Francoski pisatelj Alain Robbe-Grillet (1922–2008) je bil v petdesetih letih 20. stoletja ob Nathalie Sarraute in Michelu Butorju eden poglavitnih začetnikov francoskega novega romana. Njegova zgodnejša dela kot Radirke (Les Gommes, 1951), Voyeur (1955, slov. prev. 1974 kot Videc in 1989 kot Voyeur) in Žaluzija (La jalousie, 1957, slov. prev. 2007) so bralce presenetila z mehansko pisavo, s katero se je avtor odrekel vsakršni psihologiji in ohranil zgolj skelet preciznega, opisnega zapisa »snovi«. Vsi elementi klasične pripovedi, vključno z osrednjimi liki, so v njih zreducirani na predmete, orisane z manično, geometrično natančnostjo. V poznejših romanih kot V labirintu (Dans le labyrinthe, 1959), Hiša srečanja (La Maison de rendez-vous,1965) in Djinn (1981, slov. prev. 1988) se je aktivneje posvetil vprašanjem morale in ideologije, do izraza pa je prišla avtorjeva obsedenost z nasiljem, smrtjo in cerebralno erotiko, ki je močno zaznamovala njegovo nadaljnje ustvarjanje.

Tik pred smrtjo je Robbe-Grillet, od leta 2004 tudi član Francoske akademije, izdal še Sentimentalni roman (Un roman sentimental, 2007), ki je tako skrajen, da je založba Fayard knjigo objavila nerazrezano. Poleg tega je na platnico dodala opozorilo, da je delo »pravljica za odrasle«, in da zaradi natančnih opisov ni primerna za občutljivejše bralce. Roman, sestavljen iz 239 kratkih poglavij, je v prvi vrsti pripoved o mladoletni deklici Gigi, ki jo oče uvaja v svet spolnih suženj in seksualnih iger; sprva zgolj s pomočjo obscenega čtiva, pozneje pa tudi s prirejanjem seksualnih orgij, ki se navadno razvijejo v strašno mučenje, posilstvo in celo smrt mladih deklet. S svojim zadnjim romanom se Robbe-Grillet tako približa tradiciji Marquisa de Sada, predvsem njegovemu romanu 120 dni Sodome (Les 120 journées de Sodome), loteva pa se od nekdaj tabuiranih seksualnih fantazem in perverzij: incesta, pedofilije, posilstva, razuzdanosti, seksualnega mučenja, prostitucije mladoletnic, pornografije. Da je učinek krutosti še večji, Robbe-Grillet v romanu uporabi svoj klasični slog hladnega, treznega pisanja, s katerim razgrajuje dejstva do te mere, da dogajanje mestoma deluje skrajno abstraktno ali celo fantastično, s pomočjo številnih vloženih zgodb pa pripoved variira in osvetljuje z različnih vidikov. Toda kljub nasilju in surovosti Sentimentalnega romana nikakor ne gre brati kot zgolj plod Robbe-Grilletove perverzne domišljije, temveč kot še eno avtorjevo zavestno provokacijo, s katero napada predvsem zlagane družbene norme, obenem pa bralca prisili, da se tudi sam sooči z lastno moralo in predsodki.

Mateja Seliškar Kenda je na Filozofski fakulteti končala študij primerjalne književnosti, francoščine in lektorat nizozemskega jezika ter prevaja predvsem nizozemsko in francosko literaturo za mladino in odrasle. Med pomembnejšimi prevodi je potrebno omeniti zgodbe Michela Tournierja, izdane v zbirki Družina Adam, romane W. F. Hermansa (Nikoli več spati), Gerarda Reveja (Zaskrbljeni starši) in Huga Clausa (Govorice, Nedokončana preteklost), roman kultne francoske avtorice Violette Leduc (Thérèse in Isabelle), od sodobnih avtorjev pa prozaista Toma Lanoyja (Kartonaste škatle) in Daniela Pennaca (Šolske bridkosti). Med pomembnejše prevajalske dosežke sodijo antologije, in sicer je pripravila in prevedla izbor sodobne nizozemske kratke zgodbe z naslovom Zeleni volk in bakreni dan, izbor flamske kratke proze Zgodbe iz Flandrije ter izbor sodobne poezije iz Flandrije Ruimte. Zaključuje doktorat o nizozemskih in flamskih avantgardah.

/ odlomek /

1. Na prvi pogled je prostor, v katerem se nahajam, nevtralen, tako rekoč bel; ne bleščeče bel, temveč nedoločnega odtenka, varljivega, minljivega, tudi povsem odsotnega. Če bi bilo pred mano kaj videti, bi to zlahka opazil v tej enolični svetlobi, ki ni niti pretirana niti skromna, v bistvu neopisljiva. Znotraj takšnega prostora, ki malodušno izpričuje svojo brezbrižnost, ni niti vroče niti mrzlo.

2. Edina težava, če dobro premislim, je povsem drugačne narave: ne vem, kaj tam počnem in čemu sem tja prišel, s kakšnim zavestnim ali nepredvidljivim namenom, v kolikor je sploh šlo za kakršenkoli namen v nekem določenem trenutku … A v katerem trenutku? Morda so me tja odpeljali na silo, proti moji volji, celo brez moje vednosti ali na kakšen drug, temu soroden način. Sem v zaporu zaradi nekakšnega prestopka, hudodelstva, zločina, ali, nasprotno, zaradi nesporazuma, kot žrtev nesrečne zamenjave identitete?

