Sto dvajset dni Sodome je eno najbolj kontroverznih besedil, kar jih je bilo kdaj napisanih. Enako vznemirljiva kot vsebina je tudi usoda rokopisa. D. A. F. de Sade (1740−1814) ga je napisal, ko je bil zaprt v Bastilji, natančneje septembra in oktobra 1785, z drobno pisavo na 12 centimetrov široke lističe, zlepljene v trak, dolg 12 metrov in 10 centimetrov. V svoji jetniški celici ga je skrbno skrival, a ga je moral tam pustiti, ko so ga v noči s 3. na 4. julij 1789 prestavili v Charenton. Po padcu Bastilje, 14. julija 1789, so rokopis našli in shranili pri neki družini. Leta 1929 je nazadnje priromal v roke Mauriceu Heineju, ki ga je natančno prepisal.

Besedilo sestavljajo uvod in štirje deli, izpolnjeni z zgodbami pripovedovalk. Izpisan je samo prvi del, ostali trije so ostali v obliki osnutka. Pri načinu pripovedovanja se je Sade navdihoval pri takrat modnih cikličnih pripovedih po arabskem in renesančnem zgledu. Toda podobnosti niso samo oblikovne narave. Absolutna oblast Sadovih libertincev spominja na orientalski despotizem, pripovedovalke pa na Šeherezado, ki ji življenje lahko reši le spretnost pripovedovanja. Prav tako lahko povlečemo vzporednice z Dekameronom, a je povod za umik v samoto pri Boccacciu in Sadu povsem različen.

Po vsebinski plati so Sadova dela odsev njegove dobe, ko se je povečal policijski nadzor nad prostitucijo in so se razširila pikantna razkritja o intimnih življenjih v obliki različnih škandaloznih spominov in kronik, kjer je najti podobne anekdote, kakršne je slišati iz ust Sadovih pripovedovalk. Toda Sade v Sodomi perverzije in izpade, ki so v tovrstnih pričevanjih zgolj posamezne anekdote, sistematizira in naredi še mračnejše. Skrajno surovost glavnih junakov, psihološko in seksualno nasilje ter zvrhana mera koprofagije, ki bralcu dobesedno ne pustijo dihati, lahko razumemo skozi optiko raziskovanja temnih strani človekove duše oziroma skozi vidik kritike cerkve, plemiškega absolutizma in meščanskega konformizma. To neobrzdano, neolepšano ritje po človekovi seksualnosti in poveličevanje hudodelstva s sklicevanjem na sile narave pa nista ostala brez odmeva. Čeravno so bila Sadova dela do poznih petdesetih let 20. stoletja večinoma prepovedana, so v nespremenjeni obliki krožila na skrivaj, v omejenih izdajah in za izbrano bralstvo. Vsi veliki avtorji francoskega 19. in 20. stoletja so priznali močan Sadov vpliv na svoje delo.

Sade se je pri orisu svojih likov navezoval na medicino svojega časa, ki je slonela na teoriji o temperamentih. Štirje glavni junaki ustrezajo štirim temperamentom: vojvoda sangviniku, škof koleriku, predsednik melanholiku in finančnik flegmatiku. Kraj dogajanja je odmaknjen grad Silling v Črnem gozdu, kar je precej očiten odmev mode takratnih gotskih romanov. Orgije so načrtovane za zimske mesece, ko postane ogrevanje močna socialna kategorija. Opisi močno ogrevanih dvoran so za oris bogastva enako pomembni kot količine hrane in pijače. Družbena razmerja med oblastniki in zatiranimi ne bi mogla biti očitnejša, kot so v Sadovih delih. Največjo seksualno moč imata visoka plemiča vojvoda in njegov brat škof, medtem ko sta predsednik sodišča in finančnik, predstavnika meščanskega plemstva, tako po spolni moči kot po telesnih lastnostnih podrejena. Najnižjo stopničko na lestvici zasedajo nedolžni otroci. Njihova usoda je jasna že od samega začetka: žrtvovani bodo.

Pred nami je zgodba o nesramno bogatih predstavnikih oblasti, ki ne izpustijo priložnosti, da si ne bi nagrabili še več bogastva, hkrati pa se roki pravice s pomočjo podkupovanja in pajdašenja med seboj spretno izognejo. Vse njihovo početje je podrejeno užitku. Zgodba o peščici, ki izkorišča, izčrpava in se izživlja nad preostalim prebivalstvom, je po dvesto letih spet aktualna. Slovenska izdaja ne bi mogla naleteti na primernejše čase.

