»Kdaj bo prišel čas sprijaznjenja?/ Čas, ki ga čakam, čas, ki se ga bojim?« Peter Semolič tudi v zadnji zbirki vprašanja, zabeleženega v verzih iz Barjanskih ognjev, ne zastavlja nič manj usodno, kot je to v svojem obsežnem pesniškem opusu počel doslej. Pa čeprav bi se komu utegnilo zdeti, da vpričo humorja, (samo)ironije in ciničnih zbodljajev, s katerimi je Noč sredi dneva do kosti prežeta, govorjenje o usodnih rečeh tem pesmim ne prihaja ravno naproti. Ni res. Semoličeva poezija kot le malokatera v našem prostoru dosledno in resno ostaja na ravni čim bolj zveste neposrednosti na nek način res le na videz, saj je resničnost, na katero se nanaša, tako spretno ulovljena v mrežo iz govorice, da tega skoraj ne opazimo, a le zato, da se po prebranem ta navidezna zlitost verzov in realnosti lahko izkaže za globoko razpoko v realnosti sami, v življenju, ki ga pesnik živi, v svetu, katerega del je. Na površju neobvezno kramljajoč ton pesmi in njihov prozni stavek ne prinašata enako nezavezujoče prozaične vsebine; to je le sugestija, da so stvari v življenju, pred katerimi naj umetnost glavo raje malo povesi. V pričujoči zbirki prepriča ravno to. Kako nevsiljivo, kakor da mimogrede se pod banalnimi prizori iz vsakdanjosti, ki jo živimo med gostilniškimi posedanji, visenji za ekrani ob igranju računalniških igric, pohajkovanji po domačih in tujih mestih, včasih zazrti v spomine, včasih osupli od neumnosti vladajočih mediokritet, včasih preprosto bolni in le redko enostavno zadovoljni s trenutkom, ki nam je poklonil sončni žarek, oglaša tanko in predirno piskanje kozmične praznine, samote, ljubezenske izgube in tesnobnega občutka minevanja. Skoraj igriva, gostobesedna lahkotnost priteka iz težkega cmoka v grlu; niti ga preveč ne prikriva, le po moško ga melje naprej. S prepoznavno, za Semoliča značilno razorožujočo mehkobo.

Jure Jakob

/ odlomki /

***

Živjo. Že dolgo se nisva videla, slišala, brala … Dve leti … In še takrat le nekaj drobcev, pobranih od tu in tam – o vremenu, cenah, nekaj ironičnih misli na račun vladajoče klike, o drhtenju srca. Zdaj nepovabljen in nepričakovan vdiram v tvoj inbox, trkam na ekran tvojega računalnika. Zagotovo si misliš, da ti imam kaj posebnega sporočiti – dve leti sta navsezadnje le dve leti … Roko na srce, nič posebnega se mi ni zgodilo v teh dveh letih. Vsaj ne kaj takšnega, kar se mi ni zgodilo že kdaj prej. Preseljen in spet preseljen, odpuščen iz ljubezni, prepuščen samoti, dva trije blackouti, novi računalnik, z zmogljivejšo grafično kartico, nekaj obiskov starih krajev, veliko hoje po že neštetokrat prehojenih poteh … Zakaj se potem oglašam? Vprašanje je na mestu in zahteva odgovor – nočem biti nekdo, ki drugim trati čas. Toda tu umolknem. Ne vem. Res ne vem. Dve leti sem preživel zavit v molk, zdaj pa, saj veš – sem jaz človek, ki sanja metulja, ali sem metulj, ki sanja človeka? Poskušam najti razloge za svoje molčanje – tiranski poljub, ki mi je zalepil usta, zasvojenost z računalniškimi igrami ali preprosto zgolj utrujenost od ubadanja z govorico. Izgovori, izgovori. Samoprevare, samoprevare. Najbrž bi bilo bolje, če bi ostal zaprtih ust. In vendar sem tukaj, v tvojem inboxu, na tvojem ekranu … Razlepljam ustnice, razpiram plotova zob, dvigam otrpli jezik k suhemu nebu … Samo zato, da bi spregovoril? Res samo zato, da bi spet spregovoril?

***

Rekel sem ti, da te bom čakal do jeseni. Jesen je letos prišla zgodaj. Že v prvi polovici septembra smo se pričeli z nostalgijo ozirati proti jugu. Dan sem zapravil s sprehodom, nakupom špecerije, pogovorom s prijatelji ob popoldanski kavi, prvim poskusom pesništva po dveh letih, poskusom, ob katerem sem se počutil kot zapeljivec, le da sem zapeljeval samega sebe, se samemu sebi dobrikal. Ali je avtoerotizem sploh erotizem? Vidiš, s takšnimi vprašanji se trapim, medtem ko kadim ob odprtem oknu in gledam drevo na zadnjem dvorišču Narodnega gledališča – ujelo se je z aktualnim trendom človeškega sveta in pričelo odpuščati liste. Kadim in se tresem. Dan je bil meglen in tudi večer je meglen in to kljub vetru, ki vsake toliko mrzlo potegne po temačni strugi Igriške. Vse poletje sem poskušal najti odgovor na vprašanje »zakaj«. Vse poletje sem te poskušal prepričati, da bi se skupaj vprašala »zakaj«. Zdaj mi je jasno, da ni več moderno iti z roko v roki prek Stare Ljubljane, si dokončevati stavke, ugibati usode mimoidočih, hoditi v ritmu skupnega bitja srca. Spomladanska moda je še narekovala branje misli, dolgo zrenje v oči, modne smernice te jeseni pa kažejo v bolj eksistencialistično smer. Ugasnem cigareto in zaprem okno ob novem sunku vetra. Jesen je čas za zapiranje oken, vrat – tudi tistih, za katera sem upal, da bodo za zmerom ostala odprta zate?

