Donatien-Alphonse-François, markiz de Sade (1740–1814) še danes velja za enega najbolj kontroverznih pisateljev evropske književne zapuščine. Njegova dela, ki so se kljub nenehnim prepovedim vztrajno širila med ljudmi, dokazujejo, da se svobodomiseln duh kot voda izmuzne vsakršnim omejitvam in da vedno poišče kakšno razpoko. Danes na Sadove izgrede sicer gledamo s kančkom prizanesljivosti, toda v svojem času jih je moral drago plačati z odvzeto svobodo in leti, prebitimi v različnih ječah in norišnici Charenton. Po teh krajih je skupaj preživel več kot 30 let.
Sade se je rodil v eno najstarejših provansalskih plemiških družin. Tudi po materini strani modre krvi ni primanjkovalo, saj je bila v sorodu z vladajočo družino Burbonov. Po šolanju je nadaljeval kariero v vojski. Udeležil se je sedemletne vojne, a so ga po podpisu pariške mirovne pogodbe odpustili. V tistem času je njegova družina zapadla v hude denarne težave, zato ga je oče poročil z bogato dedinjo Renée-Pélagie de Montreuil. Radoživa narava pa mu ni dovoljevala mirnega zakonskega življenja, temveč ga je pehala iz škandala v škandal, dokler ga niso obsodili na smrt zaradi domnevno nameravane zastrupitve štirih prostitutk v Marseillesu. Po pobegu v Italijo in drugih peripetijah je leta 1777 nazadnje le pristal v ječi, s čimer se je začelo dolgoletno življenje v ujetništvu. Zaporniško življenje mu je izostrilo občutek za osebno svobodo in spodbudilo slo po pisanju. Bil je tudi strasten bralec. Zelo ga je razžalostilo, ko je bilo ob padcu Bastilje, kjer je prestajal večino predrevolucionarne kazni, njegovo imetje uničeno. S pomočjo predane soproge Renée je namreč zbral več kot 600 knjig, ki so ob pohištvu, posteljnini in oblačilih predstavljale tudi dokajšnjo denarno vrednost. Sade se namreč ni dal motiti in je od soproge zahteval, naj ga zalaga z dobrinami, kakršnih je bil sicer vajen.
V času revolucije se je uspešno prilagodil novim političnim razmeram in se pod imenom državljan Luis Sade pridružil sekciji Piques. Vendar tudi zdaj ni mirno zadihal, saj so ga v času terorja obsodili politične zmernosti.
Po revoluciji so luč sveta ugledala njegova dela, ki jih je pisal ali snoval v Bastilji. Anonimno je objavil Justine ali nezgode kreposti (Justine ou les malheurs de la vertu, 1791), roman Aline in Valcour (Aline et Valcour, 1795), edinega, pod katerega se je podpisal s pravim imenom, anonimno Filozofijo v budoarju (La Philosophie dans le boudoir, 1795) in Novo Justine ali nezgode kreposti, ki ji sledi Zgodba o njeni sestri Juliette ali vesele zgode pregrehe (La Nouvelle Justine ou les malheurs de la vertu, suivie de l'Histoire de Juliette, sa soeur, ou les prospérités du vice, 1797), krajša dela Oxtiern ali nezgode libertinstva (Oxtiern ou les malheurs du libertinage, 1800) in Zločini ljubezni, herojske in tragične novele (Crime de l'amour, nouvelles héroïque et tragiques, 1800).
Zaradi moralne spornosti njegovih del so ga leta 1801 ponovno zaprli, leta 1803 pa premestili v norišnico Charenton, kjer je ostal zaprt do smrti. Tudi tam je še naprej veliko pisal, vendar je bila večina rokopisov zaseženih in uničenih.
V Filozofiji v budoarju Sade jedrnato povzame svoje osrednje teme: osebna svoboda, svoboda do užitka, mesto človeka v naravi in družbi, idealna vladavina. Napisana v obliki dramskega besedila z vmesnim pamfletom je zmes didaktičnega dela in političnega spisa. Delo je sicer odgovor na takratno politično dogajanje in posmeh malomeščanski družbi, a je zaradi provokativnih misli zanimivo tudi za današnjega bralca.