Iztok Ilc prevaja iz francoskega (Yasmina Khadra, Sade) in japonskega jezika (Kawabata, Mišima, Endō, Natsume Sōseki).

/ odlomek /

TRETJI DAN

Vojvoda je vstal ob deveti uri. Bil je prvi, ki se je moral ponuditi lekcijam, ki jih je Duclosovka morala dajati deklicam. Ugnezdil se je v fotelj in eno uro je okušal različne dotike, masturbacije, onanije in različne položaje vsake od deklic, pod vodstvom in usmeritvami njihove učiteljice, in kakor si zlahka predstavljamo, je ceremonija njegov ognjeviti značaj silovito razdražila. Potrebni so bili neverjetni napori do samega sebe, da ni izgubil sperme, vendar se je z dobršnim samoobvladovanjem znal zadržati, in zmagoslavno se je vrnil bahat, da je pravkar prenesel napad, h kateremu je izzval svoje prijatelje, naj se ga ubranijo enako hladnokrvno. To je bil povod, da so sprejeli stave in globo petdesetih zlatnikov za tistega, ki bi mu med lekcijami prišlo. Namesto zajtrka in obiskov so to jutro izkoristili za urejanje seznama sedemnajstih orgij, načrtovanih za konec vsakega tedna, kot tudi za dokončno določitev razdevičenj, o čemer so lahko bolje odločali zdaj, ko so malce bolje spoznali osebke, kakor so jih prej. Ker je ta seznam brez priziva določal vse operacije odprave, smo mislili, da je nujno dati en izvod bralcu. Zdi se nam, da bo v preostalih operacijah razvil večje zanimanje za osebke, potem ko bo prebral, kaj jih čaka.

Razpored nalog preostanka poti

Sedmega novembra, ko se bo iztekel prvi teden, se bo že zjutraj izvršila poroka Michette in Gitona, in zakonca, ki jima leta ne dovoljujejo združitve, česar ne dovolijo niti naslednjim trem parom, bosta istega večera ločena, ne da bi se še kaj ozirali na obred, ki bo služil le za dnevno kratkočasje. Istega večera se bo izvedlo kaznovanje osebkov, zapisanih na seznamu prijatelja, zadolženega za mesec.

Štirinajstega, enako se bo izvršila poroka Narcisa in Hébé z enakimi določbami kot prej.

Enaindvajsetega, enako, poroka Colombe in Zelamirja.

Osemindvajsetega, prav tako, poroka Kupida in Rosette.

Četrtega decembra, ker bo Champvillovkino pripovedovanje pripravilo teren za nadaljnje podvige, bo vojvoda razdevičil Fanny.

Petega, Fanny bo poročena s Hijacintom, ki se bo pred zborom naslajal z mlado ženo. Takšen bo praznik petega tedna in zvečer kaznovanja kot običajno, saj se bodo poroke slavile zjutraj.

Osmega decembra, Curval bo razdevičil Michette.

Enajstega, vojvoda bo razdevičil Sophie.

Dvanajstega, za slavje ob prazniku šestega tedna bo Sophie poročena s Celadonom z istimi določbami kot pri prejšnji poroki. To se pri naslednjih ne bo več ponovilo.

Petnajstega, Curval bo razdevičil Hébé.

Osemnajstega, vojvoda bo razdevičil Zelmire, in devetnajstega se bo za slavje ob prazniku sedmega tedna Adonis poročil z Zelmire.

Dvajsetega, Curval bo razdevičil Colombe.

Petindvajsetega, na božični dan, bo vojvoda razdevičil Augustine in šestindvajsetega, za praznik osmega tedna, se bo Zefir poročil z Augustine.

Devetindvajsetega, Curval bo razdevičil Rosette, in gornji dogovori so bili sprejeti, da bo imel Curval, manj obdarjen od vojvode, v svojem deležu najmlajše.

Prvega januarja, prvega dne, ko bodo Martainkine pripovedi pripravile teren za snovanje novih užitkov, se bodo lotili sodomitskih razdevičenj po naslednjem vrstnem redu:

Prvega januarja, vojvoda bo napičil Hébé.