***

Včasih se stvari čudno poklopijo, čeprav gre morda res le za naključje. Dve leti sem igral računalniške igre, zdaj pa živim na Igriški ulici. Sprehajam se po medmrežju in prebiram komentarje o novih igrah. Kakšna strast je v njih! Kakšna energija! Če bi to energijo kdo usmeril v politiko, pomislim, bi na mah padle vse vlade sveta. Pregledujem mejle in zaman med njimi iščem takšnega, ki bi mi že kako ogrel srce. Sama vabila na kulturne prireditve, suhoparna vabila, kot so suhoparne kulturne prireditve, na katere me skušajo zvabiti. Za vsak slučaj pogledam še v smetnjak in opazim reklamo za viagro, poslano z mojega naslova na moj naslov. To je čudno, pomislim, nenazadnje vendar še nisem tako star in kaj neki mi hoče s tem sporočiti trojanski konj ali črv in to le dan po tem, ko se mi je mlada punca na Metelkovi ponudila na popolnoma napačen način: »Hej, starček, a si ti eno malo zakinkal?« Včasih so stvari takšne, kot so, pomislim, včasih pa se čudno poklopijo in bi jih le s težavo označil za naključje. Dve leti sem igral računalniške igre, zdaj pa sedim na Igriški ulici, z rahlo pretegnjenim desnim zapestjem, in se igram pesem. Edino igro, ki jo znam igrati – z levo roko?

***

Dopoldne sem preživel ob ski jump international 3, najstarejši in še vedno najboljši računalniški igri na temo smučarskih skokov. Z njenim avtorjem, Villejem Könönenom, sva si pred časom izmenjala nekaj mejlov. »Ne ukvarjam se več s tem,« mi je pisal. »Pravzaprav sem leta preživel brez računalnika. Zdaj sem si omislil laptop in začuden opazil, da jo ljudje še vedno igrajo.« Kako je tudi ne bi igrali, dragi Ville Könönen? V svetu računalniških iger označuje Vaša igra to, kar v svetu umetnosti označuje Cezannovo slikarstvo – popolni škandal. Zato hvala za današnje in vse druge dopoldneve in popoldneve, večere in jutra, za to, da ste s svojimi sanjami podelili obliko mojim – zgraditi na Malih in Velikih Prešnicah srednjo in veliko skakalnico in potem zanosno skočiti v njuno dno.

***

Kdo ali kaj sem? V imenu koga ali česa naj spregovorim, če spet govorim? Naveličal sem se govoriti le v svojem – na mojem vrtu poganja samo še preprosta skladnja o vsakdanjih rečeh. Arabski pesniki, ki sem vas spoznal v Namurju! Kitajski pesniki, ki vas prebiram pred spanjem! Pesniški predniki iz mojega plemena pred letom tisoč devetsto osemdeset! Komu ali čemu naj pripadem, da bo moj glas pridobil na prepričljivosti? Koga ali kaj sem videl, da bi se mi zdelo vredno poročati o njem? Ljudje, ki so z bicikli v rokah tekli čez razmočen travnik ob odprtju Leclerca in udejanjali »češki sen«! Nisem eden od njih. Ljudje, ki se vpisujejo v politične stranke! Nisem eden od njih. Ljudje, ki pišejo pisma bralcev! Nisem eden od njih. Ljudje, ki se prerekajo po forumih o novi FIFI in novem PES-u, o tem, katera od iger je bližja resničnemu nogometu! Nobena, odgovarjam, saj se nobena ne nanaša na nogometno tekmo, ampak na teve prenos nogometne tekme. Kot bi se prerekali o senci oslove sence! Nisem eden od njih. Pri kom ali pri čem naj prisežem, da bi lahko stoječ na premcu spregovoril v veter »plujemo, plujemo«? S kom ali s čim naj se poenačim, če me še ob najpreprostejšem početju popade črv dvoma – vase in v svoje početje. Recimo, ko si zavezujem čevlje in se spomnim, da so me starši gledali kot deveto čudo – kako si pa ti zavezuješ čevlje! Naj se razglasim za središče in pokličem druge k sebi – še en v vrsti novodobnih prerokov? Kako naj koga pokličem, če je slovenščina izgubila vokativ?