»Vsa umetnost leži v izboru in redukciji,« citira Mihaljević v četrti pesmi svoje zbirke Do mraza. In v dvanajsti pesmi zapiše: »Napisano postane šele predgovor za neizrečeno, / skrbno vnesen zapis resničnosti. Naši glasovi, na robu / slišnosti, kot gibanje žoltih otoških trav v burji, / se plazijo pod razpokano steklo, se zraščajo s podobo.« In tega creda se Mihaljević zvesto drži v celotni zbirki.

Glavne teme pričujoče zbirke pesmi v prozi so eksistencialna izpraznjenost, erotično (tako čustveno kot telesno) zbliževanje, ki pa je hkrati tudi beg pred bližino. »Vsako zbliževanje vsebuje najavo bega,« zapiše v šestintrideseti pesmi. Vsepovsod je prisotno izginjanje in minevanje ljubezni in soočanje z obupom trenutnega stanja, ki je izpisano z nadvse pretanjenimi besedami v slikovno poezijo.

Zbirka tematizira položaj lirskega subjekta v prostoru; tako v prostoru narave (kjer se odslikava svojevrstni vpliv modernistične poezije na njegovo poezijo z ekspresionističnimi poudarki), kot tudi v prostoru samega jezika ter literarne in kulturne dediščine, ki je vpisana v spomin sodobnega poetičnega diskurza. Opazni so močni vplivi zlasti filmske umetnosti, pa tudi slikarstva, fotografije, klasične glasbe in pojavi iz pop-rock kulture.

V pesmih je izpisan določen delež avtobiografskih izkušenj, ki so pogosto le bežno nakazane, kar njegovo poezijo približa diskurzu dnevniškega pisanja, v tkivo pesmi pa se vpisujejo tudi določeni zarodki in drobci fikcije (mikrozgodbe). »Leta sem iskal ta obraz v zapuščeni / izložbi knjigarne, ki je ni več,« zapiše.

Forma je še vedno poetično-prozna, fragmentarna in odprta, motivika pa je polna predvsem narave, z nekaj človeških in živalskih sledi, ker avtorja zanima in navdušuje predvsem življenje rastlin.

Zapisi v zbirki delujejo kot onirični zapisi subjekta, vizualnost je nadvse pomemben del njegovega sveta. Pomembno vlogo igra tudi zavedanje o »uokvirjanju« prizorov, o slikarskem ali fotografskem pristopu, kjer se vsako besedilo gradi kot podoba. Pri tem je potrebno omeniti in opozoriti na njegov zelo diskreten občutek za erotično, izražanje je izjemno prefinjeno in nadvse senzibilno. V sedmi pesmi zapiše: »Vse ostanke teme odnašaš s spevom o noči, ki je dan, / in s strahom, ki je spokoj.« In v sedemnajsti: »Ni uslišanih molitev, samo odtisi nekih stopal / na istih mestih.«

Mihaljević je podnaslovil tretji razdelek svoje pesniške zbirke z besedami Jukia Mišime: »Resnična lepota je nekaj, kar napada, premaga, / pustoši in naposled uničuje.« In tako lahko okarakteriziramo ter doživljamo in beremo poezijo Romea Mihaljevića v pričujoči zbirki, ki zahteva nadvse pozorna in ponovna branja.

Romeo Mihaljević (1971) je na Pedagoški fakulteti v Osijeku diplomiral iz hrvaškega jezika in književnosti. Poezijo objavlja od začetka devetdesetih let. Je član Hrvatskog društva pisaca in dobitnik številnih nagrad in priznanj. Doslej je izdal naslednje pesniške zbirke: Angelska konverzacija (Anđeoska konverzacija, 1997), Nočni jezik (Noćni jezik, 2002), Tisti ki hodi v obeh snih (Onaj koji hoda u oba sna, 2004), Disco inferno (Disco inferno, 2009) in Do mraza (Do mraza, 2019). Izbor njegove poezije iz prvih treh zbirk Dnevnik izginjanja je izšel pri Centru za slovensko književnost, 2005, v prevodu Braneta Mozetiča. Mihaljević je iz slovenskega jezika prevedel poezijo Braneta Mozetiča, Karla Hmeljaka in Uroša Praha, v revijalnem tisku pa so izšli njegovi prevodi pesmi Cirila Berglesa, Tiborja Hrsa Pandurja, Petre Kolmančič in Jurija Hudolina.

Milan Šelj (1960) je avtor štirih pesniških zbirk in ilustrirane zbirke pesmi za otroke. Njegovi prevodi iz angleškega jezika so bili objavljeni v antologiji sodobne evropske gejevske poezije, Moral bi spet priti, in v antologiji sodobne evropske lezbične poezije, Brez besed ji sledim. Poezijo prevaja tudi za Radio Ars.

/ ... /