Da je Semolič mojster spominjanja, melanholije odtekajočega trenutka, bolečih ljubezenskih drolerij, nesmotrnega vztrajanja pri hrepenenju, da njegova pesemska – pa najbrž še katera – persona v glavnem stoji za korak vstran in zadaj, se pravi, na obrobju, bolj v nezainteresirani kakor po vsej sili kritični distanci do raznolikih – kapitalskih in, v kolikor to tako ali tako ni eno in isto, kulturnopolitičnih – središč moči, vse to seveda že dolgo vemo. Vožnja okrog sonca naštete odlike Semoličevega pisanja povečini neguje naprej; tu je Prosojnost, ki v nekaj verzih uspe obrisati prah s tistega že precej občega mesta, ki pravi, da ni nihče otok sam zase, da nas je z vsako smrtjo manj; tu so Zverinice, kjer Semoličev pesemski jaz z razorožujočo nežnostjo ljubljeno nagovarja z veverico, medvedko, mamo polhovko.

A tu je vseskozi tudi tisti, s stampedom tranzicij zvezani pritisk resničnosti, ubeseden z mestoma strupeno pa vselej precizno artikulirano ironijo, ki znotraj Semoličevega opusa slej ko prej predstavlja nemajhno novost oziroma – kakor je danes modno reči – razširitev področja boja. Toda ta boj, ki ga subjekt Vožnje konsistentno, nepomirljivo, malone frontalno bije z družbeno stvarnostjo, se kaže bolj izsiljen kakor izvoljen. To je, z drugimi besedami, boj za preživetje kolikor se pač zunanja, družbena tranzicija v širokem diapazonu – ki sega od, denimo, štipendijske politike nekega ministrstva prek mrež, ki jih pletejo neizbežne veze in vseprisotna poznanstva, do prevladujoče ideologije prisilne sreče – zajeda globoko v posameznika, v njegov čisto intimni prostor svobode in ga skuša oblikovati po svoji podobi.

Dolgo je že, kar je Barthes nekje zapisal, da je ljubezenski diskurz danes izjemno samoten. Čeprav ga utegnejo mnogi govoriti, ga, po Barthesu, nihče ne podpira. Če kaj, se je od srede sedemdesetih spremenilo kvečjemu to, da so se tovrstne osamele, pozabljene, izginevajoče govorne prakse le še namnožile. A vsakokrat, ko Semoličeva poezija v Vožnji okrog sonca govori o malo-obrtniški pameti, ko z grenkobo ugotavlja, kako noben ni imun na srečo, ko spregovori o Poljski in misli na Slovenijo (vroclav [je bil] turoben kot socializem in do vrha natlačen z neoliberalističnimi potlačitvami) ali ko navsezadnje vztraja, da je človeštvo zdolgočaseno do smrti, takrat je Semoličeva poezija vsakokrat znova na strani vseh tistih, ki še govorijo samotne govorice. Čeprav tudi sama slej ko prej sodi mednje, nič ne kaže, da jo bo vrvenje tega, našega časa preglasilo. Nasprotno; zanjo, se mi zdi, velja natanko tisto, kar o ljubljeni nekje pripominja Semoličev pesemski jaz - da namreč so besede, ki so zgolj njene in zaradi katerih jo prepoznavamo v temi in šumenju sveta.

Goran Dekleva

svitki iz oljčnega gaja

takrat sem na veliko bral kiša in borgesa in lahko, da so
sanje prišle naravnost iz alepha ali enciklopedije mrtvih.
mesto niš, ludwig van peta simfonija in vojna bolnica v
nišu. igrali smo šah, hodili v knjižnico in spali, spali, spali.

sanjal sem, da sem rimski patricij, nič starejši od vojaka, ki
ga je sanjal. z bratom sva se vračala z zabave, ko so naju napadli roparji in me ubili – ne spomnim se trenutka smrti in ali me je kaj bolelo.

pet krat pet korakov velik kamnit prostor s policami in amforami na policah. zbudil sem se v hipu, ko sta se tipa sklonila nad mene z očitnim namenom, da me odpreta z nožem kot mehko bisago. zakričal sem in planil kvišku.

mesto niš, ludvik van peta simfonija – kadarkoli pomislim na niš, se spomnim bolnice in bregovićeve popevke, posvečene mlajšemu bratu, desetarja vućeta, ki me je peljal tja iz prokuplja …

pet krat pet korakov velik kamnit prostor s kamnito mizo na sredini in mojim mladim truplom na njej. čuden občutek pod prsti, ko sem zgrabil bližnjo amforo in jo vrgel v tipa: obstala sta, se z grozo ozrla okoli sebe, in ko sem sklatil s police naslednjo, sta zbežala … stal sem tam in se gledal, kot bi gledal človeka, ki sem ga imel še posebej rad.

na poti domov sem prestrašeno odskakoval izpred ljudi, konj, nosilnic in nisem mogel dojeti, da me nihče niti ne vidi niti ne sliši. in potem žalostni prizor dóma - jokajoča mama, resnobni oče, brat, ki izmika pogled. »nisi ti kriv, bratec.«

takrat sem veliko bral kiša in borgesa in lahko, da sta mi sanje navdihnila prav ona. toda bile so resnične, kot da bi se v spanju prestavil za dve tisočletji v času in še danes spomin na njih občutim, kot občutim spomin na dogodke iz budnosti.

pero mi je polzelo iz prstov, toda nekako sem le uspel napisati na papirus »tukaj sem« in papirus vreči v družinski krog. strah, nejevera, olajšanje – mama mi je zapela srebrno zapestnico na nevidno zapestje, oče je poslal sužnje po moje telo. moral sem se dotikati svojih dragih in bilo jim je, kot da bi jih oplazila poletna sapa.

