Sapphire, rojena leta 1950 v Kaliforniji, živi in dela v New Yorku. V Harlemu se je šolala za plesalko in na kolidžu v Brooklynu magistrirala iz pisanja. Za svoje učenje na pesniških delavnicah v Bronxu in Harlemu je prejela več nagrad. Po njenem, v ZDA in tujini večkrat nagrajenem romanu Push (Porini, 1996), se snema celovečerni film. Prežeta s čustveno neposrednostjo in intelektualno močjo, je občudovana kot avtorica in performerka, ki bralca popelje skozi ameriško zgodovino in sedanjost, pričuje o afriško ameriški izkušnji v fragmentirani deželi rasizma, vojne, urbanega in domačega nasilja. Pesmi pripovedujejo zgodbo o iskanju zapletene poti k lastnim koreninam, zgodbo o družini, rasi in spreminjanju sebe.
Njena prva knjiga pesmi American Dreams (Ameriške sanje, 1994) je bila označena za enega najmočnejših prvencev severnoameriške poezije devetdesetih. Beseda moč tu ni slučajna. S svojo neposrednostjo, izčiščenim jezikom, ki gradi na komaj opaznih premikih s tektonskimi posledicami, podiranjem tabujev o nasilju in spolni zlorabi, zaznava sodobne družbene napetosti ter izrisuje situacijo nemočnega – pa naj bo to zapuščen otrok ali pobito pleme v Ruandi. Obenem njen navidezno preprosti jezik večglasno pripada žrtvam, posiljevalcem, napadalcem, ženskam – starejšim in mlajšim, temnopoltim in belcem, gejem, policajem, barskim plesalkam. Ljudem z ulice. Od pesmi do pesmi prevzema različne govorice.
Leta 1999 je izšla njena druga zbirka pesmi Black Wings & Blind Angels (Črna krila in slepi angeli), ki umiri ihtavi, revolucionarni, uporniški ton Ameriških sanj ter poseže globlje v vzvode same pesmi. Ta postane večplastna, ponekod fragmentirana, drugje uporablja pravilne pesniške oblike, se poigrava z njimi, sega do eksperimentalne poezije in zajezuje preteklo eksplozivno neposrednost. Vsebinsko je razpon govorcev še bolj raznolik, pri tem pa ne umanjka njena prepoznavna avtobiografska zgodba. Na trenutke zastrašujočo in navdihujoče surovo liriko prebada modrost in neustrašnost pesniškega glasu.
Pričujoč izbor je narejen iz obeh pesniških knjig in po želji avtorice ne vsebuje njenih enako zanimivih pesmi z lezbično vsebino ter avtobiografskimi izkušnjami go-go plesalke. V poeziji Sapphire neverjetna življenjska zgodba in stik z najbolj grobimi socialnimi problemi mestoma preglasita celo samo avtorico in njen jezik. To je pisanje, ki razbije pričakovanja, povezana z branjem poezije in nam na krožnik postavi kos krvave, utripajoče ulice. Pisanje, ki v slovenskem pesniškem prostoru zaseda mesto eksotike.
Jana Putrle Srdić je pesnica, publicistka in prevajalka poezije iz ruščine, srbščine in angleščine.
Divja zver
In tečem,
tečem divji,
tečem prost,
kot vojaki ob
obali,
kot bi mi
pravkar vrgli
žogo.
Moja stegna pumpajo
skozi zrak,
kot gume se
kotalijo
po avtocesti,
velike in okrogle
požirajo tla
Amerike,
čeprav še nisem bil
dlje od 42. ceste.
Naprej je
neznano kot
očetov obraz,
tuje kot vonj
muce bele punce,
bele punce na busu
bele punce na teveju.
Cel moj svet je črn in temen in zaprt,
dokler ga ne odprem
s skalo,
krstim
s krvjo.
BOP BOP
glasba
butne skozme
kot elektrošok,
moj znoj je
reka, ki teče
skozi jetra,
zelena od sovraštva,
žile mi izstopijo
kot jutri,
moj tič je
Empire State Building,
jem tvoj strah
kot šimpanz
ov ov
ov vi
ov!
Superge zdrsajo
asfalt v
bele sanje,
gledam v svet
skozi zeljnato kletko
in špeh moje mame,
ki tuli, ne delaj tega
in ne delaj onega.
Kričim pod prisilo
njene debele riti,
ki mi sedi na obrazu
in utaplja moje sanje v enoličnosti.
Strah me je oditi,
boli, ko ostajam.
Sedi s prekrižanimi nogami
pred tevejem
mi govori ne
me hrani
me oblači
me kopa v svoji grdoti
visoko visoko na nebu
18. nadstropja blokovskega naselja.
Njena socialna mi kupi superge za 85 dolarjev,
a mi ne more kupiti očeta.
Speče koruzni kruh iz mešanice Bake It,
mi kupi plašč
za 400 dolarjev, usnje kot vsi.
Nosim najboljše, stari!
14-karatno zlato verigo
snamem, preden grem divjat.
Jebi se, niger!
Noben se ne dotika mojega zlata!
Ime mi je Leroy
L-E-R-O-Y
mlad zlat
imam vse
kar sili dame
mlade in stare
sign your name across my heart
I want you to be my baby
Raper D
Raper G
Raper jaz
moje ime je blisk
čez nebo,
pa kaj, če ne znam brat,
ti naj bi me naučila:
ti učiteljica
jaz gorila
črna gorila
v belih supergah
ha ha
posiljujem
posiljujem
jaz sem divja zver
jaz sem divja zver.