Prevajalec Iztok Ilc je končal študij francoskega jezika s književnostjo in japonologije. Danes deluje kot samostojni književni prevajalec iz francoskega in japonskega jezika. V njegovih prevodih beremo osrednje japonske avtorje 20. stoletja (Kawabata, Endō, Ryū Murakami, Matsuura) in alžirsko-francoskega pisatelja Yasmina Khadro.
/ odlomek /
ČETRTI DIALOG
GOSPA DE SAINT-ANGE
EUGÉNIE
DOLMANCÉ
VITEZ DE MIRVEL
VITEZ: Kar se tiče moje diskretnosti, se ničesar ne bojte, rotim vas, lepa Eugénie: neskaljena je; tu je moja sestra, tu moj prijatelj, ki lahko oba jamčita zame.
DOLMANCÉ: Samo eno stvar vidim, da takoj končamo te smešne ceremonije. Poslušaj, vitez, izobrazili bomo to ljubko deklico, jo naučili vsega, kar mora gospodična njene starosti vedeti, in za boljši uk danes teoriji vedno pridamo malo prakse. Potrebujemo sliko tiča, ki mu pride; zdaj smo pri tem: bi se nam ponudil za model?
VITEZ: Ta predlog je prav gotovo preveč laskav, da bi ga zavrnil, in gospodična ima dražesti, ki bodo kaj kmalu sprožile učinke zaželene lekcije.
GOSPA DE SAINT-ANGE: No, dobro, gremo; k delu, takoj!
EUGÉNIE: Oh! V resnici je tale malo prehuda; da se tako okoriščate z mojo mladostjo ... za koga me bo ta gospod imel?
VITEZ: Za šarmantno dekle, Eugénie ... za najprikupnejšo stvarco, kar sem jih svoje dni videl. (Poljubi jo in si sprehodi roke po njenih oblinah.) Oh! Bog! Kako sveže in ljubke obline! ... Kako čarobne mikavnosti! ...
DOLMANCÉ: Manj besed, vitez, in veliko več dejanj. Jaz bom usmerjal prizor, to je moja pravica; cilj tega prizora je pokazati Eugénie mehanizem izbrizga; vendar, ker je težko, da bi tak pojav lahko opazovala hladnokrvno, se bomo vsi štirje namestili drug drugemu nasproti in zelo blizu vsaksebi. Gospa, vi boste drkali svojo prijateljico; jaz se bom ukvarjal z vitezom. Kadar gre za masturbacijo, moški drugega moškega razume neskončno bolje kot ženska. Ker ve, kaj mu prija, ve, kaj mora storiti drugim ... Gremo, namestimo se. (Se razporedijo.)
GOSPA DE SAINT-ANGE: Ali si nismo preblizu?
DOLMANCÉ, se že polasti viteza: Ne bi mogli biti preveč, gospa; prsi in obraz vaše prijateljice morajo biti preplavljeni z dokazi o moškosti vašega brata; priti mu mora, kakor se temu reče, njej pod nos. Kot mojster črpalke bom usmerjal tokove na način, da se bo znašla popolnoma prekrita z njimi. V tem času jo skrbno drkajte po vseh poltenih predelih njenega telesa. Eugénie, prepustite celotno svojo domišljijo še zadnjim stranpotem libertinstva; pomislite, da boste na njih videli najlepše skrivnosti, ki se bodo odvijale pred vašimi očmi; pod nogami strite vsak zadržek: sramežljivost ni bila nikoli krepost. Če bi bila narava želela, da bi bili zakrivali kak del našega telesa, bi bila za to poskrbela sama; vendar nas je ustvarila gole; torej si želi, da hodimo goli, in vsako nasprotno ravnanje absolutno krši njene zakone. Otroci, ki še nimajo nikakršne ideje o užitku in posledično potrebi, da bi ga z zadržanostjo naredili živahnejšega, razkazujejo vse, kar imajo na sebi. Včasih naletimo tudi na večjo nenavadnost: so dežele, kjer je v navadi zadržanost v oblačenju, ne da bi vanjo trčili običaji spodobnosti. Na Tahitiju so dekleta oblečena, a si spodrecajo krila takoj, ko se od njih zahteva.