dvakrat so me poslali v niško bolnico, dvakrat me je spremil vuće – šla sva v slavijo in si naročila karadžordževićevo pleskavico in nikšićko pivo. tretjič sem prišel sam in poslali so me domov. tisti svitki, ki sem jih prinesel iz vojske – kje so zdaj?

sanjal sem, da sem duh rimskega patricija, nič starejši od vojaka, ki ga je sanjal – nisem se zavedal, da sem duh, mislil sem, da gre za pomoto in to celo takrat, ko je začelo moje telo, moje lepo in mlado telo, razpadati v poletni vročini.

kličem mamo: »se spomniš tistih svitkov, ki sem jih prinesel iz vojske?« ne spomni se jih, ne ve, kje bi bili, poiskala jih bo …

ljudje so zbežali z dvorišča, ko sem stopil za mamo z nosilnice – srebrna zapestnica, ki poplesuje v zraku. jud je bil star in slikovit. ni se me bal. radovedno je pogledoval k meni, medtem ko mu je mama pripovedovala o moji nesreči. »obstaja rešitev.« obstaja …? naj jo pove, naj jo hitro pove! »puščati ti moramo kri.«

mesto niš, bregović, vuće, stari rim, svet, ki je izginil, svitki, ki so izginili – ni jih našla. »se jih res ne spomniš? stari so bili. zelo stari.« »tudi ti nisi ravno več mlad.«

ne spomnim se več, ali sem sanjal te sanje ob svojem prvem obisku niške bolnice ali ob svojem drugem, še vedno pa se spomnim sanj, kot da bi jih sanjal zadnjo noč, in spomnim se krika, ki se mi je utrgal iz nevidnih prsi: »puščati kri?! saj sem vendar mrtev!!!!!!!«

molk. tišina. klici z ulice. stari jud, ki končno reče: »potem pa ti ne morem pomagati. nihče ti ne more pomagati.«

skočil sem z nosilnice – mamin obraz, ko je pogledala skozi zastor name, srebrna zapestnica je padla v prah ceste in z nogo sem zapisal vanj »zbogom«. spomnim se njenih oči – je bil to pogled žalosti ali olajšanja?

ne vem, kako sem se znašel v grčiji, toda vedel sem, da je to grčija. v majhni leseni kolibi sem hlastno pisal svojo zgodbo na svitke iz papirusa – kje so zdaj? ko grem naslednjič na lavrico, jih moram poiskati. bilo je še vedno poletje in oljčni nasad, v katerem je stala koliba, je metal prijetno senco name.

vrišč otrok me prebudi iz pisateljskega transa. nobene
škode ni, zadnji stavek je napisan, zadnja pika pritisnjena.
stopim ven. sonce pripeka. nebo je modro, kot je modro le v sredozemlju.

otroci tekajo po nasadu … mečejo žogo … žoga zleti mimo mene … žoga? gumijasta žoga v antiki? to so sanje, spomni se, da so sanje … svitki … otroci se smejijo … ne vidijo me … nebo je kovinsko modro … bleščeče … moram jih najti, moram … niš … bregović, ki šepeta verze svojemu mlajšemu bratu … sanje … žoga, ki zleti mimo mene … otrok, ki steče za njo … otrok, ki steče skozi mene … vuće … smejem se … gledam v nebo … nek šum, ki ni šum vetra ali otrok … ki ni moj šum … narašča … nebo se bliža … vse hitreje in hitreje … nebo drvi proti meni … to …

visenje na vrtu

z bratom sediva na vrtu pri magi. lansko poletje sva veliko
presedela na vrtu pri magi. sprašujem ga o ljudeh, ki jih
pozna, in če bi oni …

sonce prijetno sije na vrt in naju, ki sediva na vrtu. moj
današnji brat ni brat lanskega poletja – zdaj napeljuje
svetlobo v ljubljanska stanovanja in v svoje življenje.

menda je bilo tako, da je tomaž šalamun pisal o ameriki in
zgodila se mu je amerika.

sprašujem brata o ljudeh, ki jih pozna, in o tem, kakšna se
mu zdi moja ideja … sonce prijetno sije na naju, ko sediva
na vrtu pri magi, moj današnji brat ni brat lanskega poletja
– sproščeno srka bevando in se nastavlja žarkom.

sprašujem ga, če bi lahko in on pravi, da bo – naročiva
novo rundo. lepo je sedeti na vrtu pri magi in da bi za
vedno obsedela na vrtu pri magi.

bratovo bivše podjetje je propadlo – uprava je odpustila
samo sebe in šefi so jo stegnili na varno, zato ve, o čem
govorim.

menda je bilo tako, da je tomaž šalamun pisal o mehiki in
zgodila se mu je mehika.

sonce prijetno sije na naju z bratom in sprašujem ga, ali
misli, da tudi bivšega pesnika – moje podjetje je v krizi,
uprava odpušča delavce in šefi nas nategujejo.

moj brat napelje optično vlakno med naju …

menda je bilo tako, da je tomaž šalamun pisal in pisanje se
mu je prevajalo v življenje.

z bratom sediva na vrtu pri magi in srkava bevando. sonce
sije. moj brat se diskretno umakne v ozadje – to ni brat
lanskega poletja, zdaj napeljuje svetlobo v ljubljanska
stanovanja in se sproščeno nastavlja žarkom.

vidim mirno in skoraj podeželsko podjetje – noč je in nočna
tišina, v vratarnici bivši pesnik prebira nostalgijo mircea
cartarescuja in četudi na črno ...

menda je bilo tako, da je tomaž šalamun pisal in pisal,
potem pa šel za kulturnega atašeja.

sonce prijetno sije na vrt pri magi in na naju z bratom, ki
sediva na vrtu.

lansko poletje sva veliko presedela na vrtu pri magi ...