Srce v skali

Vinko Möderndorfer je v novi pesniški zbirki >slabič<, ki še vedno >verjame v besede in ne v dejanja<, kot pravi v pesmi Slovo. A ne vzemimo ga povsem zares, namreč: kaj pa je poezija drugega kot eminentno dejanje (in dajanje, kot bi rekel njegov kolega po peresu); dodajmo: tudi jemanje.

Skala in srce, naslovna sintagma, se na prvi pogled zdi nekoliko manihejska, vendar je med obema pojmoma že v >posvetitveni< pesmi vzpostavljeno dinamično razmerje: trdo in mehko, negibno in utripajoče; vendar: tudi srce je lahko kamen in tudi skala lahko >zajoče<; trden si kot skala in imaš rahlo srce, skala asociira na stalnost, srce na njeno nasprotje; v genitivnem jeziku modernizma bi lahko rekli: srce skale, skala srca. Skala in srce sta pojma, ki prihajata iz same sredice Möderndorferjeve pesniške zaloge; ob njiju še (vsaj) samotnost, seme, smrt. Vsak pojem je >tematiziran< v posameznem ciklusu zbirke, med seboj pa se prepletajo tudi skozi celoto. Tako je pesnik osamljen v >praznem mestu<, New Yorku, od koder zbirka prihaja, intimnejši je od Lorce v istem megalopolisu (in tudi bolj sprijaznjen od Detele, na katerega pogosto pomisli), in to mesto prodira globoko v njegovo >srce<. Mesto in pesnik pa se ne izključujeta, temveč med njima potekajo izvirne eksistencialne premene: mesto oziroma svet se preoblikuje v telo in telo postaja mesto in svet. Pesnik v tem mestu, >zelenem jabolku<, ni izgubljen; ko se, denimo v melanholičnih >blue hours<, sprehaja po njem, se sprehaja po sebi, in tudi mesto se v njem ne izgubi, nasprotno, celo najde svoj >smisel<; med njima je kočljiva, a vendarle naklonjena bližina.

In erotika, vselej povezana s strahom; že smo pri semenu. Möderndorferju pisava vselej - tako se vsaj zdi - kar >sama od sebe< zaide v erotiko, Eros, ki ga pri tem vodi, pa ni samo bog ljubezni, temveč življenja na sploh. Pisati o pesnikovi erotiki ni preprosto, Möderndorfer je tudi uspešen (erotični) prozaist, ki piše nazorno in >sočno<, kakor bi zares >sam bil zraven<, hkrati pa moramo vedeti, da je tudi v poeziji lirski subjekt samo >junak< pesmi, in mu ne smemo čisto vsega verjeti. Kakor koli, Möderndorferjevo doživljanje sveta je vselej dvojinsko, čeprav >glagoli srca< pri njem niso nikdar razčustvovani. V erotičnem (in seksualnem) odnosu pesnik daje in jemlje, se pojavlja in izginja skupaj z žensko, hkratno je medsebojno uživanje, dopolnjeno z zavestjo o minljivosti, ko užitek prihaja, že odhaja, v dvigu je že tudi spust, v vdihu izdih, v stoku ugodje in bolečina, oči so zaprte od popolne privzdignjenosti v izpolnitev in hkrati izpraznjenosti oz. padca v nič (male) smrti. Ljubezenski besednjak pa ne samo da ni sentimentalen, temveč je tudi krut. Erotični odnos ni >evharistija<, užitek in moč v njem nista nikdar enakovredno razporejena, vselej se ve, kdo je tisti, ki deli, in kdo ponižno sprejema. V Möderndorferjevem primeru moški, ki bi rad žensko v celoti zasedel (zrinil vanjo >celega sebe, vse svoje življenje<), ženska mu v tem odnosu služi kot >moja mala velika sužnja<, opisuje jo s pogostimi svojilnimi zaimki, pri čemer se zaveda njihove semantične nezanesljivosti; evfemizem >imeti žensko< pa lahko pomeni samo imeti oziroma najti samega sebe. In seveda lepoto, ki pojmovanje drugega kot zgolj sredstva presega: žensko telo, ki ga Möderndorfer opisuje kot psihofizično totaliteto, je preprosto lepo.
Najti samega sebe pa pravzaprav pomeni: nenehno iskati se. Möderndorfer se s pomočjo metonimij, pogostih besednih iger in razvezanega, a jedrnatega verza, premika v svetu, razpetem med >skalo< in >srcem<, pri čemer je faza >čudenja< pri njem že mimo, zdaj zrelo sprejema in spoznava tako sebe kot svet. Pogoste so aforistične kurzive, lapidarne definicije in povzemajoče poante pesmi, pri čemer skoraj nikdar ne ostaja brez rahle distance, celo ironije, izrečene v bistroumnih pesniških paradoksih (kakršen je >pozabljati s spominom<). A rezultat njegovega iskanja je nezanesljiv. V mestu se je mogoče, prav tako kot v telesu ženske, tudi razbliniti. Da, tudi umreti. S smrtjo se zbirka zaključuje, z žalostno smrtjo materinskega bitja, ko se vse drugo zazdi nepomembno. Ali pa tudi ne: tisto, kar je v življenju - oziroma vitalističnem Möderndorferjevem kozmosu - najpomembnejše, nemara ni smrt, temveč življenje samo, nerazdružljiva celota samotnosti, semena in smrti, ali, povedano z naslovno sintagmo, skale in srca.