Drugega, za slavje devetega tedna, bo Hébé, ker jo je Curval že razdevičil od spredaj in vojvoda od zadaj, predana Herkulu, ki se bo naslajal z njo, kakor je bilo odrejeno pred zborom.

Četrtega, Curval bo napičil Zelamirja.

Šestega, vojvoda bo napičil Michette, in devetega, za slavje ob prazniku desetega tedna, bo ta Michette, ki jo je Curval razdevičil v pizdo in vojvoda v rit, predana Ritorezu, da se bo naslajal z njo itd.

Enajstega, škof bo napičil Kupida.

Trinajstega, Curval bo napičil Zelmire.

Petnajstega, škof bo napičil Colombe.

Šestnajstega, za slavje ob prazniku enajstega tedna, bo Colombe, ki ji bo Curval razdevičil v pizdo in škof v rit, predana Antinou, ki se bo naslajal z njo itd.

Sedemnajstega, vojvoda bo napičil Gitona.

Devetnajstega, Curval bo napičil Sophie.

Enaindvajsetega, škof bo napičil Narcisa.

Dvaindvajsetega, vojvoda bo napičil Rosette.

Triindvajsetega, za slavje ob dvanajstem tednu, Rosette bo predana Nebopiku.

Petindvajsetega, Curval bo napičil Augustine.

Osemindvajsetega, škof bo napičil Fanny.

Tridesetega, za slavje ob trinajstem tednu, bo vojvoda vzel Herkula za moža in Zefirja za ženo in poroka se bo sklenila in konzumirala, kakor tudi naslednje tri, pred vsemi.

Šestega februarja, za slavje bo štirinajstem tednu, bo Curval vzel Ritoreza za moža in Adonisa za ženo.

Trinajstega februarja, za slavje ob petnajstem tednu, bo škof vzel Antinoa za moža in Celadona za ženo.

Dvajsetega februarja, za slavje ob sedemnajstem tednu, bo Durcet vzel Nebopika za moža in Hijacinta za ženo.

Glede sedemnajstega tedna, ki pade na sedemindvajsetega februarja, predvečer zaključka pripovedi, slavilo se ga bo z žrtvovanjem, kjer si bodo gospodje izbiro žrtev prihranili in petto.

Sledeč tej ureditvi, bodo do tridesetega januarja odvzeta že vsa devištva, razen devištva štirih dečkov, ki jih bodo morali gospodje vzeti za ženo in jih bodo do takrat ohranili nedotaknjene, z namenom, da podaljšajo zabavo vse do konca potovanja. Kakor hitro bodo osebki razdevičeni, bodo prevzeli mesta soprog: pri pripovedih na kanapejih in ponoči ob gospodih, izmenjaje po njihovi izbiri, skupaj s štirimi zadnjimi hotnički, ki so si jih gospodje pridržali za žene v zadnjem mesecu. V trenutku, ko bosta razdevičena deklica ali deček zamenjala soprogo na kanapeju, bo ta soproga odslovljena. V tistem trenutku bo v splošni nemilosti in njeno mesto bo le še med strežnicami. Kar se tiče Hébé, stare dvanajst let, Michette, stare dvanajst let, Colombe, stare trinajst let, in Rosette, stare trinajst let, sproti ko bodo predane fukačem, da se spečajo z njimi, bodo prav tako padle v nemilost, prepuščene bodo le ostrim in surovim nasladam, obdržale bodo mesto le med odslovljenimi soprogami in deležne bodo le najstrožjega ravnanja. In do štiriindvajsetega januarja bodo vse štiri enako nizko vredne.

Iz tega razporeda je razvidno, da bo vojvoda odvzel devištvo pizd Fanny, Sophie, Zelmire, Augustine, in devištvo riti Hébé, Michette, Gitona, Rosette in Zefirja; da bo Curval odvzel devištvo pizd Michette, Hébé, Colombe, Rosette, in devištvo riti Zelamirja, Zelmire, Sophie, Augustine in Adonisa; da bo Durcet, ki več ne fuka, vzel le eno devištvo riti Hijacinta, ki ga bo vzel za ženo; in da bo škof, ki fuka le v rit, vzel le sodomitska devištva Kupida, Colombe, Narcisa, Fanny in Celadona.

