Poezija tretje generacije je začela nastajati v drugi polovici osemdesetih let, v času po kampanji proti duhovnemu onesnaženju l. 1983. Pesniki »tretje generacije« so odraščali v sedemdesetih letih in bili – za razliko od »meglenih pesnikov«, ki so odraščali med kulturno revolucijo – ponovno deležni solidne izobrazbe, sorazmerno stabilnih družbenih in političnih razmer in ozračja splošne liberalizacije. Soočena z zadnjim neposrednim valom represije l. 1989 in nato z dobrim in slabimi platmi pospešene modernizacije, ta generacija svojo poezijo vsebinsko in formalno definira v ostrem kontrastu s poezijo predhodnikov, hkrati pa pod očitnim vplivom del evropskega in ameriškega modernizma, ki na Kitajskem v tem obdobju spet postala dostopna. Nostalgija po podeželju, preprostem življenju, poveličevanje antiintelektualizma in opisovanje vsakdanjih dogodkov, brez alegorij in metaforike, so tako zaznamovali poezijo te generacije, ki pa je po drugi plati dosti bolj aktivno vstopila v javno življenje kot njihovi predhodniki in je tako precej prisotna v javnosti, četudi ima poezija sicer v komercializirani knjižni produkciji in distribuciji precej marginalen status.
Če je pesniška tretja generacija v obdobju naraščajočih socialnih težav vzpenjajočega se kitajskega gospodarstva že sorazmerno trdno umeščena v družbeno tkivo, pa četrta generacija kitajskih pesnikov na lastni koži izkuša družbene in ekonomske težave sodobne Kitajske. Četudi četrta generacija prevzema retoriko, narativnost in preprost jezik tretje generacije, se od slednje zato tudi bistveno razlikuje. Značilna poteza poezije pesnikov, ki so začeli pisati in objavljati po prelomu tisočletja, je specifičen tip družbene kritičnosti, ki jih ločuje tako od trpkega patosa meglenih pesnikov kot od realističnih, mnogokrat skoraj pastoralnih podob ljudskih pesnikov tretje generacije. Poleg tega, in ta razlika je morda najbolj bistvena, pa četrta generacija, za razliko od prejšnjih, svoje pesniško ustvarjanje v veliki meri veže na nove tehnologije. Pesniške revije in blogi so se veliki meri preselili na svetovni splet in četudi je kitajska spletna skupnost omejena s kompleksnimi sistemi cenzure, je tudi zaradi vse bolj nedostopnih knjižnih objav četrta generacija vse bolj osredotočena na splet kot na prostor za vzpostavljanje kontaktov in objavljanje poezije.
MU CAO1
PRVI DEL: OTROŠTVO
RANA (24. 5. 2002)
Še globlja od globoke noči
je rana otroštva
minilo je dvajset let
stare rane nove ne morejo nadomestiti
iz prekritih svetov prihaja
krik bolečine
rana družine (…) rana prijateljstva (…) rana ljubezni,
kot otrok (…) brat (…) potepu na široko odpirajo usta
zasliši se krik obupa (…)
komarji pik, prometna nesreča ali bolezen srca
številne sveže rane, oblik lotosa, oblik vrtnic
je ne morejo nadomestiti
ostaja v možganih, ostaja v kosteh, ostaja globoko na dnu,
pregloboko v srcu
mesa oči ne vidijo,
večna rana.
ŠEL BI DO KRAJA BREZ LJUBEZNI (25. 5. 2005)
Šel bi do kraja, kjer ni ljubezni,
ni poezije,
ni trofej,
niti drog ni,
so samo uniformirane delavke,
ki dan za nočjo proizvajajo
ponaredke naših organov.
DRUGI DEL: MESEČNIK
NESPEČNOST (10. 2. 2008)
Zakonca, živeča zraven mene,
se pogosto prepirata v dialektu,
včasih razbijeta kakšno stvar
če se še toliko trudim, ne morem dodobra zaspati,
zdani se,
sonce pronica skozi okno in razprši svoje žarke po moji postelji
še vedno se trudim zaspati
zato zaprem oči in takole razmišljam:
kako bi šele bilo,
če bi se moški, živeč čisto blizu mene, poročil z nekim drugim moškim,
ženska, živeča čisto blizu mene, pa bi se poročila z neko drugo žensko,
da bi vsi štirje istočasno živeli blizu mene,
da bi se vsi štirje istočasno prerekali sem ter tja?
kako bi šele bilo,
če bi se štirje moški poročili z drugimi štirimi moškimi,
štiri ženske pa z drugimi štirimi ženskami,
da bi vseh šestnajst istočasno živelo čisto blizu mene,
da bi se vseh šestnajst istočasno prerekalo sem ter tja?
kako bi šele bilo,
če bi se šestnajst moških poročilo z drugimi šestnajstimi moškimi,
šestnajst žensk pa z drugimi šestnajstimi ženskami,
da bi vseh štiriinšestdeset istočasno živelo čisto blizu mene,
da bi se vseh štiriinšestdeset istočasno prerekalo sem ter tja?
kako bi šele bilo,
če bi se štiriinšestdeset moških poročilo z drugimi štiriinšestdesetimi moškimi,
štiriinšestdeset žensk pa z drugimi štiriinšestdesetimi ženskami,
da bi vseh dvesto šestinpetdeset istočasno živelo čisto blizu mene,
da bi se vseh dvesto šestinpetdeset istočasno prerekalo sem ter tja?
če bi se dvesto šestinpetdeset moških poročilo z drugimi dvestošestinpetdesetimi moškimi,
dvesto šestinpetdeset žensk pa z drugimi dvestošestinpetdesetimi ženskami (…)
TRETJI DEL: ABSURDNE PESMI
ŠKATLA (2. 5. 2000)
Vesolje je škatla
polna -------- sperme
in zemlja jo že od nekdaj želi opehariti.
Ocean je škatla
polna -------- opolzkosti
vrhovi gora pa zato želijo biti še bolj vzdignjeni.
Mesto je škatla
v kateri so spravljene njegove -------- smeti
avtobusna postaja tako že od nekdaj želi zamenjati lokacijo s krematorijem.
Hiša je škatla
napolnjena z -------- igračami
a ljudje si vedno znova želijo pokvarjenosti in užitka.
Oprsje je škatla
v kateri so shranjeni -------- noži
katerih zavest ne zmore preleteti.
Življenje je škatla
polna -------- pekla
in duša se mu vedno znova upira.
ČETRTI DEL: MANIJAK
H-ju (9. 2. 2008)
Presuh si,
tanjši od rdeče rože,
tvoji lasje so predolgi, preveč razmršeni,
v tebi ni niti malo občutka varnosti
biti blizu tvojega anusa
je neke vrste sreča,
kot da sem bliže nebu,
kako bi šele bilo
biti blizu tvojega srca?
Dragi moj zakladek,
že zgodaj si se naučil jokati kot deklica,
šele kasneje se priučil trdosti,
ko si brezčutneže enega za drugim
zakopal v svoje zamrznjeno srce.
ZIMSKOSPEČI PENIS (8. 10. 2002)
Prišla je zima,
moram paziti nanj,
čedalje manjši je, krči se,
ker je premrzlo
rekel sem mu,
ni važno, kdo te kliče,
ne moreš in ne smeš pokukati z glavo ven,
ker je premrzlo
rekel sem roki,
niti pod razno ne odpiraj zadrge,
zdaj niso dnevi za masturbacijo,
ker je premrzlo
rekel sem očem,
ne buljita v riti drugih,
zdaj ni čas za udarce po riti,
ker je premrzlo
rad bi povedal še sanjam ljudi,
ne sanjajte, da se ljubite z menoj,
zdaj ni sezona za ljubljenje,
ker je čisto zares premrzlo.
XI CHUAN2
ZVER
Tista zver, videl sem jo. Tisto zver z gostim, grobim kožuhom, ostrih zob, oči skorajda mrtve. Tisto zver, ki lovi sapo, renči o zli sreči in njene tace ne dajo nobenega šuma. Tista zver, povsem brez smisla za humor, kot nekdo, ki poskuša skriti svoje revno poreklo, kot nekdo, ki ga je uničilo njegovo poslanstvo, brez zibke za spomine, brez cilja, ki bi dajal smer, s premalo laži, da bi lahko prosil zase. Udari deblo, ko zbira mlade; živa je kot previs in umre kot plaz.
Vrana si med strašili išče par.
Tista zver sovraži mojo pričesko, moj vonj, sovraži moje kesanje in mojo zadržanost. Na kratko, sovraži, da sem delil srečo s cenenimi okraski in dragulji. Prerine se v mojo sobo, mi ukaže, naj stojim v kotu in se brez besede razlage zruši na moj stol, razbije moje ogledalo, raztrga moje zavese in vse, kar pripada moji duhovni obrambi. Prosim jo: »Ne vzemi mi moje čajne skodelice, žejen sem.« Kar tam izkoplje pomlad, kar je najbrž nekakšen odgovor.
Za tono papig, za tono papig neslanosti!
Tigru pravimo »tiger«, oslu pravimo »osel«. Toda ta zver, kako jo imenujemo? Brez imena sta telo in senca te zveri le nejasna podoba in težko jo pokličeš, težko se prepričaš, kje na soncu je, in težko je napovedati, ali ti bo prinesla srečo. Dati bi ji morali ime, na primer »žalost« ali »zadrega«, dati bi ji morali jezerce pitne vode, dati bi ji morali streho, da je na suhem, kadar hoče. Zver brez imena je strašljiva.
Drozg je opravil s kraljevimi pešaki.
Čutila je skušnjavo, toda to ni bila palača ne lepota in ne bogat gala večer ob svečah. Prihaja nam nasproti, ali to pomeni, da se ji od naših teles cedijo sline? Ali to pomeni, da nam hoče glasno posrebati praznino s teles? O kakšna skušnjava je to! Ob strani senčnih hodnikov čelno trčenje z bliskanjem noža, najmanjša praska jo je naučila, kako naj stoka – stoki, obstoj, kdo ve, iz česa je prepričanje; toda ko se enkrat pomiri, lahko slišiš sezamovo zrno, kako poči, duhaš vonj porcelanaste vrtnice.
Velika divja gos skoči čez tisoč gorskih vrhov, preveč je v zadregi, da bi se pogovarjala o sebi.
Ta metaforična zver gre navzdol po bregu, nabira rože, vidi svoj odsev v reki in se sprašuje, kdo bi to bil; nato zaplava čez reko, se zastrmi nazaj v meglice na vodi, ničesar ni moč razumeti in ničesar odkriti; nato pohiti v mesto, preganja mlada dekleta, dobi kos mesa in preživi noč pod napušči, s sanjami o vasi in o tovarišu; v spanju prehodi petdeset milj, ne pozna strahu, zbudi se ob svetlobi svita, znajde se tam, kjer je prej začela pot: ista gosta odeja iz listja, odeja iz listja z bodalom skritim pod njo – se bo kaj zgodilo?
Golob na pesku, iz žarenja krvi raste zavest.
Ah, čas letenja visoko pod nebo je blizu!
Zapiski o komarjih
Deset tisoč komarjev sestavi enega tigra, manj, devet tisoč jih zadostuje zgolj za leoparda, še manj, osem tisoč se jih zbere v negibnega šimpanza. Toda en komar je zgolj en komar.
Samica hemofagnega komarja sodi v isto skupino kot pijavka in vampir, h katerima lahko prištevamo tudi krvi željnega birokrata, veleposestnika, kapitalista. Če bi vsa bitja pod nebom razdelili glede na način prehranjevanja, bi bila razporejena med mesojede, rastlinojede in krvojede.
Komarji so povsod v razpokah zgodovine. Bili so priča in celo soudeleženci usmrtitev, razčetverjenj s konjsko vprego, bili so zraven, ko so popustili nasipi na Rumeni reki, videli so prodajanje hčera in sinov, in kljub temu jih petindvajset knjig zgodovine kitajskih dinastij ne omeni niti enkrat.