Blaž Lukan




NEW YORK


Mesto je prazno Vročina tli za vekami
Ničesar ni In vse je tu še od prej
Dan zraste ko na borzah
pade vrednost noči
Poldne pa stopi na prste
kot postarana balerina
in mesto je še vedno prazno
in vročina tli za vekami
Za sanjami Za ogradami

nekega drugega časa
nekega drugega sveta

NEW YORK NA POPOLNOMA OBIČAJEN DAN
KO SE VEČER SPREMENI V NOČ

hiše so vertikale
ki segajo globoko v srce
korakov po brezciljnih avenijah in ulicah
med pročelji gledališč
in počivališči osamljenih
reka se zliva pod mostom kamor prideš
in od koder so pesniki skakali v praznino
če pazljivo pogledaš
lahko v senci kovinskih traverz iz leta 1900
zagledaš Federica kako objokuje prijatelja
in še naprej
ženske
ko izstopajo iz rumenih taksijev
ki bliskajo med hišami kot kotaleče se limone
in še naprej
spet ženske ki stojijo v vrstah pred
blagajno da bi videle Al Pacina v vlogi Adolfa Hitlerja
in še naprej v Brooklyn
kamor te zanese po bleščečih tračnicah večera
in potem na sever
med črnce ki ležijo na pločnikih ko se znoči
in nazaj z vlakom ko je noč že črna
in so ulice v središču sveta osvetljene s samoto
sam si
prav tako kot doma
pes sredi vsega kar pride
sredi vsega kar te to noč
morda sploh več ne čaka


DEŽ V NEW YORKU JE DOBER KOT NEDOKONČANA JESEN


dež v new yorku je dober kot nedokončana jesen
malce kiselkast
kadar mi pade na ustnice zacvrči
kot čas iz nekega drugega
življenja

tudi tu te iščem (ljubezen)
in upam
da si za naslednjim vogalom
srce mi utripa tako zelo
da je to začutil tudi policaj pred borzo sveta
in mi zdaj sledi
ker je prepričan
da je moje izdajalsko srce
tempirana bomba

dež pa pada
in se takoj spet vrača na nebo
še preden se spremeni v besede


NEW YORK IN TVOJ NASLOV KI MI GA JE NEKDO DAL ZA NA POT


Prišel sem v mesto in takoj zašel na tvoj prag
Zelo hitro si mi ponudila ustnice
Grenke so bile od prežvečenih zrnc kave ki so ti ostala za zobmi
Kmalu sem vtaknil prst vate
Kmalu sva kadila travo iz tvojih lončkov na oknih
in gledala na park
ki je spodaj žarel v oranžni svetlobi velikega zelenega jabolka
Neki klošar je grdo kričal in zmerjal ameriškega predsednika
Vse je bilo temno temno temno in temnejše
Spomnil sem se na tisoč in eno noč
Še posebej na njen žalostni del
ki je poln slovesov
Potem sem začutil nemir v tvojem telesu Nemir
gazele kadar zasluti vroč dih zveri v temi
Hotela si da odidem iz tvojega mesta iz tvoje noči
iz tvojega objema Rekla si: Preveč me spominjaš na dom
s takšnim glasom ki je govoril: Pozabi. Nič se ni zgodilo.
Spustil sem se po stopnicah
in stopil na ulico
Nekdo je zavil okrog vogala in pozvonil na tvoj zvonec
Ko je zabrenčalo v ključavnici in je zapah popustil
je stekel navzgor po stopnicah
preskakujoč po dve tri hkrati
Bil je črn črn kot noč v tujem mestu in še temnejši
in še temnejši
in jaz sem se izgubljal med ulicami

BILLIE HOLIDAY

Tvoj hrapavi glas na pročelju
nekega življenja
neke civilizacije ki cvili
tvoj počeni glas duše Billie
ki trka na vrata osamljenih
zapuščenih pozabljenih
takoj ko si mi prišla naproti
sem vedel da si ti
tvoje motne oči so povedale
prijela si me za roko in me peljala čez trg
naravnost v park med golobe
ki so ti sedali na ramena gnezdili v laseh in ti
kot s poljubi kljuvali obraz
bila si Billie norica
na križišču pete avenije in šestnajste ulice
novembra 2002
okoli pa je cvilila civilizacija pametnih bomb
zapuščenih hiš univerzitetnih stranišč
frfotavih študentk slikarstva
in osamljenih popotnikov
tvoj hrapavi glas na pročelju
nekega življenja
mi je dal vse
in v času plačil
ni izstavil računa

Billie norica
tebi smo dolžni

za svojo srečo