Ker se je ves dan odvil malo med sestavljanjem teh ureditev malo med klepetanjem o njih, in ker nihče ni zagrešil prekrška, se je vse odvilo brez pripetljajev do ure pripovedovanja, kjer so bile ureditve enake, čeravno vselej spremenjene. Slovita Duclosovka se je povzpela na oder in z naslednjimi besedami nadaljevala pripoved prejšnjega večera.

»Kaj kmalu po zadnji dogodivščini, o kateri sem vam govorila včeraj, se je pri gospe Guérin pojavil mladenič, čigar manija ni bila nič manj posebna, čeravno po mojem mnenju zelo malo libertinska. Potreboval je mlado in svežo dojiljo; sesal ji je dojko, in medtem ko je goltal njeno mleko, mu je prišlo na stegna te dobre žene. Njegov tič se mi je zdel boren in vsa njegova pojava mršava in njegov izbrizg je bil enako blag kakor njegova operacija.

Naslednjega dne se je v isti sobi pojavil nekdo drug, čigar manija se vam bo nedvomno zdela bolj zabavna. Hotel je, da je ženska zavita v pregrinjalo, ki bi nepredušno zakrivala vse njene prsi in ves obraz. Edini del telesa, ki ga je hotel videti in ki je moral biti zanj najbolj izbrane kakovosti, je bila rit; vse ostalo mu je bilo nepomembno in prepričani smo bili, da bi bil hudo besen, če bi mu pogled zataval kam drugam. Gospa Guérin je zanj pripeljala žensko od zunaj, trpke grdosti in stare približno petdeset let, vendar njene ritnice so bile izklesane kakor Venerine. Nič lepšega se ni moglo ponujati pogledu. To operacijo sem si hotela ogledati. Stara duenja, dobro zahomotana, se je nemudoma namestila na rob postelje plosko na trebuh. Naš libertinec, moški približno tridesetih let, ki se mi je zdel, da prihaja iz pravosodja, ji dvigne krila do ledij in zamaknjeno občuduje ponujeno mu lepoto po njegovem okusu. Dotika se, razpira to sijajno zadnjico, jo goreče poljublja, in medtem ko se njegova domišljija vnema veliko bolj za tisto, kar si domišlja, kakor za tisto, kar bi gotovo v resnici videl, če bi bila ženska razkrita in celo ljubka, si predstavlja, da ima opravka s samo Venero, in na koncu dokaj kratke poti njegovo orodje, otrdelo od sunkov, izstreli neškodljiv dež na celoten sestav sijajnega ritovja, razkritega njegovim očem. Izbrizg je bil živahen in buren. Sedel je pred predmetom svojega čaščenja; ena roka ga je odpirala, medtem ko ga je druga onečaščala, in desetkrat je zakričal: 'Kako lepa rit! Ah! Kakšna slast je s spermo poplaviti takšno rit!' Takoj ko je končal, je vstal in se pobral, ne da bi izpričal vsaj najmanjšo željo, da bi izvedel, s kom je imel opravka.

Neki mlad opat je malo zatem povprašal za mojo sestro. Bil je mlad in prijeten, vendar njegovega tiča je bilo komaj razpoznati, tako majhen in mehek je bil. Skoraj golo jo je položil na kanape, se med njenimi stegni spustil na kolena, z obema rokama podprl ritnice in z eno ščegetal ljubko malo luknjo njene zadnjice. Obenem je ponesel usta na sestrino pizdo. Z jezikom jo je ščegetal po klitorisu, lotil se je je tako spretno, obojne gibe je uporabil tako odmerjeno in enakovredno, da jo je v treh minutah pahnil v delirij. Videla sem, kako ji je glava padla nazaj, kako so ji oči odtavale, in porednica je zakričala: 'Ah! Moj dragi opat, zaradi vas bom umrla od užitka.' V opatovi navadi je bilo, da je vestno pogoltnil tekočino, ki jo je njegovo libertinstvo izzvalo na plano. Ni se ji izneveril, in ko je bil sam na vrsti, sem videla, kako se je tresel, razvnemal nad kanapejem, kjer je ležala moja sestra, in nazadnje po tleh razlil nedvomna znamenja svoje moškosti. Naslednji dan sem bila na vrsti jaz in lahko vam zagotovim, gospodje, da je bila to ena najslajših operacij, v katerih sem se v življenju znašla. Poredni opat je užil moje rane sadove in prve sokove sem izgubila prav v njegovih ustih. Bolj spodbujena od moje sestre, da mu vrnem užitek, ki mi ga je dal, sem sama od sebe pograbila za mahajočega tiča, in moja ročica mu je povrnila, kar so mi njegova usta s tolikšno slastjo ponudila v okušanje.«