Učiteljica me vpraša,
kaj bi naredil,
če bi imel samo 6 mesecev
življenja.
Rečem ji, da bi jo pofukal,
prodajal drogo in divjal.
Moji stegni sta lokomotivi,
ženeta me skozi
podrast Centralnega parka,
skozi džunglo.
Hočem biti policaj
ali največji diler v Harlemu,
ko odrastem.
Počutim se dobro!
To je moški svet,
moj zvok je car,
jaz sem zvok črnca.
Izgini mi spred oči, prasica tečna!
Ne, danes nisem šel v šolo
in tud jutri ne grem!
Všeč mi je nebo,
ko tečem,
moja obleka je nova in svetleča,
v mojem zobu se blešči zlato.
Hiter sem kot volk,
potrebujem zajca,
nebo se zapira,
skandira moje ime
Leroy Leroy.
Pogledam gor,
kri se zabija
v grlo,
moji fantje so,
L. D., C. K. in Prdulja!
Ej stari, kaj dogaja!
V grlu
imam luno,
spomnim se, ko je
Krist fafal mojega tiča
za prižnico,
imel sem 6 let,
obljubil sem,
da ne bom nikomur povedal.
Jem koruzni kruh in
zeleni ohrovt.
Nosim le adidas,
sem sam svoj človek,
drugi lahko nosijo new balance ali nike,
če hočejo,
jaz nosim adidas.
Ime mi je L. D.,
ljubimec,
osvajalec,
tip s kešem,
vse punce me poznajo.
Označen sem kot rahlo zaostal,
čeprav nisem,
vsaj mislim,
da ne.
Razredi prilagojenega pouka
mi žrejo možgane,
kot zelenjava prejšnjega tedna
gnije v plastičnem kontejnerju.
Moja mama nikoli
ne vrže nič stran.
Lahko bi jo ubil
lahko bi jo ubil
vsa ta leta
vsa ta leta
sem sedel
sem sedel v razredu
za duševno prizadete,
da bi ona dobila
dodaten denar, ki ga socialna daje
zaostalim otrokom.
Da bi dobila
nekaj denarja,
nekaj pofukanega denarja.
Ta prasica
ta prasica
lahko bi jo ubil
vsa ta leta
sem sedel zraven otrok,
ki so srali po sebi,
sanjal med
praznimi očmi,
da nekega dne
moje rime
odprejo nebo
do modrine
in se moje ime
zapiše
nad vrata
v čistem zlatu,
jaz večji
Raper D
Raper A
Raper Jaz
»Gremo!« zakričim.
Moj tič je lokomotiva,
ki jo moja sestra jé kot hot dog za 50 centov.
Zakričim: »Gremo, sem rekel!«
40 nas je,
črn zid greha.
Bog naših očetov
se spusti dol in nas blagoslovi,
rečem mu, hvala, Jezus.
Zdaj se pa gremo
divje zveri.
Skočim z asfalta
kot toast iz toasterja,
vroč, trd, drobeč se,
tečem
tečem
park je zelen,
vojaška operacija,
izgubljena duša
išče poročnika Calleyja3
kogarkoli, da usmeri
ta curek semena,
ki se dviga v nebo.
Vojaki
letijo skozi
ritem,
»Au, človek!
niger prosim
niger
niger.
Vem,
kdo sem.«
Moja duša zdrsne
na kolena in
zatuli pod luno,
ki polna vzhaja,
»Dajmo džogerko!«
zakričim v somrak,
ko gledam
srednjerazredna stegna,
ki rinejo mimo mene,
korpus psic,
ki si zaslužijo smrt,
ker mislijo, da so boljše
od mene.
Nisi boljša
od nikogar, psica.
Skala prosi mojo roko,
naj jo prime.
»Daj že, stari,« pravi.
T. W., Pitbull, J. D. in jaz
zgrabimo psico,
grdo belo prasico z velikim nosom,
a je lepa, ker je bela,
lepa, ker je suha,
lepa, ker bo umrla,
očkova ljubica vrla
Prasica!
Zamahnem s skalo
po njeni glavi,
zveni topo in plosko
kot takrat, ko sem mački
raztreščil glavo.
Kri je resnična in rdeča,
moj tič se dvigne.
Strgam ji modrc,
zatipam popolne roza prsi,
kot Brooke Shields,
kot prasice v Playboyu
Sranje! Pride mi povsod po meni!
Zamahnem s skalo,
zvok ima ritem
hip hop ni znaka stop,
dokler ne zagledaš
kar jaz vidim vsak dan
morja krvi
morja krvi
zvija se kot
prašič v blatu.
Nisem še videl prašiča
ali krave,
razen na teveju.
Njene bradavice so
trde jagode,
v ustih imam okus
po pesticidih.
Prdnem.
Yosef jo trešči
s cevjo čez obraz.
Tič mi noče
več vstat.
Zamahnem s skalo,
za vedno izbrišem
njen obraz.
Prasica grda
prasica grda.
Vstanem,
kri na rokah,
seme v kavbojkah,
nebo je črno,
drevesa zelena,
počutim se dobro, bejbi,
pravkar sem bil
bil divja zver!