Na poezijo Paola Ruffillija so sprva vplivale zgodovinske avantgarde; že v prvih zbirkah jo je zaznamovala intenzivna liričnost, izražena v kratkih ali srednje dolgih (zvečine pet- do sedemzložnih) in sinkopiranih verzih, ki se zableščijo kot svetleče puščice in »zarežejo v živo«, bralca očarajo in obenem spravljajo v stisko, kakor je ob njihovem prebiranju leta 1978 zapisal Roland Barthes. Ruffilli si – kot pravi sam – prizadeva, da bi »s čimmanj besedami povedal in prikazal kar največ«; je tipičen »miselni pesnik«, le da se njegovo mišljenje ne razvija kontinuirano, temveč fragmentarno, kot osvobojeno pripovedne logike, v preiskujočem in bolečem zasebnem monologu (kamor občasno pripusti tudi »zunanje« glasove, vznikle med prikazovanjem), kjer so dogodki, situacije in motivi priklicani z nenehnimi premori, preskoki in prekinitvami, pod strogim nadzorom uma. Zdi se, kot da Ruffillijev lirski subjekt postavlja resničnost v oklepaj in iz ozadja, s pretehtano distanco odvrača pozornost od »stvari sveta«, ki so sicer percipirane v svoji konkretnosti, a se izmikajo čutom, vselej predvsem metonimije življenja, tesno povezane z refleksijo o bistvu in usodi pojavov. Lucidno obvladovanje pesniške snovi pa se druži s podtalnim, na trenutke že kar dramatičnim nemirom; Ruffillijev verzni ritem delno posnema prozaični ton, bogatijo pa ga gosto, a na prvi pogled naključno posejane rime in aliteracije, ki v avtorjevo programsko odčaranost vnašajo krčevitost in gibčnost. Minimalistični jezik tako nikakor ne izgublja pomenljive muzikalne razsežnosti; njegova lahkotnost je učinek in odlika metruma, ki daje prijeten zven tudi najtežavnejšim in najbolj neizgovorljivim vsebinam, jih dela umljive in očarljive, nikdar pretirano temačne. Po drugi strani pa se Ruffillijeva upajoča, a nikakor ne tolažeča poezija vešče izogiba tesnobni reduktivnosti vsakdanje komunikacije in vsakršnemu elegičnemu koprnenju po preteklosti; pogosto spleta zgodbe in tako obuja – z najglobljim jazom povezani – spomin, ki ni »način, s katerim se oziramo v preteklost in si skušamo prisvojiti, kar je dokončno izgubljeno«, temveč pripoved o preteklosti, za katero čutimo, da je »v vsakomur od nas«, da je »to, kar sem bil, in kar so bili drugi pred mano« in kot taka pripomore k izostritvi uvida v našo današnjo eksistenco. V Stvareh sveta jasno razpoznavamo zavedanje, kako so pesniku dostopne zgolj besede, prešibke, da bi izrazile polnost izmuzljive resničnosti; a to spoznanje paradoksalno drami in – navkljub prešinjajočim občutkom negotovosti in zbeganosti – preraja življenjsko energijo: »Uvela stopinja / ki pa vtem / v vseh stvareh / spet vzcveti. / Senca in vonj / nič več barva / misel ki jo misli / vrtnica.« (Radost in žalovanje)
Paolo Ruffilli (1949): pesnik, pripovednik in esejist. Rojen v Rietiju, odraščal v Forliju, živi v Trevisu. Študiral je književnost v Bologni, objavlja na kulturnih straneh vidnejših italijanskih dnevnikov in dela kot svetovalec različnih založb. Avtor osmih pesniških zbirk (najizrazitejše so Skromni zajtrk, Normandijski dnevnik, Camera oscura ter Radost in žalovanje) in življenjepisov Ippolita Nieva ter Carla Goldonija; prevajal je Kahlila Gibrana, Rabindranatha Tagoreja in angleške metafizične pesnike.
Gašper Malej (1975): rojen in živi v Kopru, samozaposlen v kulturi, avtor pesniške zbirke Otok, slutnje, poljub. Posebej intenzivno se ukvarja s prevajanjem iz italijanske književnosti, predvsem proze, poezije, dramatike in esejistike vidnejših avtorjev 20. stoletja (P. P. Pasolini, A. Tabucchi, D. Fo, C. Pavese ...). Njegovi zadnji knjižni prevodi so: F. T. Marinetti in Fillia – Futuristična kuhinja, Matteo B. Bianchi – Generations of love in Eugenio Barba – Papirnati kanu.