Na tem mestu se vojvoda ni mogel upreti, da je ne bi prekinil. Izjemno razgret po onanijah, ki se jim je predajal zjutraj, je verjel, da ga bo ta vrsta pohote, ki jo bo izvedla očarljiva Augustine, katere zvedave in malopridne oči so napovedovale kar najzrelejši značaj, privedla do izgube sperme, katere zbodljaje so jajca čutila še preveč živo. Bila je v njegovi četverki, zelo jo je imel rad, bila mu je namenjena za razdevičenje: poklical jo je. Tistega večera je bila oblečena po alpsko in v tej preobleki je bila šarmantna. Duenja ji je spodrecala krila in jo namestila v položaj, ki ga je opisala Duclosovka. Vojvoda se je najprej polastil ritnic, pokleknil je, vtaknil je prst na rob anusa, ki ga je nalahno žgečkal, poprijel za klitoris, ki je bil pri tem ljubeznivem otroku že zelo razvit, sesal je. Languedožanke so znane po vročekrvnosti; Augustine je bila dokaz: njene ljubke oči so zažarele, vzdihovala je, stegna so se ji dvignila sama od sebe, in vojvoda je bil zelo srečen, da je izvabil mlade sokove, ki so zdaj nedvomno pritekli prvič. Vendar, sreče ne moremo biti deležni dvakrat zapored. Obstajajo libertinci, ki so tako zakrneli v pregrehi, da bolj ko je stvar, ki jo počnejo, preprosta in fina, manj se njihova prekleta glava ob tem razdraži. Naš dragi vojvoda je spadal mednje; pogoltnil je sokove tega očarljivega otroka, ne da bi njegovi lastni hoteli priteči. V nekem trenutku je bilo videti, kajti ni bolj nestanovitnega človeka od libertinca, v nekem trenutku je bilo videti, pravim, da bo za svojo nemoč obtožil to ubogo malo nesrečnico, ki si je vsa zmedena, ker je podlegla naravi, skrila glavo med dlani in hotela zbežati nazaj na svoje mesto. »Pripravite mi drugo,« je rekel vojvoda in vrgel besne poglede na Augustine, »posesal bom prav vse, če je to treba, da izgubim spermo.« Pripeljejo Zelmire, drugo deklico iz njegove četverke in ki mu je prav tako pripadala. Bila je istih let kot Augustine, vendar je žalost njenega položaja v njej zasužnjila vse zmožnosti za užitek, ki bi ji ga narava morda v nasprotnem primeru enako dovoljevala okušati. Spodrecajo jo nad dvoje drobnih stegen, bolj belih od alabastra; pokaže majhen izbočen griček, pokrit z lahnim puhom, ki je začel komaj poganjati. Namestijo jo; obvezana v predajo, uboga sama od sebe, a vojvoda se trudi zaman, nič ne pride. Po četrt ure besno vstane in se s Herkulom in Narcisom vrže v svoj kabinet: »Ah! Hudiča,« reče. »Jasno mi je postalo, da to ni divjad, ki jo potrebujem,« je govoril o deklicah, »in ne bo mi uspelo, kot le s tole drugo.« Ne ve se, kakšni so bili ekscesi, ki se jim je predal, a trenutek kasneje so se zaslišali kriki in rjovenje, ki so dokazovali, da je zmaga dobljena in da sta bila fanta za izbrizg vselej zanesljivejša posrednika od najbolj ljubkih deklic. V tem času je tudi škof s seboj v sobo vzel Gitona, Zelamirja in Nebopika, in potem ko je na ušesa prineslo še zanose njegovega izbrizga, sta se brata, ki sta se po vsej verjetnosti predala skoraj enakim ekscesom, bolj pomirjena vrnila poslušat preostanek pripovedi, ki jo je naša junakinja nadaljevala s temi besedami: