"Zdaj sem že lep čas na tem nenavadnem planetu in medtem sem prišlo že kolikor toliko do sape, tako da pomalem že poskušam spraviti svoja zapažanja o njegovih prebivalcih v nekak red. Že takoj spočetka sem si privzelo zunanjost, ki močno spominja na prebivalce tega planeta, in če sem le zadosti previdno in ne ropotam preveč o rečeh, ki me spravljajo v osuplost, v glavnem ne zbujam prevelike pozornosti." Tako je Svetlana Makarovič v Teleksu leta 1976 v tekstu Prva dlaka v jajcu opisala sebe kot vesoljsko Ropotalo, ki je začasno prišlo na obisk na planet Jajce in po naključju pristalo v deželi Dlaka. Opisuje to, kar vidi in sliši, in se čudi, kajti njej se razne šege, ki so prebivalcem te dežele tako zlezle pod kožo, da o njih ne razmišljajo več, ne zdijo kar same po sebi umevne, še manj pa šegave. Ker ni nikoli pristala na udobno razmišljanje večine, so njena jasna in ostra stališča, izražena v intervjujih in kolumnah pogosto sprožala živahne polemike. Metaforičnemu svetu njene literature, ki trenutno obsega - skupaj s prevodi - okrog tristo knjig pesniških zbirk in pravljic, se zdaj pridružuje še knjiga izbranih kolumen, ki so nastajale med leti 1992 in 2004.
Nela Malečkar


ZAPRTE OČI

V čudna tla so me zasejali. Med ljudi z zaprtimi očmi. V deželo, kjer se menda od rojstva naprej samo čudim in vsakokrat znova skozi dolga leta in desetletja naznanjam sebi in tistim redkim ljudem svojega srčnega kroga, da se pa "odslej" ne morem nobeni stvari več začuditi. In vsakokrat znova na debelo požrem zalogaj zarečenega kruha. In se čudim.

Čisto micen pamž sem bila, ko so me peljali gledat film o Zoji Kosmodemjanski. Tam so neke ljudi peljali usmrtit in mamina orokavičena roka mi je zakrila oči. Ne gledat, otroci, ne gledat, je ostro šepetal mamin glas, moja brata in jaz pa smo vendarle z odprtimi očmi strmeli v sliko smrti. Na to se spomnim, kadar v trenutku nepazljivosti spet kdaj pozabim na obvezni small talk in omenim, na primer Vukovar, o katerem se pa itak ne govori več, kratkomalo zato, ker je to že "mimo". Kaj bi se take žalostne reči pogovarjali, ne mi težit. In kaj bi se razburjali, saj nič ne moreš, življenje je preprosto in veselo. Kot na kakšni Gasparijevi sličici. Fant in dekle pa nagelj in rožmarin, hlebec domačega kruha pa klobasa. Pa še malo österreichovske muzike zraven, pardon, "domače". Že dolgo ne poskušam več Slovencev spominjati na ljudsko pesem. Ljudska pesem je pač muzejski predmet, izumrla je, pa kaj hočemo, tako je pač. Zapri oči in misli na kaj drugega, glavno, da je življenje preprosto in veselo.

Zazdelo se mi je ondan, da sem obdana z ljudmi, ki imajo na zaprtih vekah narisane široko odprte oči. Madona, jaz takih filmov sploh ne morem gledati, mi pravi onile tam, a ni že zadosti nasilja na svetu. Ne more gledati, ne prenese. Noče misliti na strupeni zimski mraz in na sestradane ljudi. Saj ne moreš nič pomagati, zamahne. A ni bila juha malce preslana? Bila, bila, pa rezanci so bili preveč razkuhani. Z istim glasom, z istim obrazom.

Ne, življenje ni ne preprosto ne veselo. Ne sme biti preprosto in še manj veselo, dokler prehitevaš na cesti kamione z na smrt trpinčeno živino, dokler sosed zverinsko pretepa svojo triletno punčko, dokler tvoj mulc privoščljivo oponaša sošolca, ki jeclja; ne preprosto ne veselo ni in ne sme biti, dokler leži na samotni šolski klopi odprt zvezek, polit z curkom krvi. Še malo ne preprosto in veselo, če ne dojameš veličine odločitve posiljenih nun v samostanu, ki so se po lastni volji odločile, da bodo na silo spočete otroke donosile, rodile in jih poskušale imeti rade. Živeti med ljudmi z zaprtimi očmi je gnus in beda in sramota v deželi, kjer že začenjajo krožiti kosmati vici na račun v vojni posiljenih žena in deklet.

Kajti oči morajo gledati, oči morajo videti, oči morajo dojeti, oči morajo sprožiti misel, odnos mnenje in na koncu stališče. Oči morajo gledati navzven in potem navznoter. Oči si morajo upati gledati, morajo si upati prepoznati, iz kakšne snovi smo. Šele potem, ko si videl, prepoznal, dojel, se zmoreš vprašati, ali si ti sam sposoben ubiti človeka. Ali si sposoben celo ubijati z užitkom, ali si se sposoben vključiti v peklenski vrišč vrtinca krvi, mesarjenja, skrunjenja tistega, kar je veljalo od početkov civilizacije naprej za nedotakljivo. In šele potem, ko resno poskušaš dopustiti možnost, da bi bil vse to sposoben početi tudi sam šele potem se smeš odločiti za svoj "ne" in nič prej.

To seveda ni tema za small talk. Ljudje v tej deželi hočejo živeti na mirnih družinskih razglednicah, hočejo svoj okrašeni ponaredek resničnega življenja, uokvirjen v floskule, ki jih tisočkrat na dan čvekne večina. Televizijski ekrani prikazujejo atraktivne inserte iz bombardiranih umobolnic, kaj zatem pa se že prismradi kakšna oddaja za Strnadovo mamo pa za Jožico iz Kurje vasi in volhka sladkoba se razlije po od pira zariplih slovenceljskih obrazih, še kakšna solza se pocedi po licu, ni kaj – ampak solza je mehka in dobrodejna. Ker slovencelj je mehkega srca kot kruhov drek in ne more biti neobčutljiv za lepoto rodne grude in onega, ki vrača se domov pod rodni krov, kjer mati na pragu mi stoji in sineku tako govori, oj sinek moj, čaka te domek tvoj, oj vrni se domov pod rodni mi krov. Majhni, skromni, a ponosni, to smo mi, in vsak od nas dobro ve, da dobri smo ljudje, če gre pa komu na kozlanje, je pa njegov problem – kaj se pa vozi z avtobusom, avto naj si kupi, pa bo lahko tiste svoje cigumigu Mozarte poslušal.

Pa kaj se razburjaš. Makarovič, kolerik, divjak? Zapri oči in misli na kaj drugega. Ne, nočem zapreti oči in nočem misliti na kaj drugega. Tiščim lice ob mrzlo, hrapavo skalo, praskam po njej in vse, kar imam, je tista trmoglava misel, da se razburjati moram, da se z razburjanjem stvari začenjajo premikati. Z mojim, s tvojim razburjanjem, z razburjanjem, ki vsake toliko plane kot divji vodni izvir iz zatohlega močvirja, se vrtinči, buta ob podprta debla, se peni, razsaja in nazadnje najde strugo in smer. Nočem sedeti s podvitimi nogami kot spokojen kreten in prepričevati vsako celico svojega telesa, da je vse v redu, miren sem, miren, toplota prihaja vame, mir prihaja vame, moj utrip je enakomeren in take monade; nisem mirna, mraz je, ogabno je in moj utrip je neenakomeren. In če se temu reče "Weltschmerz", naj se pa reče in me ne briga. Nekaj mi pravi, ne pravi, tuli in kriči, da moram vedeti in se zavedati sveta – in če že ne sveta, pa vsaj te podganje dežele, kjer je življenje "preprosto in veselo".