GOSPA DE SAINT-ANGE: Pri Dolmancéju imam rada, da nikdar ne izgublja časa; čeprav razpreda, glejte, kako ravna, kako z zadovoljstvom proučuje sijajno rit mojega brata, kako sladostrastno drka lepega tiča tega mladeniča ... Dajva, Eugénie, spraviva se k delu! Glej, cev črpalke je že v zraku: kmalu naju bo preplavila.
EUGÉNIE: Ah! Ljuba moja prijateljica, kakšen gromozanski ud! ... Komaj ga lahko objamem z dlanjo! ... Oh! Moj Bog! So vsi tako debeli kot tale?
DOLMANCÉ: Vedite, Eugénie, da je moj precej manjši; takšna orodja mlademu dekletu vzbujajo grozo; pravilno slutite, da vas ta ne bi predrl brez nevarnosti.
EUGÉNIE, gospa de Saint-Ange jo že drka: Ah! Vse bi izzvala za naslado z njimi! ...
DOLMANCÉ: In imeli bi prav: mlado dekle se takšne stvari ne sme nikdar preplašiti; narava se prilagodi in potoki užitka, s katerimi vas napolni, vam kmalu povrnejo škodo za predhodne male bolečine. Videl sem dekleta, mlajša od vas, kako so prenesla še celo večje tiče. S pogumom in potrpežljivostjo premagamo največje ovire. Norost si je predstavljati, da je treba, kolikor je le mogoče, mlado dekle razdevičiti zgolj z zelo majhnimi tiči. Mnenja sem, da se mora devica predati, nasprotno, kar najdebelejšim orodjem, kar jih lahko sreča, da se lahko, ker so vezi himena prej pretrgane, tudi občutenja užitka v njej hitreje oblikujejo. Res je, da ko se enkrat na to navadi, se bo veliko teže povrnila k povprečnemu; a če je bogata, mlada in lepa, si jih bo v tej velikosti našla, kolikor bo hotela. Naj se tega drži; in če se ji ponudijo manj debeli, ki bi jih vseeno hotela uporabiti? Naj si jih potemtakem vstavi v rit.
GOSPA DE SAINT-ANGE: Brez dvoma, in da bo še srečnejša, naj se hkrati posluži enega in drugega; naj sladostrastni sunki, s katerimi spodbuja tistega, ki jo fuka v pizdo, služijo za priganjanje ekstaze tistega, ki jo fuka v rit, in naj, preplavljena s spermo obeh in umirajoča od užitkov, izpusti še svoje sokove.
DOLMANCÉ. (Treba je vedeti, da se masturbacije izvajajo ves čas med pogovorom.) – Zdi se mi, gospa, da bi morali v sliko, ki ste jo sestavili, vpeljati dva ali tri tiče več; kaj ne bi mogla ženska, ki ste jo namestili, kakor ste povedali, imeti enega tiča v ustih in po enega v vsaki roki?
GOSPA DE SAINT-ANGE: Lahko bi jih imela pod pazduhami in v laseh, morala bi jih imeti trideset okoli sebe, če bi bilo to mogoče; v takih trenutkih bi bilo treba, da bi imela okoli sebe, se dotikala, požirala samo tiče in da bi jo vsi preplavili v istem trenutku, ko bi tudi njej prišlo. Ah! Dolmancé, bodite še tako kurbirski, stavim, da mi v slastnih spopadih pohote ne morete biti kos... Storila sem vse, kar je v tem smislu mogoče.