3. Prostor se zdi kockast, brez vidnih oken in vrat, brez pohištva in okrasja. Negibno ležim na hrbtu, iztegnjenih nog, roka počiva ob telesu, prsi so rahlo privzdignjene pod kotom približno dvajsetih stopinj, s katerimi se nagiba (kovinsko?) ogrodje nečesa, kar mora biti zelo nizko ležišče, ki ga je mogoče poljubno naravnati, ga dvigniti še više od običajnega, kot premična ležišča bolnikov v bolnišnicah. Bi torej lahko bil na intenzivnem oddelku kakšne klinike, kirurške ali morda katere druge? Prešine me misel, da bi prav lahko šlo za mrtvašnico, kamor so moje telo brez življenja prepeljali po kakšni nesreči …

4. Toda nekaj me pri priči odvrne od tovrstne hipoteze: če bi bil mrtev in zlasti na takšen način izpostavljen ledenemu ozračju mrtvašnice, bi čutil, kako vame postopoma prodira hlad. Vendar pa imam sam nasproten občutek naraščajoče toplote alkove, kmalu celo puhteče vročine tropskega gozda, katerega vlaga in težki sunki pritiskajo name, me begajo, me napadajo. V svoji odrevenelosti se mi zazdi, da se prek sten, ki me obkrožajo, premika razpršena svetloba, kot bi sonce, tam zgoraj presejano skoz listje velikanskih dreves, polnih pridušenega mrmranja, prispelo na zemljo (in name) v obliki meglice delcev brez natančnih obrisov, brez smeri, brez načrta.

5. Na nasprotni steni, po kateri najlaže begajo moje izčrpane oči, v ospredju risbe, ki se hitro izkaže za gozdno pokrajino navpičnih in ravnih debel, razločim nekakšen tolmun, tako bister, da je videti skorajda nesnoven, podolgovata površina tekočega izvira, plitka kot kad, ali nekoliko globlja, med vabečimi in na dotik mehkimi sivimi skalami zaobljenih oblik. Tam sedi mlado dekle, na od pogoste rabe zloščenem kamnu, ki ji predstavlja popolno klop ob robu vode, s katere se njene dolge noge neovirano gibajo med modro lesketajočimi se valovi ljubke fontane nimf, naravne in hkrati slikovite, katere temperatura mora biti enaka tako temperaturi sobe kot ženskih čarov, ki že tekoči valovijo nad premičnim zrcalom v nepredvidljivem drgetu.

6. Kopalka je tako zlita s toplim, ljubkovalnim, bujnim okoljem, da se v njem brez zadrege giblje povsem gola. Najstnica, komaj razprt cvet, je ljubka in postavna, njena bela polt pa nikakor ne jantarna, kakršno bi pričakovali pri domorodki, katere divja lepota, barva zlato rjave karamele in živahni gibi roparice na preži bi se skladali z varljivo pokrajino, iz katere vznikne. Takšna neverjetno mlečna prikazen je, da bi si jo človek laže predstavljal v severnoevropski kopalnici, hlajeni v skladu z blago temperaturo hamama in obloženi s tapetami fantazijskega ekvatorialnega vzorca.

7. Dekle, ki se odsotno kopa, ob obrazu v zrak steguje roki. Pravkar odstira brisačo iz bele puhaste tkanine, ki se ji ovija okoli glave kot nekakšen madras, počasi osvobajajoč bledo zlate kodre las, ki ji padajo na ramena, in jih lahkotno strese, da bi uredila mehke pramene. Končno dvigne svoje oči azurne modrine, ujemajoče se z njeno poltjo lepe, nedolžne in krhke svetlolase deklice. Je za hip, za kratek hip, proti meni priprla veke?

8. A tedaj se zunaj zasliši moški glas, ki čisto blizu ukazovalno zakliče: »Angine!«, ali natančneje: »Ann-Djinn«, z rahlo anglosaksonskim naglasom, ki pa se vendarle uspe izogniti žaljivi zamenjavi z obolelim grlom, ki pritiče bolj hladnim deželam. Očitno je tako ime kopalki, saj z brisačo v rokah dvigne glavo in se z obrazom živahno zasuka k zidu na desni. Mož bi bil lahko njen oče, ali kateri drugi odrasli sorodnik, ki ji iz prostora zraven z odločnim tonom ukaže, naj pride k njemu. Dekle ga pri priči uboga.

9. Sosednji prostor bi bil lahko nekakšna knjižnica dokaj skromne velikosti s stenami, ki jih v celoti prekrivajo tradicionalne knjižne police iz temnega lesa, ki vseeno ponujajo več tisoč, očitno skrbno urejenih zvezkov v trdi ali broširani vezavi. Moški, za katerega smo domnevali, da je oče, se vzravna in z roko na široko razprti knjigi stopi pred pisalno mizo. Z drugo roko steguje predse pretečo paličico, ki spominja na dirigentovo, čeprav je morda nekoliko daljša in gibkejša. Mož je v najlepših letih (komaj štirideset jih ima) in postaven, njegov strogi obraz pa poudarja nepopustljivi videz delovne sobe, ki bi bila v drugačnih okoliščinah in z divanom, vzglavniki in oblazinjenimi tabureji zlahka tudi prostor počitka, meditacije, metafizične samote, ali celo nekoliko asketski budoar.

10. Njegov oblasten pogled vznemirjujoče ostrine se ne upira v knjigo, ki jo prebira, temveč naprej, prek mize, v mlado Ann-Djinn, ki sedaj kleči približno dva metra pred njim, na klečalniku iz črnega, izrezljanega lesa, oblazinjenem z mehkim rdečim žametom, v katerega se pogreza le njeno levo koleno, medtem ko drugo počiva na tleh, niže vstran, da se upognjene noge ljubke obhajanke na široko razpirajo v čutnem zibanju. Toda na srečo ni povsem gola, kajti prostor, manj ogrevan kot kopalnica, za to ne bi bil primeren in bi vzbujal splošno znano neudobje.