumni in zviti, ženske pa ubogljive in pasivne. S knjigo Otroške in hišne pravljice (Kinder und Hausmarchen, 1812) sta brata Grimm oblikovala tako rekoč tipske usmeritve za vzgojo meščanskega otroka. Nastal je kanon klasičnih pravljic za otroke, vzgojni priročnik meščanske družbe, ki je nadaljnjih dvesto let privajal otroke na trdno opredeljene družbene in spolne vloge (ibid.).

Drzne in pristne pripovedi izvirnikov so bile s tem dokončno obtesane v knjižno pravljico. Z njo so bili sicer vzpostavljeni temelji sodobne otroške književnosti, toda stare, izvirne pripovedi, nabite z iskreno in bogato simboliko življenja, so utonile v pozabo.

Kljub velikim spremembam v načinu življenja v zadnjih tristo letih osnovne vsebine človeškega življenja – stiske, tegobe, pretresi pa tudi »čudeži« – v bistvu ostajajo enake. Zaviti v toplo vato sistema, ki nam maši oči, usta in ušesa, zazibani v prividno nedotakljivost, smo pozabili, da smo ranljivi in da je življenje lahko včasih še vedno prav tako neusmiljeno, nedoumljivo in polno naključij kot nekoč. Zato sva se s Svetlano odločili, da poskusiva oživiti izvirnega duha starih pripovedi in ga postaviti pred sodobnega bralca. Če pričujočo pravljico razumemo kot realistično pripoved, potem je nedopustno kruta, sadistična in ponekod celo perverzna. Toda kot odraz psiholoških dogajanj in mnogih realnih življenjskih stisk nam, podobno kot druge izvirne starodavne pripovedke, posreduje marsikatero tehtno sporočilo. S pripovedko o Rdečem jabolku želiva obuditi iz pozabe dragocen drobec kulturne in civilizacijske dediščine - izvirno pravljico ter spomniti, da bi jo bilo treba, očiščeno lažnega lošča, decenzurirano in rehabilitirano, ponovno vključiti v naš sodobni kolektivni spomin.

Kaja Kosmač