EUGÉNIE, njena prijateljica jo vseskozi drka, tako kot Dolmancé viteza: Ah! Moja draga ... ob pamet me spravljaš! ... Kaj! Lahko si bom priskrbela tudi takšnih užitkov ... lahko se bom predajala ... mnogim moškim! Ah! Kakšne slasti! ... Kako me drkaš, ljuba prijateljica! Ti si utelešena boginja užitka! ... In ta lepi tič, kako se napenja! ... Kako se mu veličastna glavica napihuje in rdeči! ...
DOLMANCÉ: Tik pred razpletom je.
VITEZ: Eugénie, sestra ... približajta se ... Ah! Kakšne božanske prsi! ... Kakšna mehka in obla stegna! ... Naj vama pride! Naj vama pride, moja sperma se bo pridružila! Teče! ... Ah! Krščenduš! ... (Dolmancé med vrhuncem skrbi za usmerjanje toka sperme svojega prijatelja na obe ženski, prvenstveno na Eugénie, ki je preplavljena z njo.)
EUGÉNIE: Kako lepa predstava! ... Kako je plemenit in veličasten! ... No, pa sem poškropljena čisto vsa ... Nekaj mi je je priletelo celo v oči!
GOSPA DE SAINT-ANGE: Počakaj, ljubica, pusti mi, da poberem te dragocene bisere; z njimi bom natrla tvoj klitoris, da ti bom spodbudila hitrejši vrhunec.
EUGÉNIE: Ah! Da, moja draga, da: ideja je krasna ... Stori to, sem že v tvojih rokah.
GOSPA DE SAINT-ANGE: Božanski otrok, poljubi me tisoč in tisočkrat! ... Pusti mi, da ti sesam jezik ... da vdihnem tvojo sladostrastno sapo, razvneto od ognja užitka! ... Ah! Hudiča! Tudi meni bo prišlo! ... Brat moj, dokončaj me, rotim te! ...
DOLMANCÉ: Da, vitez ... da, drkajte svojo sestro.
VITEZ: Raje jo fukam: spet mi je stopil.
DOLMANCÉ: No, prav, zarinite ga, vi pa mi nastavite svojo rit, med sladostrastnim krvoskrunstvom vas bom pofukal. Eugénie, oborožena s tem dildom, me bo nabijala. Ker ji je namenjeno, da bo nekega dne v pohoti prevzela vse različne vloge, je potrebno, da v lekcijah, ki jih danes tukaj dajemo, zvadi, da jih bo igrala vse enakovredno.
EUGÉNIE, si opaše dildo: Ah! Rade volje! Kadar bo šlo za libertinstvo, me nikoli ne boste videli, da bi se izneverila: to je zdaj moj edini bog, edino pravilo mojega obnašanja, edina osnova vseh mojih dejanj. (Nabije Dolmancéja.) Takole, dragi učitelj, delam prav?
DOLMANCÉ: Krasno! ... V resnici me mala porednica nabija kot moški! ... Dobro! Zdi se mi, da smo zdaj vsi štirje odlično združeni: preostane nam samo še, da krenemo.
GOSPA DE SAINT-ANGE: Ah! Umiram, vitez! ... Nemogoče se mi je privaditi na slastne sunke tvojega lepega tiča!
DOLMANCÉ: Krščenduš! Koliko užitkov mi daje ta šarmantna rit! Ah! Hudiča! Hudiča! Naj nam pride vsem štirim hkrati! Krščentič! Umiram! Hiram! Ah! V življenju mi še ni prišlo tako sladostrastno! Si izlil spermo, vitez?
VITEZ: Poglej, kako je ta pizda zapacana z njo.
DOLMANCÉ: Ah! Prijatelj moj, zakaj je nimam toliko v svoji riti!
GOSPA DE SAINT-ANGE: Odpočijmo si, umiram.
DOLMANCÉ, poljublja Eugénie: Ta šarmantna deklica me je po božje pofukala.
EUGÉNIE: V resnici, sem med fukanjem uživala.
DOLMANCÉ: Kadar je človek libertin, uživa v vseh nezmernostih, in kar lahko ženska najboljšega stori, je, da jih pomnoži celo preko meja mogočega.