Ko danes naletimo na komarja, lahko njegove prednike sledimo do časa, ko je Ni Va obnovila nebesa. (Ni Va je bila lepotica, tako vsaj piše v Zgodbah o ustoličenju bogov. Ni Va so bili komarji po naravi v veselje, toda tega ne boste našli v Zgodbah o ustoličenju bogov.)
Dolgoživost komarja je dokaj jasno umeščena med sončni vzhod in zahod ali med dva sončna vzhoda in zahoda, in tako komar v povprečju sreča v svojem življenju približno štiri ali pet ljudi ali dvajset do trideset prašičev ali enega konja. Iz tega sledi, da komarji niso razvili mnenja o dobrem in zlu.
Nekateri ljudje ne odpirajo oken, ne odpirajo vrat iz strahu pred komarji, toda v resnici so že ujetniki komarjev. Nekateri ljudje nimajo izbire in morajo uporabljati javna stranišča na ulici, in ko jih popikajo komarji, ugotovijo, da čeprav to srbi, ni tako neznosno.
Med mojimi načrti za bivanje na tej zemlji je tudi ta, da me enkrat opika komar. Svojo votlo iglo zapičijo v mojo kožo, zberejo se, da bi se ohladili v moji senci, izdahnejo zaradi strupa v moji sapi.
Sredi gluhe noči se nekdo v postelji klofne. Ni si izpraševal vesti, temveč je zaslišal komarjevo brenčanje. Z večjo silo udari, več uspeha ima pri ubijanju komarjev, ostreje zvenijo njegovi samoočitki.
V kaj se spremeni komar, ko umre? Nekdo, ki brenči in pleše pred mojim obrazom, je bil gotovo komar v prejšnjem življenju. Nekatra dekleta se rodijo tako suha, da jim pravimo »komarčice«.
Naravovarstvo pomeni zaščito komarjev in drugih bitij, ne smemo pozabiti na boga malarije. Za varovanje narave je pomembno tudi, da povečamo proizvodnjo hladilnih mazil. Potem lahko komarje temeljito preženemo iz narave. Toda v praksi se to pokaže kot zelo težko izvedljivo.
Če vzameš komarja s sabo na letalo, vlak, v druge dežele in tuje kraje, to lahko poglobi občutke domotožja in okrepi naše istovetenje s svetom. Vsakič ko odpremo kovček, odleti komar.
Nihče ne zna ločiti kraja, kamor je sedel komar, od kraja, kamor ni sedel komar. Kot tudi nihče ne more ločiti kraja, kjer je bil tat, od kraja, kjer ga ni bilo. Preučiti sled tatu pomeni videti mrtvega komarja pod mikroskopom.
Sodobna kitajska poezija predstavlja izbor pesmi kitajskih pesnikov, ki sodijo v t. i. »tretjo« in »četrto generacijo«. V desetletjih po tragičnih tian'anmenskih dogodkih se je avantgardna struja kitajske poezije, ki so jo v sedemdesetih in začetku osemdesetih let utemeljili »megleni pesniki«, razvila v nepregledno množico slogov, skupin in gibanj, se začela širiti po množici uradnih, poluradnih in neuradnih poti, se udomačila na internetu in nasploh obrnila na glavo vse tisto, kar je bilo še pred dvema desetletjema mogoče zatrdno reči o kitajski sodobni poeziji in njenem mestu v kitajski državi. Še bolj kot poezija pa se je v tem času seveda spremenila Kitajska sama. Globalizacija države in odpiranje v svet, nagel vzpon kitajskega gospodarstva, hitre družbene spremembe – in pa vse bolj pereča socialna, zdravstvena in ekološka problematika – so neizogibno spremenili tudi vsebino in formo sodobne kitajske poezije. Smele ideje in kolektivno identifikacijo predhodnikov so pesniki tretje in četrte generacije zamenjali s povsem drugačnimi osebnimi poetikami, zaznamovanimi s povsem novo Kitajsko. Iz poezije sodobnih generacij kitajskih pesnikov je mogoče tako jasno razbrati učinke globalizacije, pojav novih tem in slogov, predvsem pa refleksijo sprememb v kitajski družbi in spremenjenega položaja pesnikov v njej.